Zelo bom vesela vašega odziva! Bodisi v obliki komentarjev pod objavami, ali pa e-poštnih sporočil. Vesela bom predlogov, želja, tudi kritik. Se beremo!

sobota, 25. oktober 2014

Koliko časa še?

Te dni ste lahko v oddaji Epilog spoznali problematiko financiranja terapij za otroke z motnjo v razvoju, predvsem huje gibalno ovirane, torej tiste, ki jih zdravstvo večkrat v samem začetku obsodi na invalidski voziček. O sami oddaji ne bi izgubljala  besed, najbolje, da si jo ogledate kar sami, zato vam prilagam povezavo:

http://www.24ur.com/novice/slovenija/otroci-vnaprej-obsojeni-na-invalidske-vozicke.html

Pravzaprav niti ne vem kje naj začnem, saj imam mnenj in komentarjev na to temo toliko, da bo kar težko izbrati tistih nekaj, ki bodo še prišli v okvir tega zapisa... Mogoče imam nekaj več uvida v problematiko tudi kot specialni pedagog, vendar pa bom naslednje besede zapisala predvsem kot ČLOVEK.

Zdravstvo, tako kot šolstvo in druge javne službe, zadnje čase na uporabnike gleda le skozi številke. Zaposleni v teh panogah sami za to niso krivi, saj so temu kriva leta in leta praznenja državne blagajne na takšne in drugačne načine, v katere se ne bom spuščala. Dejstvo pa je, da denarja ni. Ne za plače, kakršne bi si delavci zaslužili, ne za pripomočke, terapije, skratka stroške izvajanja dejavnosti. V nekaterih panogah imamo srečo, da lahko kaj priskrbimo sami, izdelamo učne pripomočke, naprosimo kakšne rabljene zadeve, v zdravstvu pa tako pač ne gre. In kdo jo najslabše odnese? Tisti, ki storitve najbolj potrebujejo.

Tudi sama sem velika zapravljivka, kar se tiče zdravstvene blagajne; so na meni le potrošili veliko denarja, saj sem kar hud srčni bolnik. Oziroma, sem bila, dokler me niso "porihtali" in zdaj z mano praktično ni dela. Zakaj se torej ta logika ne obnese pri gibalno oviranih otrocih? V prispevku je večkrat jasno povedano, da terapije v zgodnjem otroštvu lahko privedejo do sprememb, ki občutno spremenijo kvaliteto življenja in tudi zdravstveno stanje otroka, ergo država na ta račun celo prihrani denar, ki bi ga sicer kasneje porabila za sanacijo teh in onih težav, ki se pojavljajo pri invalidnih otrocih.

Pa da se ne bomo vrteli le okrog denarja. Poglejmo tudi z vidika vrednosti človeškega življenja. Kdo ima pravico oceniti, koliko truda je vreden nek otrok, ki ga vidiš le nekaj minut, ali pa eno uro morda. Gospa iz društva Vesele nogice je jasno povedala, da starši zahtevajo vključitev v strokovni tim, ki odloča o terapijah in financiranju le teh. Zakaj je to tako nemogoče?

Naj povem primer prakse iz posebnega programa vzgoje in izobraževanja, kjer imamo tudi otroke, kakršne srečamo v prispevku. Starš z razrednikom sodeluje skozi celo leto. Del strokovnega tima sicer ni, ker pač ni strokovnjak, se pa starša vključi tako v pripravo individualiziranega progama za otroka, kot tudi v evalvacijo le tega ob polletju in ob koncu leta. Čeprav imamo učitelji določena znanja s podočja specialne pedagogike, se zavedamo da nimamo znanja o dotičnem otroku niti približno toliko, kot ga ima njegov starš. Sestavni del vsakega IP-ja je tudi prostor za predloge staršev in tja le ti zapišejo, kaj pričakujejo oziroma katero področje bi želeli še posebej razvijati. Moram sicer povedati, da to ni čudežna svetilka, ki izpolni želje, saj se nekatere stvari pač ne morejo izvajati. Je pa po mojih izkušnjah še vsak starš prisluhnil tudi, če je argument govoril proti njegovi želji in smo se lepo pogovorili in našli srednjo pot, ki ustreza meni, staršu in najbolj otroku.

