Zelo bom vesela vašega odziva! Bodisi v obliki komentarjev pod objavami, ali pa e-poštnih sporočil. Vesela bom predlogov, želja, tudi kritik. Se beremo!

četrtek, 18. marec 2010

Rad te imam...

Pred kratkim sem v objavi Ko spregovorijo roke govorila o znakovnem jeziku, takrat pa še nisem vedela, da se mi bo nasmehnila ta sreča, da se bom kretanja dejansko tudi učila. Na fakulteti sem se namreč odločila za izbirni jezik Neverbalna komunikacija, pri katerem se učimo osnov kretanja. Na prvi uri smo se naučili enoročne abecede in nekaj osnovnih kretenj. Kot verjetno že veste, znakovni jezik ni mednarodno enoten jezik, ampak se od države do države razlikuje.

Nekatere kretnje se vseeno ponavljajo širom po svetu in eni izmed njih sem se odločila nameniti današnji blog.Ena izmed najlepših stvari, ki jih lahko nekomu poveš, so zagotovo besede, ki jih vsak od nas zagotovo zna v kar nekaj jezikih; rad te imam, I love you, ich liebe dich, Je T'aime, volim te,... Zakaj ne bi znali reči "rad te imam" tudi v znakovnem jeziku? Kretnja za "rad te imam" je namreč mednarodno priznana in zagotovo jo kdo od vas že pozna.

Kretnja je enostavna, sestavljena pa je iz treh kretenj za črke I, L in Y.


Znak za rad te imam oziroma I love you, zadnje čase uporablja tudi vse več znanih osebnosti kot so politiki, igralci, glasbeniki... Pa si poglejmo nekaj primerov:

Barrack Obama

Dr Thomas Marshburn

Ameriška političarka Sarah Palin


Na koncu pa še primer napačne uporabe znakovnega jezika :) Kretnji lahko že z majhno napako popolnoma spremenimo pomen. Če palec pri kretnji I love you ni odprt ampak ga položimo čez dlan, namreč naredimo znak, ki v ameriškem znakovnem jeziko označuje hudiča, satana in je po navadi v uporabi pri hard rockerjih ali metalcih :D Kaj nam je torej hotel sporočiti dragi George Bush? Go to hell? :D

Lep dan še naprej!


četrtek, 11. marec 2010

Odgovornost

Tako kot lani se bom tudi letos kot animatorka udeležila počitnic s Karitasom in pred nekaj tedni smo imeli prve priprave. Tema priprav je bila odgovornost in pogovarjali smo se o tem, kakšno odgovornost nosijo animatorji do otrok, do voditeljev tedna, do soanimatorjev. Vikend je bil zelo zanimiv in dejansko smo dobili nov pogled na odgovornost, sama pa sem začela razmišljati o odgovornosti v drugih življenjskih okoliščinah. Kot se za moj blog spodobi, sem se ustavila pri odgovornosti, ki jo ima prav vsak človek, ne le specialni in rehabilitacijski pedagog in drugi strokovni delavci, ki se ukvarjajo z njimi, do oseb s posebnimi potrebami. Moja razmišljanja sem se odločila strniti v današnji blog.

Pomagati vedno, ko nekdo pomoč potrebuje, a le takrat, ko jo potrebuje

Verjetno se komu zdi zgornji stavek čuden, a če dobro pomislite boste kaj kmalu dojeli njegov pomen. Osebe s posebnimi potrebami definitivno v nekaterih situacijah potrebujejo našo pomoč in od nas bi bilo sila neodgovorno, če jim takrat ne bi pomagali, vendar pa bi bilo včasih še bolj neodgovorno, če bi jim nudili preveč pomoči. Osebe s posebnimi potrebami vsekakor zmorejo veliko stvari, ki pa jih seveda ne bodo počele, če jim tega zaradi prevelike naše pomoči, ne bo potrebno početi.

Prednost dajati osebi in ne njeni motnji

O tem se zadnje čase v javnosti kar precej govori, saj so še vedno v uporabi izrazi, ki v besednjak vsakega vsaj približno izobraženega človeka vsekakor ne sodijo. Žalostno pa je, da te izraze velikokrat uporabljajo celo strokovnjaki z področij, ki se ukvarjajo z OPP, celo specialni pedagogi in drugi pedagoški delavci. Govorimo o izrazih kot so epileptik, dislektik, hiperaktivec, invalid, gluh, slepec, ... Zakaj ne bi uporabili izrazov oseba z epilepsijo, disleksijo, oseba, ki ne hodi, ne vidi, ne sliši... Zagotovo imajo te osebe še veliko drugih dobrih lastnosti in bi bilo do njih res nepravično, da bi jih vrednotili po eni sami lastnosti, ki jo sicer ločuje od običajne populacije.

Osveščati ljudi o realni podobi oseb s posebnimi potrebami

Žal velikokrat še danes velja o osebah s posebnimi potrebami napačno mnenje. Veliko ljudi, si ne predstavlja, kako npr. oseba z motnjo v duševnem razvoju funkcionira in se je zato boji, se ji posmehuje ali jo zaničuje. Naša dolžnost in odgovornost je, da skušamo ljudem odpreti oči, da osebe s posebnimi potrebami niso ljudje, ki bi se jim morali smejati, se jih bati ali jih poniževati. So ljudje tako kot mi le, da mogoče kdo od njih ne hodi, ne sliši, vidi, mogoče ni tako inteligenten kot mi, ampak zato nič manj srčen. Posebno pomembno je, da zavest o sprejemanju oseb s posebnimi potrebami širimo med otroci, saj bo otrok, ki bo OPP sprejemal in jih ne poniževal in se jih bal, nekoč zrasel v starša, ki bo to priučil tudi svojim otrokom. Če bi vsak o tem podučil vsaj eno osebo, bi bil svet za osebe s posebnimi potrebami kaj kmalu lepši, kajne?

O odgovornosti do oseb s posebnimi potrebami bi lahko govorila še celo večnost, pa vendar se mi zdi, da če bi vsak od nas sprejel vsaj toliko odgovornosti kot je bilo poudarjeno v tem blogu, bi bilo kaj kmalu kar precej drugače. Zavedam se, da ne morem spremeniti sveta, ampak kakor je rekel Ghandi; "Be the change you want to see in the world." Če hočem, da se ljudje spremenijo, moram najprej sama delati tisto, kar si želim, da bi delal ves svet.