Zelo bom vesela vašega odziva! Bodisi v obliki komentarjev pod objavami, ali pa e-poštnih sporočil. Vesela bom predlogov, želja, tudi kritik. Se beremo!

sreda, 28. april 2010

Varnost pri delu...

Ker je 28. april svetovni dan varnosti in zdravja pri delu in ker se bliža 1. maj, praznik dela, se spodobi, da rečemo kakšno besedo o varnosti pri delu in o posledicah "nevarnosti" pri delu. Tudi delovne nesreče ali pa neprimerne razmere so lahko mnogokrat razlog za invalidnost.

V Sloveniji od 8. julija 1999 velja Zakon o varnosti in zdravju pri delu, ki v svoojih 66 členih zapoveduje potrebne varnostne, preventivne ukrepe, pa tudi ravnanje v primeru nezgode.

Poglejmo si le nekaj odlomkov iz omenjenega zakona:

"Delodajalec je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi.

Delodajalec je dolžan izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu, ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca in na vseh organizacijskih ravneh." (5.člen)

"Delavec mora spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu.


Delavec mora opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb.

Delavec mora uporabljati varnostne naprave ter sredstva in osebno varovalno opremo pri delu skladno z njihovim namenom, pazljivo ravnati z njimi in skrbeti, da so v brezhibnem stanju." (9. člen)

Kot vidimo imata oba, delodajalec in delavec svoje dolžnosti kar se tiče zagotavljanja varnosti, vendar se le teh velikokrat eden ali drugi ne drži. Zaradi majhne napakice lahko pride do nesreče, ki lahko pri človeku povzroči invalidnost.


Nesreče pri delu

Vsako leto se v Evroši zgodi 4 milijone nesreč pri delu, povečuje pa se tudi število specifičnih obolenj, ki jih povzročijo neustrezne delovne razmere.

Po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju se za poškodbe pri delu štejejo:

poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan,
poškodba, ki jo utrpi zavarovanec na redni (običajni) poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, na službeni poti ali na poti, da nastopi delo.
obolenje, ki je neposredna in izključna posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela oziroma dejavnosti, na podlagi katereje oboleli zavarovan.
dijaki ter študenti na dodiplomskem in podiplomskem študiju pri opravljanju dela prek pooblaščenih študentskih
servisov,
osebe na prestajanju kazni zapora, ki niso obvezno zavarovane po zakonu o pokojninskem in invalidskem
zavarovanju, ter mladoletniki, proti katerim se izvršuje vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom, pri delu,
poklicnem izobraževanju in pri opravljanju dovoljenih dejavnosti,

Za poškodbo pri delu pa se smatrajo tudi poškodbe, ki jih utrpijo:

dijaki in študenti pri praktičnem pouku, pri opravljanju proizvodnega dela oziroma delovne prakse in na strokovnih ekskurzijah,
otroci in mladostniki z motnjami v telesnem in duševnem razvoju pri praktičnem pouku v podjetjih za usposabljanje ali na obveznem praktičnem delu,
osebe, ki so po končanem šolanju na prostovoljni praksi, ne glede na to, ali zanjo prejemajo nagrado,
osebe, ki so uveljavile izvzem1 iz zavarovanja,
vojaški invalidi, civilni invalidi vojne in druge invalidne osebe na poklicni rehabilitaciji oziroma usposabljanju
pri praktičnih delih in vajah,
oseba,ki opravlja pridobitno oziroma poklicno dejavnost in je vpisana v razvid samostojnih podjetnikov
posameznikov oziroma drug predpisan register, pa ni zavarovana po 15. členu2 zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, je obvezno zavarovana za invalidnost, telesno okvaro ali smrt, ki je posledica
poškodbe pri delu ali poklicne bolezni pri opravljanju navedene dejavnosti.

