Rad te imam...

Pred kratkim sem v objavi Ko spregovorijo roke govorila o znakovnem jeziku, takrat pa še nisem vedela, da se mi bo nasmehnila ta sreča, da se bom kretanja dejansko tudi učila. Na fakulteti sem se namreč odločila za izbirni jezik Neverbalna komunikacija, pri katerem se učimo osnov kretanja. Na prvi uri smo se naučili enoročne abecede in nekaj osnovnih kretenj. Kot verjetno že veste, znakovni jezik ni mednarodno enoten jezik, ampak se od države do države razlikuje.

Nekatere kretnje se vseeno ponavljajo širom po svetu in eni izmed njih sem se odločila nameniti današnji blog.Ena izmed najlepših stvari, ki jih lahko nekomu poveš, so zagotovo besede, ki jih vsak od nas zagotovo zna v kar nekaj jezikih; rad te imam, I love you, ich liebe dich, Je T'aime, volim te,... Zakaj ne bi znali reči "rad te imam" tudi v znakovnem jeziku? Kretnja za "rad te imam" je namreč mednarodno priznana in zagotovo jo kdo od vas že pozna.

Kretnja je enostavna, sestavljena pa je iz treh kretenj za črke I, L in Y.

Znak za rad te imam oziroma I love you, zadnje čase uporablja tudi vse več znanih osebnosti kot so politiki, igralci, glasbeniki... Pa si poglejmo nekaj primerov:

Barrack Obama

Dr Thomas Marshburn

Ameriška političarka Sarah Palin


Na koncu pa še primer napačne uporabe znakovnega jezika :) Kretnji lahko že z majhno napako popolnoma spremenimo pomen. Če palec pri kretnji I love you ni odprt ampak ga položimo čez dlan, namreč naredimo znak, ki v ameriškem znakovnem jeziko označuje hudiča, satana in je po navadi v uporabi pri hard rockerjih ali metalcih :D Kaj nam je torej hotel sporočiti dragi George Bush? Go to hell? :D

Lep dan še naprej!

Odgovornost

Tako kot lani se bom tudi letos kot animatorka udeležila počitnic s Karitasom in pred nekaj tedni smo imeli prve priprave. Tema priprav je bila odgovornost in pogovarjali smo se o tem, kakšno odgovornost nosijo animatorji do otrok, do voditeljev tedna, do soanimatorjev. Vikend je bil zelo zanimiv in dejansko smo dobili nov pogled na odgovornost, sama pa sem začela razmišljati o odgovornosti v drugih življenjskih okoliščinah. Kot se za moj blog spodobi, sem se ustavila pri odgovornosti, ki jo ima prav vsak človek, ne le specialni in rehabilitacijski pedagog in drugi strokovni delavci, ki se ukvarjajo z njimi, do oseb s posebnimi potrebami. Moja razmišljanja sem se odločila strniti v današnji blog.

Pomagati vedno, ko nekdo pomoč potrebuje, a le takrat, ko jo potrebuje

Verjetno se komu zdi zgornji stavek čuden, a če dobro pomislite boste kaj kmalu dojeli njegov pomen. Osebe s posebnimi potrebami definitivno v nekaterih situacijah potrebujejo našo pomoč in od nas bi bilo sila neodgovorno, če jim takrat ne bi pomagali, vendar pa bi bilo včasih še bolj neodgovorno, če bi jim nudili preveč pomoči. Osebe s posebnimi potrebami vsekakor zmorejo veliko stvari, ki pa jih seveda ne bodo počele, če jim tega zaradi prevelike naše pomoči, ne bo potrebno početi.

Prednost dajati osebi in ne njeni motnji

O tem se zadnje čase v javnosti kar precej govori, saj so še vedno v uporabi izrazi, ki v besednjak vsakega vsaj približno izobraženega človeka vsekakor ne sodijo. Žalostno pa je, da te izraze velikokrat uporabljajo celo strokovnjaki z področij, ki se ukvarjajo z OPP, celo specialni pedagogi in drugi pedagoški delavci. Govorimo o izrazih kot so epileptik, dislektik, hiperaktivec, invalid, gluh, slepec, ... Zakaj ne bi uporabili izrazov oseba z epilepsijo, disleksijo, oseba, ki ne hodi, ne vidi, ne sliši... Zagotovo imajo te osebe še veliko drugih dobrih lastnosti in bi bilo do njih res nepravično, da bi jih vrednotili po eni sami lastnosti, ki jo sicer ločuje od običajne populacije.

