Zelo bom vesela vašega odziva! Bodisi v obliki komentarjev pod objavami, ali pa e-poštnih sporočil. Vesela bom predlogov, želja, tudi kritik. Se beremo!

petek, 4. december 2009

Pot na dosegu roke

Najprej se vsem, ki berete moj blog iskreno opravičujem za čas, ki je pretekel od zadnje objave... Zaradi obilice obveznosti in pomanjkanja časa, sem morala tovrstno izražanje žal začasno postaviti na stranski tir, vendar sem znova tu, z novo izkušnjo in zgodbo.

Včeraj smo imele s kolegicami hospitacije na Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. Potrebovala bi ure in ure, če bi želela povedati kaj vse sem zanimivega videla, kaj se novega naučila in kaj vse me je navdušilo. Seveda sem se najprej zaljubila v malega Tima v vrtcu, nato so me navdušil vsi raznovrstni pripomočki in brajica, največ kar sem odnesla od včerajšnjega obiska zavoda pa je potrditev, da me tiflopedagogika resnično zanima. Celo tako zelo, da bi se zelo rada, če bo le mogoče, v četrtem letniku vzporedno vpisala v prvi letnik programa Tiflopedagogika s pedagogiko specifičnih učnih težav.

Pa da ne bom predolgo razpredala o svojih željah in načrtih za prihodnost... Eden od najbolj značilnih pripomočkov slepih in slabovidnih, ki smo jih spoznali tudi na zavodu, je zagotovo bela palica. Prav dobro jo pozna skoraj vsak človek, saj je postala nekakšen simbol za ljudi, ki ne vidijo. Seveda je vsem prav dobro jasno, da se palica uporablja za orientiranje v prostoru in tudi, kot opozorilo ljudem v okolici, da se srečujejo s slepo osebo. Vprašala pa sem se zakaj ravno bela palica? Od kdaj se uporablja in kdo jo je izumil? Obstaja še kakšna zanimivost v zvezi z belo palico? Pobrskala sem po spletu in našla odgovore na svoja vprašanja.

Bela palica se uporablja že od nekdaj za orientacijo slepih oseb v prostoru. Sprva je bila izdelana iz lesa, dandanes pa večinoma iz aluminija ali umetnih materialov. Prvi naj bi svojo palico leta 1921 na belo pobarval v prometni nesreči oslepeli britanski fotograf James Biggs in sicer z razlogom, da bi ga vozniki na cesti lažje opazili. Kmalu za tem je bela palica postala simbol slepote in to ostala vse do danes.

Mednarodna zveza slepih je leta 1970 razglasila 15. oktober za mednarodni dan bele palice. Bela palica je za slepega podaljšek roke in s tem najpomembnejše čutilo, s pomočjo katerega se orientira v prostoru. Slepi se pri zaznavi okolja opirajo predvsem na tip in bela palica tako rekoč pomeni, da ima slepi svoje okolje, pot in ovire tako rekoč na dosegu roke.


sobota, 17. oktober 2009

Ko govorijo roke

Prejšnji teden sem na enemu od avtobusov LPP-ja na lastni koži občutila kaj pomeni hierarhični obrat, ki sem ga že omenjala kot enega izmed odzivov neprizadetih na prizadete. Do tega pojava pride, ko se oseba brez posebnih potreb ob stiku z osebo s posebnimi potrebami počuti neprijetno in ta prevzame oblast nad njo. Naj razložim kaj se je zgodilo. S kolegicami smo sedele na sedežih čisto na koncu avtobusa in na eni od postaj so nanj prihrumeli otroci, kakih 5, 6 jih je bilo, in se vsedli prav blizu nas. Kmalu smo opazile, da so gluhi oziroma naglušni (nekateri so uporabljali slušne aparate), saj so se med seboj pogovarjali v znakovnem jeziku. Sprva nam jih je bilo zanimivo opazovati, kmalu pa nam je postalo neprijetno, saj so začeli kazati na nas, nismo vedele, kaj se pogovarjajo in kako naj se odzovemo, ko nas je eden od njih pozdravil. Ena od kolegic je zelo dobro opisala moja občutja, ko je rekla: "Gluhi in naglušni so edina izmed skupin OPP, ob kateri mi je neprijetno, saj enostavno ne znam komunicirati z njimi."

