Zelo bom vesela vašega odziva! Bodisi v obliki komentarjev pod objavami, ali pa e-poštnih sporočil. Vesela bom predlogov, želja, tudi kritik. Se beremo!

torek, 14. julij 2009

Objem...

Objem je eden izmed najosnovnejših stikov med dvema človekoma. Pove lahko mnogo več kot bi lahko besede; rad te imam, pogrešal sem te, oprosti, žal mi je, sočustvujem s tabo,... Zanimivo je, kako je lahko ta preprosta in povsem vsakdanja gesta, odgovor na skoraj vsakršno situacijo, rešitev za vsako težavo. Mnogokrat sem si v težkih trenutkih zaželela le ene stvari, toplega objema, ki bi, tako sem vsaj mislila, rešil vse težave.

Pomembnosti dotika za človeka se torej precej dobro zavedam, vendar pa sem pred kratkim prebrala članek, ki me je zelo presenetil, če ne celo šokiral. Članek z naslovom Čudežna moč dotika ali zakaj potrebujemo štiri objeme na dan, sem našla v številki revije Nika, ki je izšla 28. marca 2009. Eno izmed šokantnih dejstev, s katerimi nas članek seznani, je tudi naslednje:

»V letih 1915 do 1945 so v sirotišnicah različnih mest v ZDA opravili več raziskav, ki so se jih lotili predvsem zato, ker je od 90 do 99 odstotkov dojenčkov, ki so prišli v sirotišnice, umrlo že v prvem letu. Tisti, ki so preživeli, so zaostali v telesnem razvoju. Dojenčkom je bila na voljo vsa potrebna hrana in zdravniška oskrba. Ko so zaposlili dodatne negovalke, ki so imele na voljo dovolj časa, da so otroke pestovale in se z njimi igrale, se je smrtnost pomembno znižala.«

Na to temo je bilo opravljenih že precej raziskav, najbolj šokanto odkritje ene izmed njih je, da bi dojenček, ki bi sicer imel vso potrebno nego, vendar pa bi ga pustili ležati v posteljici, brez ljubkovanja in telesnega stika, enostavno umrl. Zakaj? Zaradi pomanjkanja ljubezni... Skoraj neverjetno vendar resnično...


Telesni stik je za človeka torej izredno pomemben, vendar pa bolj kot razmišljam, bolj se mi zdi, da iz naših življenj počasi izginja. Tudi iz otrok počasi ustvarjamo bitja, ki kmalu ne bodo več znala objeti, prijeti za roko. Vsa komunikacija se počasi prestavlja v elektronsko obliko in pristnega medčloveškega stika mlajše generacije skorajda več ne poznajo. Pa ne govorim o otrocih v najnežnejših letih, seveda se okrog dojenčka kar tare ljudi, ki bi ga radi malo "pocrkljali." Kasneje, ko otrok odrašča, kmalu postane neprimerno objeti mamico, ji zlezti v naročje. To se lahko kaže na različnih področjih, če ne drugače pa tako, da bo tak otrok, ko bo nekoč sam starš, enak vzorec ponavljal pri svojih lastnih otrocih.

Tudi v šolah je vse manj pravih in pristnih stikov med učitelji in učenci. Enostavno si ne morem pomagati, da nebi za to krivila tudi staršev otrok samih. Kar spomnimo se kolikokrat so v medijih naredili pravi halo okrog "zločina" ali "zlorabe," ki to sploh ni bila. Učitelj, ki danes objame učenca je po novem čudaški, če ne že kar pedofil. Razumem, da se starši bojijo za svoje otroke, sploh v poplavi informacij o vsemogočih zlorabah, s katerimi se srečujemo dandanes, pa naj bodo resnične ali pa le napihnjene zgodbice s katerimi se hranijo mediji, ko nimajo pisati o čem drugem. Pa vendar, pri najmlajših otrocih brez telesnega stika; objema ali roke, ki mu jo pomirjujoče ali pa v opozorilo položiš na ramo, le težko navežemo ljubeč in zaupljiv odnos med učiteljem in učencem. Slednji pa je za uspeh pouka pri najmlajših še kako pomemben.

