Zelo bom vesela vašega odziva! Bodisi v obliki komentarjev pod objavami, ali pa e-poštnih sporočil. Vesela bom predlogov, želja, tudi kritik. Se beremo!

torek, 28. oktober 2014

Zdravilna mačja preja

O terapiji z živalmi sem že pisala, zato se danes ne bom spuščala v terapije kot take. Kot sem ugotovila iz prakse, je to kar drag špas. Tako za uporabnika, kot za terapevta. Pozanimala sem se kak je postopek, če želiš svojega psa naučiti za terapevtskega in povem vam, da zahteva toliko časa (in denarja), da si nekdo z redno službo, vsaj tako kot jo imam jaz, to zelo težko privošči. Zato kapo dol vsem, ki se s tem ukvarjajo.



Sem pa zasledila na internetu članek o zdravilni moči mačk. Mačke so, kot vsak drug hišni ljubljenček, lahko odličen terapevt. Ne rabiš biti strokovnjak, da ugotoviš kako dobro dene, če objameš psa, pobožaš mačko, konja... Poleg teh razlogov, ki so vsem čisto jasni in razumljivi, pa obstaja tudi dejstvo, da mačje predenje na več načinov vpliva na naš organizem.

Mačje predenje vibrira na frekvenci 20-140 Hz, katera je dokazano blagodejna in terapevtska za moga obolenja.

  1. Božanje mačk znižuje raven stresa.
  2. Mačje predenje naj bi blagodejno vplivalo na težave dihal.
  3. Božanje mačk in predenje le teh v vašem naročju, znižuje krvni pritisk.
  4. Frekvence 25, 50, 100 in 200 Hz so najbolj blagodejne za krepitev kostnega tkiva.
  5. Po zadnjih študijah naj bi imeli lastniki mačk 40% manjšo verjetnost srčnega infarkta.
  6. Vibracije predenja pomagajo pri zdravljenju infekcij in vnetij.
  7. Prav tako te vibracije pomagajo pri zdravljenju mišičja in vezivnega tkiva.
Torej, če imate mačko doma, jo le večkrat vzemite v naročje. Blagodejno bo vplivalo tako na vas, kot na njo.

Če pa niste mačjeljubec, se pa pocrkljajte vsaj s kakšno pravljico o mačkah in drugih živalih. Priporočam vam novo zbirko, Zlata mačja preja, v kateri so zbrane najlepše pravljice Svetlane Makarovič. Tudi ta preja bo  zalegla za nekaj časa, kajne?


nedelja, 26. oktober 2014

Ko zagori, pomoč potrebujemo vsi!

Počasi se zaključuje oktober, mesec požarne varnosti. Letošnje geslo meseca požarne varnosti je: Ko zagori, pomoč potrebujemo vsi. Uprava RS za zaščito in reševanje (v nadaljevanju URSZZR) se je torej letos osredotočila na pomoč osebam s posebnimi potrebami v primeru, da pride do požara ali kakšne druge naravne nesreče. V ta namen je URSZZR izdala krasno zloženko, ki jo najdete na spodnji povezavi. Šole, oziroma vodje projektov Varnosti pred naravnimi in drugimi nesrečami na šolah, smo prejeli tudi verzijo zloženke v Braillovi pisavi.



ZLOŽENKA - KO ZAGORI POMOČ POTREBUJEMO VSI


Ob objavi letošnje teme smo mnogi rekli: ja pa res! Kaj pa osebe s posebnimi potrebami? Niti tisti, ki delamo z njimi, nismo pomislili, da bi tudi URSZZR temu namenila posebno pozornost. Pa ne zato, ker se za te osebe  ne bi poskrbelo, ampak ker se enostavno zanašamo na to, da smo vedno zraven osebe, ki te ljudi poznamo, pazimo nanje, jim pomagamo. Vedno smo zraven učitelji, spremljevalci, starši. Pa smo res? Kaj pa, ko je taka oseba v varstvu kje drugje? V šoli v naravi? Na zdravljenju ali terapiji?