Osveščati ljudi o realni podobi oseb s posebnimi potrebami

Žal velikokrat še danes velja o osebah s posebnimi potrebami napačno mnenje. Veliko ljudi, si ne predstavlja, kako npr. oseba z motnjo v duševnem razvoju funkcionira in se je zato boji, se ji posmehuje ali jo zaničuje. Naša dolžnost in odgovornost je, da skušamo ljudem odpreti oči, da osebe s posebnimi potrebami niso ljudje, ki bi se jim morali smejati, se jih bati ali jih poniževati. So ljudje tako kot mi le, da mogoče kdo od njih ne hodi, ne sliši, vidi, mogoče ni tako inteligenten kot mi, ampak zato nič manj srčen. Posebno pomembno je, da zavest o sprejemanju oseb s posebnimi potrebami širimo med otroci, saj bo otrok, ki bo OPP sprejemal in jih ne poniževal in se jih bal, nekoč zrasel v starša, ki bo to priučil tudi svojim otrokom. Če bi vsak o tem podučil vsaj eno osebo, bi bil svet za osebe s posebnimi potrebami kaj kmalu lepši, kajne?

O odgovornosti do oseb s posebnimi potrebami bi lahko govorila še celo večnost, pa vendar se mi zdi, da če bi vsak od nas sprejel vsaj toliko odgovornosti kot je bilo poudarjeno v tem blogu, bi bilo kaj kmalu kar precej drugače. Zavedam se, da ne morem spremeniti sveta, ampak kakor je rekel Ghandi; "Be the change you want to see in the world." Če hočem, da se ljudje spremenijo, moram najprej sama delati tisto, kar si želim, da bi delal ves svet.

Gary in Scott

Na začetku vsem bralcem mojega bloga želim eno lepo, strpno in ljubeče leto 2010. Upam, da ste preživeli lepe praznike in, da ste z velikim veseljem stekli novim dogodivščinam na proti.

Ker sem praznike večinoma preživela doma in ker se, resnici na ljubo, domačih kaj hitro lahko naveličam, sem pogledala kar nekaj takšnih in drugačnih resničnostnih šovov tipa pokaži kaj znaš in zazdelo se mi je kot, da se je v tovrstnih oddajah začel pojavljati nek prav poseben pojav. Verjetno ste ga opazili tudi vi. Čedalje večkrat se na takšne oddaje prijavljajo ljudje s takšnimi ali drugačnimi posebnimi potrebami, proti čemur sicer nimam popolnoma nič, ampak se tudi vam zdi, da se zanašajo bolj na svoje pomanjkljivosti, kot na talent?

Prvi primer je Scott James, ki se je prijavil na Britanski glasbeni izbor X-factor. Njegovo avdicijo si lahko ogledate na povezavi: http://www.youtube.com/watch?v=_j7c4HNX3TU. Že takoj na začetku povezovalec pove srce parajočo življenjsko zgodbo 21-letnika in poudari, da ima eno izmed različic avtizma. Fant nato odkoraka na oder, še enkrat pove, da to počne za vse avtistične ljudi po svetu in odpoje pesem You raise me up. Množica joče in navdušeno ploska. Pesem je sicer zapel dobro pa vendar smo slišali že kakšno boljšo verzijo, priznajte. Toda fant je avtist! Je to res olajševalna okoliščina...?

Drugi primer je Gary Samulian, ki ga lahko opazujemo v MTV-jevem šovu Styl'd kjer agencija MMA izbira izmed petih kandidatov nekoga, ki bo nato kot stilist podpisal pogodbo z agencijo. Gary je zelo talentiran, lagala bi, če bi rekla, da ni in izredno prijetnega videza. Že takoj v prvi ali drugi epizodi šova, ko ga ena od stilistk, njegova nadrejena, okara zaradi neposlušnosti in zmedenosti, pa Gary poudari, da boleha za ADD (preberite si članek o Heather in o ADHD, ADD je blažja oblika ADHD). Nadrejeni seveda njegovo situacijo razumejo in skušajo biti potrpežljivi, kakšno stvar še enkrat ponoviti ali pa dvakrat, trikrat,... Toda, ko si Gary še vedno ničesar ne zapiše, ne zapomni, ne posluša, eni od stilistk poči film. S tem Garyju dela krivico?

