Zelo bom vesela vašega odziva! Bodisi v obliki komentarjev pod objavami, ali pa e-poštnih sporočil. Vesela bom predlogov, želja, tudi kritik. Se beremo!

sobota, 02. januar 2010

Gary in Scott

Na začetku vsem bralcem mojega bloga želim eno lepo, strpno in ljubeče leto 2010. Upam, da ste preživeli lepe praznike in, da ste z velikim veseljem stekli novim dogodivščinam na proti.

Ker sem praznike večinoma preživela doma in ker se, resnici na ljubo, domačih kaj hitro lahko naveličam, sem pogledala kar nekaj takšnih in drugačnih resničnostnih šovov tipa pokaži kaj znaš in zazdelo se mi je kot, da se je v tovrstnih oddajah začel pojavljati nek prav poseben pojav. Verjetno ste ga opazili tudi vi. Čedalje večkrat se na takšne oddaje prijavljajo ljudje s takšnimi ali drugačnimi posebnimi potrebami, proti čemur sicer nimam popolnoma nič, ampak se tudi vam zdi, da se zanašajo bolj na svoje pomanjkljivosti, kot na talent?

Prvi primer je Scott James, ki se je prijavil na Britanski glasbeni izbor X-factor. Njegovo avdicijo si lahko ogledate na povezavi: http://www.youtube.com/watch?v=_j7c4HNX3TU. Že takoj na začetku povezovalec pove srce parajočo življenjsko zgodbo 21-letnika in poudari, da ima eno izmed različic avtizma. Fant nato odkoraka na oder, še enkrat pove, da to počne za vse avtistične ljudi po svetu in odpoje pesem You raise me up. Množica joče in navdušeno ploska. Pesem je sicer zapel dobro pa vendar smo slišali že kakšno boljšo verzijo, priznajte. Toda fant je avtist! Je to res olajševalna okoliščina...?
Drugi primer je Gary Samulian, ki ga lahko opazujemo v MTV-jevem šovu Styl'd kjer agencija MMA izbira izmed petih kandidatov nekoga, ki bo nato kot stilist podpisal pogodbo z agencijo. Gary je zelo talentiran, lagala bi, če bi rekla, da ni in izredno prijetnega videza. Že takoj v prvi ali drugi epizodi šova, ko ga ena od stilistk, njegova nadrejena, okara zaradi neposlušnosti in zmedenosti, pa Gary poudari, da boleha za ADD (preberite si članek o Heather in o ADHD, ADD je blažja oblika ADHD). Nadrejeni seveda njegovo situacijo razumejo in skušajo biti potrpežljivi, kakšno stvar še enkrat ponoviti ali pa dvakrat, trikrat,... Toda, ko si Gary še vedno ničesar ne zapiše, ne zapomni, ne posluša, eni od stilistk poči film. S tem Garyju dela krivico?

Moje stališče do oseb s posebnimi potrebami vsi, ki me poznate ali pa samo berete tale blog zelo dobro poznate in veste, da nimam nobenih predsodkov, ne dvomim v njihove sposobnosti in jih na vse načine smatram kot enakopravne običajnim ljudem, pa vendar... Poudarila bi ENAKOPRAVNOST. Vse večkrat opažam, da začnejo ljudje svoje posebne potrebe izkoriščati sebi v prid. Seveda moramo ločiti med izkoriščanjem in le zahtevanjem tistega kar ti pripada. V Garyjevem primeru naprimer bi bilo normalno to, da pač prosi, da nadrejena navodila ponovi, da ga večkrat pokliče po imenu,... Izkoriščanje pa je stalno sklicevanje na ADD, opravičevanje lastnih napak s to motnjo. V primeru Scotta ne morem ravno reči, da izkorišča, vsekakor pa bi na njegovo avdicijo vsi drugače gledali, če bi o avtizmu spregovoril šele na koncu. Tako je cela dvorana pričakovala od njega manj in, ko je dal od sebe več so bili navdušeni, četudi morda njegov prispevek ni bil tako kvaliteten kot marsikateri od tistih, ki so morali tekmovanje zapustiti.

Po drugi strani priznam, da bi verjetno tudi sama izkoristila vse kar bi lahko, da bi prišla do zadanega cilja, pa vendar, če želimo doseči enakopravnost oseb s posebnimi potrebami jim enostavno ne smemo popuščati. Sploh v zasebnem življenju, ta dva primera sta ekstrema, pomislimo pa koliko je vsakdanjih primerov, ki lahko osebam s posebnimi potrebami povzročijo ogromno škodo. Naprimer otrok z učnimi težavami, ki vsak dan joče, da ne želi narediti domače naloge. Kolikokrat se je že komu od vas tak otrok zasmilil in ste nalogo naredili sami? Pa mu to res koristi? Ali pa oseba na invalidskem vozičku, ki te dan na dan prosi, da mu prineseš to, ono,... Če tega res ne zmore je seveda to druga zgodba, če pa zmore, pa tega ne naredu zaradi lenobe... Nedelo in ždenje v stanovanju takšne osebe vodijo le v stagnacijo in takšna usluga ni nič drugega kot medvedja usluga.

Zato vas še enkrat lepo lepo prosim. Zapomnite si, da so osebe s posebnimi potrebami enakovredne nam po eni in drugi strani. Zaslužijo si pozornost, ne pa potuho in popuščanje. Le tako bodo lahko napredovale in iz sebe res naredile to, kar zmorejo narediti.