Na naši šoli imamo redne vaje evakuacije šole in preudarimo razne težave, ki bi jih lahko imeli pri evakuaciji otrok s posebnimi potrebami. Za otroke na invalidskih vozičkih je dobro poskrbljeno, saj je organizacija pouka in učilnic narejena tako, da so učenci na vozičkih vsi v spodnjem nadstropju. Težave bi bile le, če bi bili v času požara v zgornjem nadstropju, npr. v knjižnici. V primeru naravnih nesreč je namreč prepovedana uporaba dvigala, torej bi morali otroke v spodnje prostore fizično odnesti, če bi se dalo. Pri moji deklici, ki tehta kakih 20 - 30 kilogramov to še ni problem, pri večjih pa verjemite, da je.

Še večji problem kot otroci na vozičkih pa se mi iz mojih izkušenj zdijo otroci z motnjo v duševnem razvoju na splošno, gibalno ovirani ali ne. Ob takih izjemnih dogodkih, ki so jim nepoznani se rada pojavi panika. Že ob vaji se je. In hodnik je kar naenkrat preozek za množico prestrašenih otrok. Takrat se mi zdi najbolj pomembno obdržat skupino skupaj. Otroci namreč ne glede na situacijo še vedno vedo, kdo je tisti, ki ga poznajo, imajo radi in mu zaupajo. Ne glede na dogajanje, bodo pomirjeni, ko bodo videli znan, prijazen in predvsem miren obraz.

Sama kot vidite nisem mogla čisto iz svoje kože in sem najprej pomislila na situacije, s katerimi se srečujem v službi. Kot aktivna gasilka pa moram pomisliti tudi na druge težave iz tega naslova. Kako opozorilo na nevarnost "slišijo" gluhi ljudje? Kako nevarnost "vidijo" slepi? Imamo dovolj zvočnih in vizualnih opozoril za obe populaciji? 

Menim, da je po ustanovah, ki imajo več opravka s to populacijo, za tovrstne zadeve precej dobro poskrbljeno, kako pa je drugje, pa je povsem druga pesem. Če smo realni, na mnogih ulicah se oseba z invalidskim vozičkom ne more gibati že ob običajni situaciji, kaj šele v paniki. Del kraja v katerem je naša šola na primer, je zgrajen čisto na novo. Obrobje mesta. Popolne hiške, popolne zelenice, popoln pes v popolnem pesjaku. In pločniki za "popolne" otroke. Skoraj brez klančin, čeprav je v bližini šola za otroke s posebnimi potrebami. Kot bi delali sosesko v kateri voziček nima kaj iskat. Mogoče sem preveč kritična in gotovo v teh lepih hiškah živijo prav prijetni ljudje, ki niso nič krivi za to, kakšne pločnike so ji zgradili. Želim dati samo primer, da dokler te ne doleti praktičen primer stiske, dokler nisi primoran slepega, gluhega ali invalidnega spraviti iz goreče stavbe, najbrž v tej smeri niti razmišljal ne boš. Zato kapo dol URSZZR  za to potezo in to akcijo.

Na pomoč!




sobota, 25. oktober 2014

Koliko časa še?

Te dni ste lahko v oddaji Epilog spoznali problematiko financiranja terapij za otroke z motnjo v razvoju, predvsem huje gibalno ovirane, torej tiste, ki jih zdravstvo večkrat v samem začetku obsodi na invalidski voziček. O sami oddaji ne bi izgubljala  besed, najbolje, da si jo ogledate kar sami, zato vam prilagam povezavo:

http://www.24ur.com/novice/slovenija/otroci-vnaprej-obsojeni-na-invalidske-vozicke.html

Pravzaprav niti ne vem kje naj začnem, saj imam mnenj in komentarjev na to temo toliko, da bo kar težko izbrati tistih nekaj, ki bodo še prišli v okvir tega zapisa... Mogoče imam nekaj več uvida v problematiko tudi kot specialni pedagog, vendar pa bom naslednje besede zapisala predvsem kot ČLOVEK.