Moje stališče do oseb s posebnimi potrebami vsi, ki me poznate ali pa samo berete tale blog zelo dobro poznate in veste, da nimam nobenih predsodkov, ne dvomim v njihove sposobnosti in jih na vse načine smatram kot enakopravne običajnim ljudem, pa vendar... Poudarila bi ENAKOPRAVNOST. Vse večkrat opažam, da začnejo ljudje svoje posebne potrebe izkoriščati sebi v prid. Seveda moramo ločiti med izkoriščanjem in le zahtevanjem tistega kar ti pripada. V Garyjevem primeru naprimer bi bilo normalno to, da pač prosi, da nadrejena navodila ponovi, da ga večkrat pokliče po imenu,... Izkoriščanje pa je stalno sklicevanje na ADD, opravičevanje lastnih napak s to motnjo. V primeru Scotta ne morem ravno reči, da izkorišča, vsekakor pa bi na njegovo avdicijo vsi drugače gledali, če bi o avtizmu spregovoril šele na koncu. Tako je cela dvorana pričakovala od njega manj in, ko je dal od sebe več so bili navdušeni, četudi morda njegov prispevek ni bil tako kvaliteten kot marsikateri od tistih, ki so morali tekmovanje zapustiti.

Po drugi strani priznam, da bi verjetno tudi sama izkoristila vse kar bi lahko, da bi prišla do zadanega cilja, pa vendar, če želimo doseči enakopravnost oseb s posebnimi potrebami jim enostavno ne smemo popuščati. Sploh v zasebnem življenju, ta dva primera sta ekstrema, pomislimo pa koliko je vsakdanjih primerov, ki lahko osebam s posebnimi potrebami povzročijo ogromno škodo. Naprimer otrok z učnimi težavami, ki vsak dan joče, da ne želi narediti domače naloge. Kolikokrat se je že komu od vas tak otrok zasmilil in ste nalogo naredili sami? Pa mu to res koristi? Ali pa oseba na invalidskem vozičku, ki te dan na dan prosi, da mu prineseš to, ono,... Če tega res ne zmore je seveda to druga zgodba, če pa zmore, pa tega ne naredu zaradi lenobe... Nedelo in ždenje v stanovanju takšne osebe vodijo le v stagnacijo in takšna usluga ni nič drugega kot medvedja usluga.

Zato vas še enkrat lepo lepo prosim. Zapomnite si, da so osebe s posebnimi potrebami enakovredne nam po eni in drugi strani. Zaslužijo si pozornost, ne pa potuho in popuščanje. Le tako bodo lahko napredovale in iz sebe res naredile to, kar zmorejo narediti.

Pot na dosegu roke

Najprej se vsem, ki berete moj blog iskreno opravičujem za čas, ki je pretekel od zadnje objave... Zaradi obilice obveznosti in pomanjkanja časa, sem morala tovrstno izražanje žal začasno postaviti na stranski tir, vendar sem znova tu, z novo izkušnjo in zgodbo.

Včeraj smo imele s kolegicami hospitacije na Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. Potrebovala bi ure in ure, če bi želela povedati kaj vse sem zanimivega videla, kaj se novega naučila in kaj vse me je navdušilo. Seveda sem se najprej zaljubila v malega Tima v vrtcu, nato so me navdušil vsi raznovrstni pripomočki in brajica, največ kar sem odnesla od včerajšnjega obiska zavoda pa je potrditev, da me tiflopedagogika resnično zanima. Celo tako zelo, da bi se zelo rada, če bo le mogoče, v četrtem letniku vzporedno vpisala v prvi letnik programa Tiflopedagogika s pedagogiko specifičnih učnih težav.

Pa da ne bom predolgo razpredala o svojih željah in načrtih za prihodnost... Eden od najbolj značilnih pripomočkov slepih in slabovidnih, ki smo jih spoznali tudi na zavodu, je zagotovo bela palica. Prav dobro jo pozna skoraj vsak človek, saj je postala nekakšen simbol za ljudi, ki ne vidijo. Seveda je vsem prav dobro jasno, da se palica uporablja za orientiranje v prostoru in tudi, kot opozorilo ljudem v okolici, da se srečujejo s slepo osebo. Vprašala pa sem se zakaj ravno bela palica? Od kdaj se uporablja in kdo jo je izumil? Obstaja še kakšna zanimivost v zvezi z belo palico? Pobrskala sem po spletu in našla odgovore na svoja vprašanja.