Sedaj pa preidimo bolj paktično na konkretne najpogostejše poškodbe pri delu:

  • Poškodba hrbtenice - nastopi najpogosteje pri padcih, v prometnih nesrečah ali pri udarcih, lahko pa je celo usodna ali pa povzroči invalidnost. Do obolenj hrbtenice lahko pride tudi posredno npr. kot posledica dolgotrajnega in nepravilnega sedenja ali stanja (npr. vozniki, pisarniški delavci, gostinci, delavci za tekočim trakom...) ali zaradi dvigovanja ali nošenja težkih tovorov pa tudi ljudi (medicinsko osebje, gradbeni delavci, vzgojitelji (dvigovanje otrok), večina fizičnih delavcev).
  • Poškodba glave - do nje lahko pride na več načinov npr. ob udarcu (na gradbiščih ob ne nošenju zaščitne čelade, ob padcih...), v prometni nesreči, do poškodbe možgan pa lahko pride tudi zaradi različnih sevanj.
  • Poškodba vida - do poškodb oči in vida lahko pride zaradi mehanskih poškodb očesa (brez uporabe zaščitnih očal - delci priletijo v oko), poškodb s kemikalijami, eksplozij, posledično pa tudi zaradi npr. vsakodnevnega sedenja pred ekranom.
  • Poškodba sluha - tudi do poškodbe sluha lahko pride kot posledica mehanskih poškodb, večinoma pa je to posledica neuporabe zaščitnih slušalk na delovnih mestih, kjer je glasnost zvokov iz okolice večja npr. gradbišča, letališča, žage...
Varnostnih ukrepov pri delu je nešteto in večina od njih sploh ni težka za upoštevanje, pa vendar se tolikokrat spozabimo in velikokrat imajo poškodbe lahko težke in trajne posledice. Zato pamet v roke, čelado na glavo, slušalke na ušesa in očala na oči, če je to le potrebno :D

četrtek, 18. marec 2010

Rad te imam...

Pred kratkim sem v objavi Ko spregovorijo roke govorila o znakovnem jeziku, takrat pa še nisem vedela, da se mi bo nasmehnila ta sreča, da se bom kretanja dejansko tudi učila. Na fakulteti sem se namreč odločila za izbirni jezik Neverbalna komunikacija, pri katerem se učimo osnov kretanja. Na prvi uri smo se naučili enoročne abecede in nekaj osnovnih kretenj. Kot verjetno že veste, znakovni jezik ni mednarodno enoten jezik, ampak se od države do države razlikuje.

Nekatere kretnje se vseeno ponavljajo širom po svetu in eni izmed njih sem se odločila nameniti današnji blog.Ena izmed najlepših stvari, ki jih lahko nekomu poveš, so zagotovo besede, ki jih vsak od nas zagotovo zna v kar nekaj jezikih; rad te imam, I love you, ich liebe dich, Je T'aime, volim te,... Zakaj ne bi znali reči "rad te imam" tudi v znakovnem jeziku? Kretnja za "rad te imam" je namreč mednarodno priznana in zagotovo jo kdo od vas že pozna.

Kretnja je enostavna, sestavljena pa je iz treh kretenj za črke I, L in Y.


Znak za rad te imam oziroma I love you, zadnje čase uporablja tudi vse več znanih osebnosti kot so politiki, igralci, glasbeniki... Pa si poglejmo nekaj primerov:

Barrack Obama

Dr Thomas Marshburn

Ameriška političarka Sarah Palin


Na koncu pa še primer napačne uporabe znakovnega jezika :) Kretnji lahko že z majhno napako popolnoma spremenimo pomen. Če palec pri kretnji I love you ni odprt ampak ga položimo čez dlan, namreč naredimo znak, ki v ameriškem znakovnem jeziko označuje hudiča, satana in je po navadi v uporabi pri hard rockerjih ali metalcih :D Kaj nam je torej hotel sporočiti dragi George Bush? Go to hell? :D

Lep dan še naprej!


četrtek, 11. marec 2010

Odgovornost

Tako kot lani se bom tudi letos kot animatorka udeležila počitnic s Karitasom in pred nekaj tedni smo imeli prve priprave. Tema priprav je bila odgovornost in pogovarjali smo se o tem, kakšno odgovornost nosijo animatorji do otrok, do voditeljev tedna, do soanimatorjev. Vikend je bil zelo zanimiv in dejansko smo dobili nov pogled na odgovornost, sama pa sem začela razmišljati o odgovornosti v drugih življenjskih okoliščinah. Kot se za moj blog spodobi, sem se ustavila pri odgovornosti, ki jo ima prav vsak človek, ne le specialni in rehabilitacijski pedagog in drugi strokovni delavci, ki se ukvarjajo z njimi, do oseb s posebnimi potrebami. Moja razmišljanja sem se odločila strniti v današnji blog.