Zdravstvo, tako kot šolstvo in druge javne službe, zadnje čase na uporabnike gleda le skozi številke. Zaposleni v teh panogah sami za to niso krivi, saj so temu kriva leta in leta praznenja državne blagajne na takšne in drugačne načine, v katere se ne bom spuščala. Dejstvo pa je, da denarja ni. Ne za plače, kakršne bi si delavci zaslužili, ne za pripomočke, terapije, skratka stroške izvajanja dejavnosti. V nekaterih panogah imamo srečo, da lahko kaj priskrbimo sami, izdelamo učne pripomočke, naprosimo kakšne rabljene zadeve, v zdravstvu pa tako pač ne gre. In kdo jo najslabše odnese? Tisti, ki storitve najbolj potrebujejo.

Tudi sama sem velika zapravljivka, kar se tiče zdravstvene blagajne; so na meni le potrošili veliko denarja, saj sem kar hud srčni bolnik. Oziroma, sem bila, dokler me niso "porihtali" in zdaj z mano praktično ni dela. Zakaj se torej ta logika ne obnese pri gibalno oviranih otrocih? V prispevku je večkrat jasno povedano, da terapije v zgodnjem otroštvu lahko privedejo do sprememb, ki občutno spremenijo kvaliteto življenja in tudi zdravstveno stanje otroka, ergo država na ta račun celo prihrani denar, ki bi ga sicer kasneje porabila za sanacijo teh in onih težav, ki se pojavljajo pri invalidnih otrocih.

Pa da se ne bomo vrteli le okrog denarja. Poglejmo tudi z vidika vrednosti človeškega življenja. Kdo ima pravico oceniti, koliko truda je vreden nek otrok, ki ga vidiš le nekaj minut, ali pa eno uro morda. Gospa iz društva Vesele nogice je jasno povedala, da starši zahtevajo vključitev v strokovni tim, ki odloča o terapijah in financiranju le teh. Zakaj je to tako nemogoče?

Naj povem primer prakse iz posebnega programa vzgoje in izobraževanja, kjer imamo tudi otroke, kakršne srečamo v prispevku. Starš z razrednikom sodeluje skozi celo leto. Del strokovnega tima sicer ni, ker pač ni strokovnjak, se pa starša vključi tako v pripravo individualiziranega progama za otroka, kot tudi v evalvacijo le tega ob polletju in ob koncu leta. Čeprav imamo učitelji določena znanja s podočja specialne pedagogike, se zavedamo da nimamo znanja o dotičnem otroku niti približno toliko, kot ga ima njegov starš. Sestavni del vsakega IP-ja je tudi prostor za predloge staršev in tja le ti zapišejo, kaj pričakujejo oziroma katero področje bi želeli še posebej razvijati. Moram sicer povedati, da to ni čudežna svetilka, ki izpolni želje, saj se nekatere stvari pač ne morejo izvajati. Je pa po mojih izkušnjah še vsak starš prisluhnil tudi, če je argument govoril proti njegovi želji in smo se lepo pogovorili in našli srednjo pot, ki ustreza meni, staršu in najbolj otroku.

Včasih imajo starši tudi nerealna pričakovanja, pa ne govorim iz svojih izkušenj, a velikokrat se zgodi, da starš od otroka pričakuje preveč. Tudi to je povsem normalen del sprejemanja otroka in strokovnjaki smo tu zato, da staršem stvari razložimo, se pogovorimo, jim pomagamo uvideti morda boljšo pot, včasih pa tudi še enkrat premislimo, če nima starš morda prav in, če ne bi morda še enkrat premislili  o čem.

Ste v zgornjem zapisu opazili kolikokrat se omenja beseda pogovor? To je ključ do sodelovanja in do napredka otroka. Pogovor, diskusija. In, če to lahko počnemo v šoli, zakaj se ne stori nekaj podobnega tudi v zdravstvu? Kako lahko mi v šoli starše vprašamo npr. če se jim zdi primerno, da pričnemo skupaj mi v šoli in oni doma opuščati rabo slinčka, v razpravi o tem, če bo  otrok smel obiskovati terapije, ki bodo morda ključne za to, če bo otrok hodil ali ne, pa je starš popolnoma izključen?