Bela palica se uporablja že od nekdaj za orientacijo slepih oseb v prostoru. Sprva je bila izdelana iz lesa, dandanes pa večinoma iz aluminija ali umetnih materialov. Prvi naj bi svojo palico leta 1921 na belo pobarval v prometni nesreči oslepeli britanski fotograf James Biggs in sicer z razlogom, da bi ga vozniki na cesti lažje opazili. Kmalu za tem je bela palica postala simbol slepote in to ostala vse do danes.

Mednarodna zveza slepih je leta 1970 razglasila 15. oktober za mednarodni dan bele palice. Bela palica je za slepega podaljšek roke in s tem najpomembnejše čutilo, s pomočjo katerega se orientira v prostoru. Slepi se pri zaznavi okolja opirajo predvsem na tip in bela palica tako rekoč pomeni, da ima slepi svoje okolje, pot in ovire tako rekoč na dosegu roke.

Ko govorijo roke

Prejšnji teden sem na enemu od avtobusov LPP-ja na lastni koži občutila kaj pomeni hierarhični obrat, ki sem ga že omenjala kot enega izmed odzivov neprizadetih na prizadete. Do tega pojava pride, ko se oseba brez posebnih potreb ob stiku z osebo s posebnimi potrebami počuti neprijetno in ta prevzame oblast nad njo. Naj razložim kaj se je zgodilo. S kolegicami smo sedele na sedežih čisto na koncu avtobusa in na eni od postaj so nanj prihrumeli otroci, kakih 5, 6 jih je bilo, in se vsedli prav blizu nas. Kmalu smo opazile, da so gluhi oziroma naglušni (nekateri so uporabljali slušne aparate), saj so se med seboj pogovarjali v znakovnem jeziku. Sprva nam jih je bilo zanimivo opazovati, kmalu pa nam je postalo neprijetno, saj so začeli kazati na nas, nismo vedele, kaj se pogovarjajo in kako naj se odzovemo, ko nas je eden od njih pozdravil. Ena od kolegic je zelo dobro opisala moja občutja, ko je rekla: "Gluhi in naglušni so edina izmed skupin OPP, ob kateri mi je neprijetno, saj enostavno ne znam komunicirati z njimi."

Po naključju smo bile vse študentke SRP smeri DP FIBO, torej med nami ni bilo nobene bodoče surdopedagoginje in logopedinje, ki se s to populacijo dejansko ukvarjajo. Meni na moji smeri tudi dejansko ne bo nikoli treba obvaldati kretanja in vedeti prav dosti o delu z gluhimi in naglušnimi, pa vseeno sem se vprašala, kaj pa, če se bom slučajno kdaj primorana ukvarjati s to populacijo? Prva stvar, ki mi je ob tem padla na pamet je bila, da bi bilo hudičevo dobro, če bi znala znakovni jezik. In tako sem se odločila malo raziskati teren :)

Znakovni jezik

je za gluhe in na glušne prvi jezik, slovenščina na primer je zanje šele drugi. Znakovni jezik se med državami razlikuje, razlike lahko opazimo že znotraj ene same države, tako da to ni enotni jezik gluhih po svetu, kot bi si kdo mislil. V RS je uporaba znakovnega jezika pravica gluhega v postopkih pred državnimi organi, organi lokalnih skupnosti, izvajalci javnih služb ter v vseh drugih življenjskih situacijah, kjer je gluhota ovira za zadovoljevanje človekovih potreb. V teh primerih ima gluhi pravico do tolmača.

Znakovni jezik je sestavljen iz mimike obraza, položaja ustnic, rok, telesa oziroma mimike telesa. Slovenski znakovni jezik vsebuje ogromno znakov, ki so si lahko med seboj zelo podobni, zato je treba biti pri izvajanju znakovnega jezika zelo previden, saj lahko kaj hitro popolnoma spremeniš pomen povedanega.

Kje se lahko naučim znakovnega jezika?

Ker se mi zdi znakovni jezik zelo zanimiv, bi morda kdaj obiskala kak tečaj, da bi se naučila vsaj osnov in zato sem malo pobrskala po internetu. Na spletni strani http://www.tolmaci.si/ sem našla ponudbo za 40-urni začetni tečaj kretanja, ki stane 175 EUR, ponudbo za tečaj SZJ pa sem našla tudi na spletni strani zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana (http://www.zgnl.si/) in tudi tu tečaji potekajo 30-40 ur za posamezno stopnjo, cena pa je odvisna od statusa tečajnika.