Pomagati vedno, ko nekdo pomoč potrebuje, a le takrat, ko jo potrebuje

Verjetno se komu zdi zgornji stavek čuden, a če dobro pomislite boste kaj kmalu dojeli njegov pomen. Osebe s posebnimi potrebami definitivno v nekaterih situacijah potrebujejo našo pomoč in od nas bi bilo sila neodgovorno, če jim takrat ne bi pomagali, vendar pa bi bilo včasih še bolj neodgovorno, če bi jim nudili preveč pomoči. Osebe s posebnimi potrebami vsekakor zmorejo veliko stvari, ki pa jih seveda ne bodo počele, če jim tega zaradi prevelike naše pomoči, ne bo potrebno početi.

Prednost dajati osebi in ne njeni motnji

O tem se zadnje čase v javnosti kar precej govori, saj so še vedno v uporabi izrazi, ki v besednjak vsakega vsaj približno izobraženega človeka vsekakor ne sodijo. Žalostno pa je, da te izraze velikokrat uporabljajo celo strokovnjaki z področij, ki se ukvarjajo z OPP, celo specialni pedagogi in drugi pedagoški delavci. Govorimo o izrazih kot so epileptik, dislektik, hiperaktivec, invalid, gluh, slepec, ... Zakaj ne bi uporabili izrazov oseba z epilepsijo, disleksijo, oseba, ki ne hodi, ne vidi, ne sliši... Zagotovo imajo te osebe še veliko drugih dobrih lastnosti in bi bilo do njih res nepravično, da bi jih vrednotili po eni sami lastnosti, ki jo sicer ločuje od običajne populacije.

Osveščati ljudi o realni podobi oseb s posebnimi potrebami

Žal velikokrat še danes velja o osebah s posebnimi potrebami napačno mnenje. Veliko ljudi, si ne predstavlja, kako npr. oseba z motnjo v duševnem razvoju funkcionira in se je zato boji, se ji posmehuje ali jo zaničuje. Naša dolžnost in odgovornost je, da skušamo ljudem odpreti oči, da osebe s posebnimi potrebami niso ljudje, ki bi se jim morali smejati, se jih bati ali jih poniževati. So ljudje tako kot mi le, da mogoče kdo od njih ne hodi, ne sliši, vidi, mogoče ni tako inteligenten kot mi, ampak zato nič manj srčen. Posebno pomembno je, da zavest o sprejemanju oseb s posebnimi potrebami širimo med otroci, saj bo otrok, ki bo OPP sprejemal in jih ne poniževal in se jih bal, nekoč zrasel v starša, ki bo to priučil tudi svojim otrokom. Če bi vsak o tem podučil vsaj eno osebo, bi bil svet za osebe s posebnimi potrebami kaj kmalu lepši, kajne?

O odgovornosti do oseb s posebnimi potrebami bi lahko govorila še celo večnost, pa vendar se mi zdi, da če bi vsak od nas sprejel vsaj toliko odgovornosti kot je bilo poudarjeno v tem blogu, bi bilo kaj kmalu kar precej drugače. Zavedam se, da ne morem spremeniti sveta, ampak kakor je rekel Ghandi; "Be the change you want to see in the world." Če hočem, da se ljudje spremenijo, moram najprej sama delati tisto, kar si želim, da bi delal ves svet.

sobota, 02. januar 2010

Gary in Scott

Na začetku vsem bralcem mojega bloga želim eno lepo, strpno in ljubeče leto 2010. Upam, da ste preživeli lepe praznike in, da ste z velikim veseljem stekli novim dogodivščinam na proti.

Ker sem praznike večinoma preživela doma in ker se, resnici na ljubo, domačih kaj hitro lahko naveličam, sem pogledala kar nekaj takšnih in drugačnih resničnostnih šovov tipa pokaži kaj znaš in zazdelo se mi je kot, da se je v tovrstnih oddajah začel pojavljati nek prav poseben pojav. Verjetno ste ga opazili tudi vi. Čedalje večkrat se na takšne oddaje prijavljajo ljudje s takšnimi ali drugačnimi posebnimi potrebami, proti čemur sicer nimam popolnoma nič, ampak se tudi vam zdi, da se zanašajo bolj na svoje pomanjkljivosti, kot na talent?