Nočem metati slabe luči na zdravstvo, saj ne morem reči, da imam kakšne slabe izkušnje, zdi pa se mi absurd, da mora narod sam skrbeti za najšibkejše člane naše družbe. Po eni strani je to lepo, saj se mi zdi da je v Sloveniji še vedno prisoten dobršen zalogaj empatije in pomoči sočloveku. Po drugi strani pa me je rahlo sram, da moramo pripraviti starše otroka, ki se je pač rodil, kot vsi mi ostali, le malce drugačen, do tega, da morajo prosit za pomoč. In to samo zato ker so postali starši otroka, ki ne ustreza standardom današnje kapitalistično usmerjene družbe. Ker ne bo nikoli produktiven. Ker bo državno blagajno samo praznil.



Hvala bogu za društva kot so Vesele nogice in pogumne starše, ki se ne dajo. Naše krajevno društvo se že vrsto let vključuje v razne akcije, zbiramo zamaške, delamo koncerte in dobrodelne predstave. Pomagali smo že Aljažu, letos Karin. Ni nam težko pomagat, tudi meni sami ni težko pošiljat SMS-e, zanima pa me, če bomo dočakali dan, ko pomoč ne bo več potrebna...

Upam le, da do takrat ljudje ne bodo izgubili še tistega zaupanja v zdravstvo in konec koncev tudi v šolstvo, ki jim je še ostalo. Upam, da se zavedajo, da delavci v teh panogah ne predstavljajo celotnega sistema. V vseh poklicih so dobri in slabi, a vendar si večina zasluži še vedno tisto mero zaupanja, ki si ga sam sistem pač ne več.

Vabljeni, da pomagate društvu Vesele nogice, glede načinov pomoči, pa obiščite njihovo spletno stran:

http://drustvo-veselenogice.si/


petek, 24. oktober 2014

Iz vaših izkušenj

Danes sem prejela tole prisrčno elektronsko sporočilo, kot odgovor na prispevek o poljskem filmu Življenje je lepo. Z dovoljenjem mame objavljam sporočilo. Fant, tebi pa želim še veliko lepega v življenju!

Če se mi javi še kdo, pa bom zelo vesela!



Smo družina, ki imamo tudi sina s posebnimi potrebami starega 14 in pol let.

Vem, kot mama iz lastnih izkušenj, kako je drugim težko dokazati, da takšni otroci zmorejo in znajo ogromno, pa, čeprav ne morejo dosti povedati z besedami.

Meni je uspelo komaj prepričati strokovnjake na tem področju, za našega sina. Vztrajala sem samo zato, ker sem čutila sina kako uživa in je srečen ko lahko nekaj sam sporoči in je aktiven. Moram pa povedati, da sva vsako leto pri teh specialistih in vedno znova poudarjajo, kako je dobro, da sem vztrajala. Ker bi drugače naredili oni ogromno napako in bi bil naš sin za marsikaj prikrajšan.

Tako da se nam je ves trud in vztrajanje poplačalo  samo, da je naš sin srečen in smo z njim srečni tudi mi oz. Vsa družina. Pa čeprav je otrok s posebnimi potrebami nam da ogromno.

Včasih se sprašujem kdo je bolj bolan v narekovaju;  takšni otroci   ali    ostali  zdravi v narekovaju ljudje. Hvala bogu da imamo sina taksnega kot je lahko bi bilo še slabše.

Seveda lahko objavite na blogu našo zgodbo, ker smo res iz srca ponosni na našega sina. Imamo še starejšega sina, na katerega smo tudi iz srca ponosni, ker ima zelo rad mlajšega, ga spoštuje in je njegov najboljši prijatelj ( tako pravi mlajši, če ga kdo vpraša kdo je njegov najboljši prijatelj ) in vem da govori tisto kaj čuti – resnico.