Včasih imajo starši tudi nerealna pričakovanja, pa ne govorim iz svojih izkušenj, a velikokrat se zgodi, da starš od otroka pričakuje preveč. Tudi to je povsem normalen del sprejemanja otroka in strokovnjaki smo tu zato, da staršem stvari razložimo, se pogovorimo, jim pomagamo uvideti morda boljšo pot, včasih pa tudi še enkrat premislimo, če nima starš morda prav in, če ne bi morda še enkrat premislili  o čem.

Ste v zgornjem zapisu opazili kolikokrat se omenja beseda pogovor? To je ključ do sodelovanja in do napredka otroka. Pogovor, diskusija. In, če to lahko počnemo v šoli, zakaj se ne stori nekaj podobnega tudi v zdravstvu? Kako lahko mi v šoli starše vprašamo npr. če se jim zdi primerno, da pričnemo skupaj mi v šoli in oni doma opuščati rabo slinčka, v razpravi o tem, če bo  otrok smel obiskovati terapije, ki bodo morda ključne za to, če bo otrok hodil ali ne, pa je starš popolnoma izključen?

Nočem metati slabe luči na zdravstvo, saj ne morem reči, da imam kakšne slabe izkušnje, zdi pa se mi absurd, da mora narod sam skrbeti za najšibkejše člane naše družbe. Po eni strani je to lepo, saj se mi zdi da je v Sloveniji še vedno prisoten dobršen zalogaj empatije in pomoči sočloveku. Po drugi strani pa me je rahlo sram, da moramo pripraviti starše otroka, ki se je pač rodil, kot vsi mi ostali, le malce drugačen, do tega, da morajo prosit za pomoč. In to samo zato ker so postali starši otroka, ki ne ustreza standardom današnje kapitalistično usmerjene družbe. Ker ne bo nikoli produktiven. Ker bo državno blagajno samo praznil.



Hvala bogu za društva kot so Vesele nogice in pogumne starše, ki se ne dajo. Naše krajevno društvo se že vrsto let vključuje v razne akcije, zbiramo zamaške, delamo koncerte in dobrodelne predstave. Pomagali smo že Aljažu, letos Karin. Ni nam težko pomagat, tudi meni sami ni težko pošiljat SMS-e, zanima pa me, če bomo dočakali dan, ko pomoč ne bo več potrebna...

Upam le, da do takrat ljudje ne bodo izgubili še tistega zaupanja v zdravstvo in konec koncev tudi v šolstvo, ki jim je še ostalo. Upam, da se zavedajo, da delavci v teh panogah ne predstavljajo celotnega sistema. V vseh poklicih so dobri in slabi, a vendar si večina zasluži še vedno tisto mero zaupanja, ki si ga sam sistem pač ne več.

Vabljeni, da pomagate društvu Vesele nogice, glede načinov pomoči, pa obiščite njihovo spletno stran:

http://drustvo-veselenogice.si/


4 komentarji:

  1. Hvala za vsako zapisano besedo, upam da se uresničijo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Odlično zapisano, prav požrla sem vsako besedo. Sem mamica enega res posebnega fantka in srčno si želim, da bi bilo v stroki več takšnih, kot ste vi.

    Prav posebna mama

    OdgovoriIzbriši
  3. Urška, vi ste tudi prav posebna fotografinja, če se ne motim, kajne? :) Tudi jaz vaše fotografije kar "požiram" tako da kar tako naprej, vsi skupaj :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Ajda, ja, prav si ugotovila ;).Kako se to lepo bere - prav posebna fotografinja :). Hvala.
    Najbolje nam bo pa tako uspelo, če bomo res vsi stopili skupaj ... Sem vesela, da je tudi na drugem bregu, nestarševskem bregu, še kdo, ki razmišlja tako, kot razmišljamo mi.

    OdgovoriIzbriši