Prvi primer je Scott James, ki se je prijavil na Britanski glasbeni izbor X-factor. Njegovo avdicijo si lahko ogledate na povezavi: http://www.youtube.com/watch?v=_j7c4HNX3TU. Že takoj na začetku povezovalec pove srce parajočo življenjsko zgodbo 21-letnika in poudari, da ima eno izmed različic avtizma. Fant nato odkoraka na oder, še enkrat pove, da to počne za vse avtistične ljudi po svetu in odpoje pesem You raise me up. Množica joče in navdušeno ploska. Pesem je sicer zapel dobro pa vendar smo slišali že kakšno boljšo verzijo, priznajte. Toda fant je avtist! Je to res olajševalna okoliščina...?
Drugi primer je Gary Samulian, ki ga lahko opazujemo v MTV-jevem šovu Styl'd kjer agencija MMA izbira izmed petih kandidatov nekoga, ki bo nato kot stilist podpisal pogodbo z agencijo. Gary je zelo talentiran, lagala bi, če bi rekla, da ni in izredno prijetnega videza. Že takoj v prvi ali drugi epizodi šova, ko ga ena od stilistk, njegova nadrejena, okara zaradi neposlušnosti in zmedenosti, pa Gary poudari, da boleha za ADD (preberite si članek o Heather in o ADHD, ADD je blažja oblika ADHD). Nadrejeni seveda njegovo situacijo razumejo in skušajo biti potrpežljivi, kakšno stvar še enkrat ponoviti ali pa dvakrat, trikrat,... Toda, ko si Gary še vedno ničesar ne zapiše, ne zapomni, ne posluša, eni od stilistk poči film. S tem Garyju dela krivico?

Moje stališče do oseb s posebnimi potrebami vsi, ki me poznate ali pa samo berete tale blog zelo dobro poznate in veste, da nimam nobenih predsodkov, ne dvomim v njihove sposobnosti in jih na vse načine smatram kot enakopravne običajnim ljudem, pa vendar... Poudarila bi ENAKOPRAVNOST. Vse večkrat opažam, da začnejo ljudje svoje posebne potrebe izkoriščati sebi v prid. Seveda moramo ločiti med izkoriščanjem in le zahtevanjem tistega kar ti pripada. V Garyjevem primeru naprimer bi bilo normalno to, da pač prosi, da nadrejena navodila ponovi, da ga večkrat pokliče po imenu,... Izkoriščanje pa je stalno sklicevanje na ADD, opravičevanje lastnih napak s to motnjo. V primeru Scotta ne morem ravno reči, da izkorišča, vsekakor pa bi na njegovo avdicijo vsi drugače gledali, če bi o avtizmu spregovoril šele na koncu. Tako je cela dvorana pričakovala od njega manj in, ko je dal od sebe več so bili navdušeni, četudi morda njegov prispevek ni bil tako kvaliteten kot marsikateri od tistih, ki so morali tekmovanje zapustiti.

Po drugi strani priznam, da bi verjetno tudi sama izkoristila vse kar bi lahko, da bi prišla do zadanega cilja, pa vendar, če želimo doseči enakopravnost oseb s posebnimi potrebami jim enostavno ne smemo popuščati. Sploh v zasebnem življenju, ta dva primera sta ekstrema, pomislimo pa koliko je vsakdanjih primerov, ki lahko osebam s posebnimi potrebami povzročijo ogromno škodo. Naprimer otrok z učnimi težavami, ki vsak dan joče, da ne želi narediti domače naloge. Kolikokrat se je že komu od vas tak otrok zasmilil in ste nalogo naredili sami? Pa mu to res koristi? Ali pa oseba na invalidskem vozičku, ki te dan na dan prosi, da mu prineseš to, ono,... Če tega res ne zmore je seveda to druga zgodba, če pa zmore, pa tega ne naredu zaradi lenobe... Nedelo in ždenje v stanovanju takšne osebe vodijo le v stagnacijo in takšna usluga ni nič drugega kot medvedja usluga.

Zato vas še enkrat lepo lepo prosim. Zapomnite si, da so osebe s posebnimi potrebami enakovredne nam po eni in drugi strani. Zaslužijo si pozornost, ne pa potuho in popuščanje. Le tako bodo lahko napredovale in iz sebe res naredile to, kar zmorejo narediti.