MORDA NE MOREMO IMETI VSEGA, KAR SI ŽELIMO.
ZATO PA IMAMO RADI VSE KAR IMAMO....


četrtek, 23. oktober 2014

Kar razneslo me bo!

Zdi se mi, da zadnje čase svet vrti stres, ne ljubezen, kot so včasih radi rekli. V ZDA naj bi terapevta vsaj enkrat obiskal že vsak četrti državljan. Kakšen je odstotek ljudi, ki poiščejo strokovno psihološko pomoč v Sloveniji, mi ni znano, dejstvo pa je, da število duševnih bolezni in psihosomatskih motenj povzročenih zaradi stresa krepko narašča.

Razmere v družbi nič kaj ne pripomorejo, da bi bilo karkoli drugače. Mediji nas dan na dan zasuvajo s slabimi novicami; hja... prestrašene ovčice pač raje sledijo pastirju, kajne? Poleg tega se je zmanjšal tudi življenjski standard, oziroma so nam vcepili to idejo. Delovna mesta so vse bolj negotova, brezposelnost se veča. S tem pa se veča tudi napetost na delovnem mestu in stres, ki ga le ta povzroča.



Sama se večkrat srečujem s stresom na delovnem mestu, saj moje delo pač ni lahko. No ja, če ga opravljaš rad, nobeno delo ni težko, je pa dejstvo, da je delo z otroci s posebnimi potrebami pač res morda bolj na udaru, kar se tiče takšnih in drugačnih stresorjev. Morate pač razumeti, da so otroci s posebnimi potrebami še bolj podvrženi vremenskim vplivom, vplivom lune in podobno in lahko si je predstavljati kako izgleda zelo nerazpoložen razred otrok s težjo motnjo v duševnem razvoju. Seveda piko na i dodamo tudi mi sami, ki smo živčni, utrujeni in dan je lahko hitro pokvarjen.

Seveda se s tem soočajo tudi v drugih poklicih; zoprna stranka na blagajni, napaka v sistemu ob tekočem traku, nerazpoložen šef. Povsod se pojavlja tisoč in en razlog za stres. Torej, pridemo lahko do zaključka, da stresa pač ne bomo odpravili oziroma vsaj vzrokov zanj ne. Lahko pa poiščemo učinkovite načine, kako ga omiliti in premagati. Pretirana izpostavljenost stresu lahko namreč povzroči nemalo psihosomatskih motenj in do veliko bolezni pride prav zaradi stresa.

Pobrskala sem po nekaj straneh in našla nekaj nasvetov glede kontroliranja stresa. 

1. Najprej ugotovimo od kje prihaja stres oziroma kaj ga povzroča.

2. Nato razmislimo, kateri del le tega lahko kontroliramo in delajmo na tem! Veliko ljudi se namreč "živcira" zaradi stvari, na katere ne moremo vplivati in to početje je najbolj škodljivo, saj nima praktično nobene učinkovite rešitve. Zato namesto, da ste pod stresom zaradi slabega vremena, raje pomislite kaj v zvezi s tem lahko ukreneti vi sami. Ker oblakov pač ne morete odpihniti, pojdite zato raje prej od doma, da ne boste zaradi počasnih voznikov zamudili v službo in oblecite kaj toplega, da vas ne bo zeblo. Ima vreme še vpliv na vas?

3. Počnite kar vas veseli. Sama imam srečo, da imam svoje delo resnično rada in vem, da marsikdo nima sreče, da bi dobil službo, ki ga res veseli. Vseeno pa si lahko v prostem času poiščete konjičke, ki vas veselijo in si na prijeten način zapolnite prosti čas.

4. Učinkovito razporejajte svoj čas. Največkrat smo pod stresom zaradi pomanjkanja časa. Pišite si urnik za posebej natrpane dneve, zapisujte obveznosti v koledarček. Ko boste videli točno kaj vse vas še čaka in koliko časa vam bo to vzelo, boste veliko manj pod stresom.