Čeprav sem se v zadnjem odstavku osredotočila predvsem na otroke oziroma šolarje, pa je telesni stik še kako pomemben tudi za nas odrasle. Morda se je za nas, ki mnogo prehitro hitimo skozi življenje, še toliko pomembneje ustaviti za trenutek in nekomu stisniti roko, ga objeti, ga vspodbudno potrepljati po rami.
Ne bojte se nekoga objeti, pa ne le zato ker mu s tem sporočate kako ga imate radi, niti zato ker veste, da se bo počutil bolje in, da se boste nenazadnje bolje počutili tudi vi sami, ampak tudi zato ker objeme navsezadnje potrebujete za preživetje. Če verjamete ali ne :)

Zvezde

Tisočletja nazaj se je človek prvič zazrl v nebo in zagledal zvezde. Tiste zvezde, za katere še ni vedel, da bodo tako pomembno vplivale na njegovo življenje. Tiste zvezde s pomočjo katerih so menda Egipčani gradili piramide, zvezde, ki so vodile mornarje na poti dolgo pred izumom kompasa in nenazadnje zvezde, h katerim se v trenutkih stiske nemalokdo zateče s kupom vprašanj v upanju na odgovor. Zvezde pa so v nemaločim podobne nam, ljudem, ki smo tu spodaj in le hrepeneče zremo proti njm. V svoji Pesmi o zvezdah Tone Pavček pravi takole:



"Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep!
Kakor zvezda na nebu..."


Kot bodoča defektologinja se edinstvenosti človeškega bitja še kako zavedam. Vsak človek ima svoje posebnosti. Posebnosti pa ne pomenijo prednosti ali pomankljivosti, so le tiste edinstevene lastnosti človeka, ki ga ločijo od ostalih. To, da te lastnosti vidimo kot pomankljivosti ali hendikep, pa povzroči le nevednost in nepriprevljenost poseči malce dlje.

Če se znova povežem z zvezdami, kljub temu, da se nam sonce zdi tako pomembnejše od tiste majcene zvezdice, ki jo na nočnem nebu komajda opaziš, ne pomislimo, da je tista majhna zvezdica morda še večja kot je naše sonce, morda je center mnogo večjega osončja kot je naše in ima še pomembnejšo vlogo. Vse kar je na njej drugačnega je, da je daleč...

Prav tako je z osebami s posebnimi potrebami, ki jih srečujemo v vsakdanjem življenju. Večinoma se ne zavedamo kakšne so njihove posebnosti v resnici in ne dojamemo, da nekaj kar je sicer pomankljivost, zagotovo skriva tudi cel kup prednosti. Prav zaradi tega, so takšne osebe žal večinoma le drobne, velikokrat prezrte zvezdice.

Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš,
vse poti
je treba na novo začeti.


Tako živimo ljudje.
Vsak zase krmari k pogrebu.
Svetloba samo
nas druži kot zvezde na nebu.

A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže,
a včasih preblizu so si,
da z nohti lahko
srce kdo doseže ...


Od tega menda
človek umre,
od tega z neba
se zvezda ospe.

Ljudje smo družbena bitja in eden brez drugega ne moremo. Potrebujemo bližino ljudi, ki nas imajo radi in katere imamo radi tudi mi sami. Marsikdaj nas kdo prizadane, nam kot v pesmi z nohti doseže srce, vendar pa pomislimo kako bi bilo, če je bi se z zavračanjem in zaničevanjem srečevali dan na dan. Skušajmo sprejeti "drugačne" kakršne so in kmalu bomo ugotovili, da niso nič bolj drugačni kot vsak izmed nas; le čudovito edinstveni. Ko bomo sprejeli takšno osebo, ji narisali nasmeh na obraz in prižgali tisto drobno lučko, tisto svetlo zvezdico v njenih očeh... Takrat se bo tudi v naših očeh prižgala drobna zvezdica, droben a močan plamenček sreče.