Na youtubu sem našla posnetek na katerem nas nek mladenič uči znakovnega jezika za poimenovanje različnih živali. Kako natančna so njegova navodila ne morem presoditi, vseeno pa je zanimivo pogledati:

http://www.youtube.com/watch?v=EIHBx936Myo

Tako, za danes imam znakovnega jezika dovolj, toda kdo ve, morda se enkrat v bližnji prihodnosti pa le udeležim tečaja kretanja. Morda vam bom takrat sama pripravila kak podoben posnetek :)

Weirdo

Heather Kuzmich, dekle na spodnji sliki, zagotovo ni običajna 23-letnica. Je izjemno lepo dekle in v vrh številnih svojih dosedanjih dosežkov lahko šteje visoko uvrstitev v televizijskem šovu Americas next top model (9. sezona) v katerem je zasedla 4. mesto. Že ob prvih posnetkih Heather je bilo vsakemu jasno, da tudi sicer ni ravno običajna. Dekleta so v pogovoru o njej večkrat uporabljala izraze "weirdo," "strange" in podobne. In resnici na ljubo, Heather je resnično izgledala čudna in nenavadna.

Kmalu pa je Heather izdala svojo skrivnost; trpi za Aspergerjevim sindromom in ADHD. Ko so dekleta izvedela za njeno situacijo, so se odzivi malenkost umirili, še vedno pa niso točno vedela kaj naj pričakujejo. Vedela so le, da naj bi imela Heather obliko avtizma (na spodnji fotografiji Heather krasi naslovnico revije namenjene družinam ljudi z avtizmom). Poglejmo si kaj točno je Aspergerjev sindrom in kaj je ADHD.


Aspergerjev sindrom je oblika avtizma in vseživljenjsko stanje, ki vpliva na razumevanje sveta okrog sebe.

Ljudje z Aspergerjevim sindromom imajo t.i. triado primankljajev, težave, ki se kažejo na treh področjih:

• težave s socialno komunikacijo
• težave s socialno interakcijo
• težave na področju fleksibilnosti mišljenja

Ljudje s tem sindromom pogosto ne razumejo namigov, kretenj, zapletenih besed in besednih zvez ter prenesenih pomenov. Ne razumejo šal in sarkazmov, teko začnejo pogovor, ter pogosto uporabljajo zapletene besede za katere sploh ne vedo kaj pomenijo. Prav tako zelo težko gradijo prijatljstva, se pogosto obnašajo neprimerno in ne razumejo nenapisanih pravil, ki veljajo v družbi. Človek z aspergerjevim sindromom težko interpretira mišljenje drugih ljudi, ne zna najti alternativnih rešitev, odvisen je od rutine in ima rad stvari urejene po ustaljenih načrtih, ima pa lahko tudi senzorne težave; preobutljivost na dotik, svetlobo, zvok,...
Več o Aspergerjevem sindromu in drugih oblikah avtizma najdete na: http://www.avtizem.org/domov.html
ADHD je kratica za Attention Deficit Hyperactivity Disorder, kar je največkrat opisano kot pomankljiva pozornost in hiperaktivna impulzivnost, ki je pogostejša in resnešja kot je običajno za otroke na določeni stopnji.
ADHD prepoznamo v treh oblikah: Impulzivnost, Hiperaktivnost in pomankljiva pozornost, da si jih boste lažje predstavljali, pa bom pri vsakem naštela znake, ki kažejo na motnjo.

Pomankljiva pozornost:

• ima težave ostati dalj časa pri posamezni nalogi, tudi igralni dejavnosti
• je površen, dela napake, ni pozoren na podrobnosti
• izgleda kot da ne posluša, čeprav mu direktno govorimo
• ima težave pri sledenju navodilom
• se izogiba daljšim nalogom, ki zahtevajo daljši mentalni napor
• izgublja stvari
• zmotijo ga nebistveni dražljaji
• ima težave pri organiziranju naloge ali drugih dejavnosti

Hiperaktivnost:

• ves čas se premika, nemirne roke, noge, vstaja s stola
• pogosto tka, pleza v popolnoma neprimernih situacijah
• občutek notranjega nemira
• ne more biti tiho
• ves čas je v gibanju kot, da ga nekaj preganja

Impulzivnost:

• prehitro odgovori
• težko počaka, da pride na vrsto
• pogosto prekinja, moti ostale

Otroci s katero od oblik ADHD so vse prevečkrat označeni za poredne, nedisciplinirane ali slabo vzgojene, otroci z avtizmom pa za čudaške in nesocializirane. Predstavljajte si obe stanji združeni v eni osebi. Heather po eni strani potrebuje red, potrebuje neko strukturiranost, načrtovanje, a podrugi strani ravno tega ni sposbna vzdrževati. In medtem, ko ima težave z razumevanjem ljudi okrog sebe, jim tudi sledi zelo težko. Sedaj pa postavite Heather še v svet šovbinisa, kjer se že človek z običajnimi sposobnostmi včasih težko znajde in se sprašuje kaj je res in kaj ne. Kapo dol Heather! Za marsikoga si prava zmagovalka!

Egalite, fraternite, liberte...

Enakost, bratstvo, svoboda.... Načela francoske revolucije tudi po dobrih 200 letih ostajajo med največjimi vrednotami človeštva. O svobodi ne bom razpravljala, saj vsak od nas kdaj pa kdaj pogleda poročila in dobro vemo, da marsikje svoboda ni tako samoumevna kot za nas, ki to beremo. Še manj pogosto je bratstvo, enakost pa je le ideal, kar ugotavljam skozi celotno pisanje svojega spletnega dnevnika.

K razmišljanju so me tokrat spodbudili plakati, ki jih videvamo ob slovenskih cestah. Plakati promovirajo spletno stran: http://www.raznolikost.org/, ki poudarja raznolikost v zaposlovanju, torej zaposlovanje vseh za delo sposobnih oseb, ne glede na njihovo rasno pripadnost, spol, vero, zdravstveno stanje...

Projekt obravnava precej širok spekter ljudi, ki imajo pri zaposlovanju takšne in drugačne težave, sama pa se bom osredotočila na ljudi s posebnimi potrebami. Vsi vemo, da osebe s težjo duševno motnjo ali fizično invalidnostjo pač ne morejo delati, to pa ne velja za veliko ljudi, katerih motnje niso tako moteče, da ne bi mogli hoditi v službo.

Služba za osebo ni pomembna le zaradi finančnega dohodka, ampak ima tudi pozitiven učinek na človekovo samopodobo. Še posebej pri osebah s posebnimi potrebami je dejstvo, da so sposobni opravljati nek poklic in s tem delno skrbeti zase, pokazatelj nekakšne moči in neodvisnoti od okolice, kar pa lahko odločilno vpliva na človekovo samozavest.

Kar se tiče zakonodaje, je pravno formalno za hendikepirane v Sloveniji precej dobro poskrbljeno. Zakonodajo, ki obravnava zaposlovanje (na splošno) si lahko pogledate na naslednji spletni strani: http://www.raznolikost.org/index.php/zakonodaja.html. Dejstvo pa je, da v realnosti le redkokdaj opazimo dejansko izvajanje zakonov.

Sama sem v zadnjem času osebe s posebnimi potrebami opazila na različnih delovnih mestih. Vsi dobro poznamo Rudija, ki na Tromostovju prodaja časopis, po Ljubljani pa Mladino prodaja še en možakar s posebnimi potrebami. Nekaj takšnih oseb sem opazila tudi med pobiranjem odpadkov po Ljubljani, to delo pa so opravljali s ponosom in nasmehom na obrazu, kar je tudi prav, saj je zaradi njih naša prestolnica tako lepa in čista. Kdo od nas bi zmogel kaj takega?

Ljudje s posebnimi potrebami le malokrat dobijo službo in hudo mi je, ko vidim sicer zdravega moškega srednjih let, ki je po hudi prometni nesreči pristal na invalidskem vozičku, kako cele dneve poseda doma, medtem ko bi zagotovo lahko opravljal kak poklic. Kar pomislite koliko od vas na delovnem mestu sedi, v čem se torej razlikuje od vas?

Močno upam, da bodo tudi za osebe s posebnimi potrebami na področju zaposlovanja prišli boljši časi, do takrat pa si le zapomnite, da če imate v rokah papirnato vrečko, ki so jo izdelali varovanci katerega od varstveno delovnih centrov, to ne pomeni, da je vredna kaj manj kot tiste industrijsko izdelane. Vredna je še mnogo več, saj je bila izdelana skrbno, s ponosom in ljubeznijo.