5. Imejte pripravljeno prvo pomoč za stresne situacije. Naredite si seznam tehnik sproščanja, kot je naprimer globoko dihanje, ko ste se zataknili v gostem prometu, sprehod po napornem dnevu in podobne.

6. Izločite stvari, ki niso obvezne. Ali je res potrebno iti h kolegici pomagat selit novo stanovanje? Morate nujno prebrati tisti članek? Stvari, ki niso zares obvezne včasih brez slabe vesti preprosto odpovejte.

7. Ugotovite, če sami sebi dopuščate biti še posebej dovzetne za stres. Stres sam po sebi nam ne more nič. Vse je odvisno od tega, kakšno je naše stanje duha. Če si enostavno ne bomo pustili biti pod stresom, se nam bo to zgodilo vse manjkrat.

8. Ohranite zdrave meje. Zavedajte se, kje se konča služba in začne zasebno življenje. Vedite do koder seže mnenje prijateljice in kje se pač konča. Če boste sami postavili jasne meje, ne bo nobena stvar mogla iti čeznje.

9. Razlikujte med tem, da vas skrbi in, da vam ni vseeno. To, da vam ni vseeno je zdravo in nujno potrebno, skrb pa je popolnoma drugačno čustvo. Če vam ni vseeno, da je vaš otrok doma z vročino, ko ste vi v službi je nekaj povsem zdravega, ko pa vas skrbi, ali je vaš mož šel za otroka po zdravila, ali je doma vse ok, ali bo otrok že zdrav do izleta s taborniki.... pa to povzroča velik stres.

10. Cenite svoje napake in ne utapljajte se  v perfekcionizmu. Nihče ni popoln in zakaj bi morali biti vi? Sprejmite svoje napake in se jim naučite tudi nasmejati.

sreda, 22. oktober 2014

Ne nam rož'c sadit!

Danes sem si ogledala dokumentarno oddajo iz serije BBC Horizon z naslovom Living with Autism. Pričakovala sem nekaj informacij o avtizmu, o biološkem ozadju le tega, vključevanju oseb z motnjami avtističnega spektra (v nadaljevanju MAS) v družbo, življenje... Dobila pa to, kar nam zadnje čase mediji in stroka zelo radi servirajo. Idealistično podobo oseb z MAS in izpostavljanje posameznikov, ki po Gaussovi krivulji teh oseb spadajo čisto na konec, v tisti majhen procent izredno uspešnih oseb.

Sicer sem navdušena nad tem, da se ne predstavlja zgolj črnih scenarijev, ampak tudi primere dobre prakse, vendar imam občutek, da se zadnje čase počne ravno obratno. Po časopisih beremo o fantu z Downovim sindromom, ki je dokončal fakulteto, o osebah z MAS, ki so na vodilnih položajih, o dislektikih, ki so vodili podjetja, bili izumitelji, znanstveniki. Vse lepo in prav, a zavedajmo se, da so to izjeme oziroma nek majhen procent ljudi, ki so kljub svojim posebnim potrebam visoko funkcionalni. Tudi v omenjenem dokumentarcu je to omenjeno, vendar le bežno, z nobeno besedo pa ni omenjeno koliko avtističnih otrok je po šolah in zavodih, povsem nefunkcionalnih, ob spremljavi motenj v duševnem razvoju, odsotnosti govora in popolni nesocializaciji.

Ne gre se mi za to, da bi staršem oziroma bralcem bloga vzbujala slab občutek, jim jemala upanje. Želim si le, da bi javnost poznala realno sliko. Kajti, če bomo dobili občutek, da so osebe z MAS vse nekakšni Rainmani, malo čudaški geniji z neverjetnimi sposobnostmi, ne bomo nikoli prav dobro razumeli, skozi kaj vse morajo iti njihovi starši, družinski člani, učitelji in ostali, ki se z njimi soočajo. Nikoli ne bomo vedeli koliko truda je vloženega vanje, koliko truda konec koncev vložijo tudi oni sami v najmanjše in za nas najbolj običajne stvari, kot je npr. nakup kruha v trgovini (do česar, da smo si na jasnem, ljudje s hujšimi oblikami MAS nikoli niti ne bodo prišli).

Četudi mediji in javnost mislijo, da s takšnimi in drugačnimi neverjetnimi in skrajno pozitivnimi zgodbami skušajo starše teh oseb in njih same opogumiti in jim dati upanje, pa vse večkrat jemljejo težo določenim težavam in dajejo občutek, da to vse "itak ni nič hudega." Ne rečem, da je. Hvala bogu, da včasih res ni nič hudega, zavedati pa se moramo, da če je nekje nek otrok z Downovim sindromom naredil fakulteto, je na drugi strani 10 otrok z downovim sindromom, ki ne bodo nikoli samostojni in ne pišejo, niti ne berejo. Če je nekje nek avtistični otrok, ki je pravi genijalec in ti lahko za katerikoli datum iz zgodovine pove, na kateri dan je padel, je na drugi strani 10 avtističnih otrok, ki so ujeti čisto v svojem svetu, ki se bojijo vsakega dotika, s katerimi se leta in leta dela, da bodo lahko na primer sedeli na zobozdravniškem stolu.

Ne dajajmo diagnozam takoj slabega prizvoka, saj sama diagnoza res ne pomeni veliko, zavedajmo pa se, da so taki briljantni primeri izjeme in, da je za večino oseb, ki se soočijo s tovrstnimi diagnozami in njihove svojce, življenje posuto prej s trnjem, kot z rožami in, da je vsak uspeh, ki ga dosežejo dobesedno prigaran.


torek, 21. oktober 2014

Življenje je lepo

Gotovo ste že slišali za poljski film Life feels good ali  Chce sie zyc v izvirniku. Film je posnet po resnični zgodbi o fantu Mateuszu, ki je bil rojen s hudo obliko cerebralne paralize. Ni zmogel govoriti, hoditi, premikal se je s drsanje po tleh po hrbtu, gibi rok so okorni in komaj funkcionalni. Ima pa fant to srečo, ali pa nesrečo, da mu razum deluje povsem pravilno...


Zgodba govori o njegovem življenju, o poskusih, da bi opozoril nase in na to, da pač NI RASTLINA, na napačne interpretacije njegovih zmožnosti s strani ozkogledih strokovnjakov in na začuda zelo srečno življenje v zavodu za osebe z motnjo v duševnem razvoju, v katerega sicer ni želel iti. Zgodba se nekako sklene, ko ga opazi terapevtka, ki je sicer prišla obravnavat drugega otroka in z njim poskusi komunikacijo prek mežikanja in simbolov. Ko Mateusz končno pokaže okolici, da je običajno inteligentna oseba, ga dajo na komisijo, da bi ga preusmerili v drugo institucijo, saj v zavod za osebe z motnjo v razvoju ne spada več, ker pač ni eden od njih. A na komisiji se Mateusz naredi... neumnega, po domače povedano. Kajti spada tja, kjer so njegovi prijatelji in njegovo srce in ne tja, kamor ga potiska ozkogledo sito sistema in komisij za usmerjanje.



Ob ogledu filma so me prevevala najrazličnejša čustva, še posebej ob trudu njegove matere, ki je vedno trdila, da jo fant razume in, da ni rastlina. Veliko stvari me je zabolelo, saj se vprašaš, ne glede na to, da si upam trditi, da se ob svojem delu maksimalno potrudim vključiti in dati priložnost vsem otrokom, ali nisi tudi sam spregledal kakšnega Mateusza? Sicer menim, da je ob tej tehnologiji, tehnikah in metodah komunikacije, skoraj nemogoče, da bi se naredila taka napaka, pa vendar... Razmišljaš o tem, kako lahko včasih v želji, da bi nekomu naredili dobro, povzročamo soljudem stiske, kako jih silimo v stvari, na primer v hranjenje, pa čeprav ne iz svoje lastne želje ampak v dobro otroka....



Ja, veliko stvari se vprašaš, a mislim, da te to ne naredi slabšega delavca, negotovega, nesposobnega prepoznat Mateusze tega sveta. Kvečjem je to potrditev, da si kljub določenim izkušnjam in znanjem ki jih imaš, sposoben pogledati prek sebe in požreti včasih svoj ponos in poskusiti znova in drugače.

Film si lahko downloadate z interneta prek številnih slovenskih in tujih portalov, podnapise pa sem prevedla kar sama in, če jih želite mi lahko pišete. Pa še zelo pomemben podatek; film nikakor ni moreč in depresiven ampak podan z dobro mero humorja in lahkotnosti. Zato je vreden ogleda.




ponedeljek, 20. oktober 2014

Po dolgem, dolgem času...

Bralci in bralke tega bloga, pozdravljeni po, nič več in nič manj kot štirih letih od zadnje objave.
Kam sem izginila? V zadnji letnik faksa in potem v službo. To bi nekako povzelo ta štiri leta in odgovorilo na vprašanje, kje so objave. Izgovor, da nimam časa, najbrž ne bo zalegel. Najbrž zmanjka volje. Ja, to bo tisto. Pa ne volje za moje področje; specialno in rehabilitacijsko pedagogiko, ampak za pisanje o tem, saj imam sedaj s stvarmi opravka v praksi.

In zakaj se oglašam zdaj?

Pred kake pol leta sem prejela e-pošto gospe s fundacije za pomoč bolnim otrokom, ki je prebrala moj blog o njihovi fundaciji in drugih ustanovah za pomoč tej populaciji in jo je zanimalo kje sem in kaj zdaj počnem. :) Danes pa sem dobila lepo sporočilo gospodične, ki ima Aspergerjev sindrom. Po branju sporočila, katerega prilagam spodaj, sem pomislila, da morda se bo pa le še našel kak kanček energije še za kak blogerski zapis. Konec koncev se izkušnje, vtisi, znanja, pridno nabirajo in zakaj se ne bi nekje shranjevali?

Pa še vas zanima kje sem in kaj počnem; delam na osnovni šoli za otroke s posebnimi potrebami; na kateri tisti, ki me poznate veste, za ostale naj ostane skrito. Delam v posebnem programu vzgoje in izobraževanja v kombinaciji prve in druge stopnje. Imam razred šestih otrok starih od 7 do 10 let, ki imajo od zmerne do težje motnje v duševnem razvoju.

Na šoli poleg tega počnem še kup drugih stvari a o tem morda kdaj drugič.

Za danes vas lepo pozdravljam, spodaj pa obljubljeno pisemce:


Moje ime je ********* in sem stara 25 let in imam Aspergerjev sindrom. Danes ko sem malo brskala po internetu in sem našla tvoj blog, ki je zelo močno pritegnil mojo pozornost. Pritegnil je mojo pozornost zaradi njegovega naslova " Vsak človek je svet zase" in sem ga malo prebrala. Moram ti povedati da mi je zelo všeč tvoje razmišljanje in rada bi ti rekla samo hvala ker pomagaš nam drugačnim ljudem, da bi nas drugi sprejeli v svojo družbo in nas imela radi zaradi nas samih in nas nebi več obsojali zaradi naše drugačnosti. Veš velikokrat srečam ljudi ki mi ko izvedo da imam Aspergerjev sindrom rečejo da sem ******** in gredo stran od mene še preden bi jim lahko sploh kar koli povedala o sebi. Prazvaprav me to zelo boli ker me družba večino ne sprejma zaradi nečesa na kar jaz nimam vpliva. Jaz namreč nisem kriva da sem se rodila z Aspergerjevim sindromom. No in zaradi tega kar se mi dogaja počnem točno to kar počneš ti in to je pišem. Pišem blog o svojem življenju in o svojih težavah ker želim ljudi rasvetliti in ker bi rada da bi razumeli da tudi drugačni živimo med njimi. moj blog najdeš na tej povezavi.  http://vse-zivo.blogspot.com/. Še enkrat najlepša hvala ker pomagaš nam drugačnim da bi nam v tem svetu bilo lažje.