Po naključju smo bile vse študentke SRP smeri DP FIBO, torej med nami ni bilo nobene bodoče surdopedagoginje in logopedinje, ki se s to populacijo dejansko ukvarjajo. Meni na moji smeri tudi dejansko ne bo nikoli treba obvaldati kretanja in vedeti prav dosti o delu z gluhimi in naglušnimi, pa vseeno sem se vprašala, kaj pa, če se bom slučajno kdaj primorana ukvarjati s to populacijo? Prva stvar, ki mi je ob tem padla na pamet je bila, da bi bilo hudičevo dobro, če bi znala znakovni jezik. In tako sem se odločila malo raziskati teren :)


Znakovni jezik
je za gluhe in na glušne prvi jezik, slovenščina na primer je zanje šele drugi. Znakovni jezik se med državami razlikuje, razlike lahko opazimo že znotraj ene same države, tako da to ni enotni jezik gluhih po svetu, kot bi si kdo mislil. V RS je uporaba znakovnega jezika pravica gluhega v postopkih pred državnimi organi, organi lokalnih skupnosti, izvajalci javnih služb ter v vseh drugih življenjskih situacijah, kjer je gluhota ovira za zadovoljevanje človekovih potreb. V teh primerih ima gluhi pravico do tolmača.

Znakovni jezik je sestavljen iz mimike obraza, položaja ustnic, rok, telesa oziroma mimike telesa. Slovenski znakovni jezik vsebuje ogromno znakov, ki so si lahko med seboj zelo podobni, zato je treba biti pri izvajanju znakovnega jezika zelo previden, saj lahko kaj hitro popolnoma spremeniš pomen povedanega.

Kje se lahko naučim znakovnega jezika?
Ker se mi zdi znakovni jezik zelo zanimiv, bi morda kdaj obiskala kak tečaj, da bi se naučila vsaj osnov in zato sem malo pobrskala po internetu. Na spletni strani http://www.tolmaci.si/ sem našla ponudbo za 40-urni začetni tečaj kretanja, ki stane 175 EUR, ponudbo za tečaj SZJ pa sem našla tudi na spletni strani zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana (http://www.zgnl.si/) in tudi tu tečaji potekajo 30-40 ur za posamezno stopnjo, cena pa je odvisna od statusa tečajnika.


Na youtubu sem našla posnetek na katerem nas nek mladenič uči znakovnega jezika za poimenovanje različnih živali. Kako natančna so njegova navodila ne morem presoditi, vseeno pa je zanimivo pogledati:

Tako, za danes imam znakovnega jezika dovolj, toda kdo ve, morda se enkrat v bližnji prihodnosti pa le udeležim tečaja kretanja. Morda vam bom takrat sama pripravila kak podoben posnetek :)

torek, 29. september 2009

Weirdo

Heather Kuzmich, dekle na spodnji sliki, zagotovo ni običajna 23-letnica. Je izjemno lepo dekle in v vrh številnih svojih dosedanjih dosežkov lahko šteje visoko uvrstitev v televizijskem šovu Americas next top model (9. sezona) v katerem je zasedla 4. mesto. Že ob prvih posnetkih Heather je bilo vsakemu jasno, da tudi sicer ni ravno običajna. Dekleta so v pogovoru o njej večkrat uporabljala izraze "weirdo," "strange" in podobne. In resnici na ljubo, Heather je resnično izgledala čudna in nenavadna.

Kmalu pa je Heather izdala svojo skrivnost; trpi za Aspergerjevim sindromom in ADHD. Ko so dekleta izvedela za njeno situacijo, so se odzivi malenkost umirili, še vedno pa niso točno vedela kaj naj pričakujejo. Vedela so le, da naj bi imela Heather obliko avtizma (na spodnji fotografiji Heather krasi naslovnico revije namenjene družinam ljudi z avtizmom). Poglejmo si kaj točno je Aspergerjev sindrom in kaj je ADHD.


Aspergerjev sindrom je oblika avtizma in vseživljenjsko stanje, ki vpliva na razumevanje sveta okrog sebe.

Ljudje z Aspergerjevim sindromom imajo t.i. triado primankljajev, težave, ki se kažejo na treh področjih:
  • težave s socialno komunikacijo
  • težave s socialno interakcijo
  • težave na področju fleksibilnosti mišljenja
Ljudje s tem sindromom pogosto ne razumejo namigov, kretenj, zapletenih besed in besednih zvez ter prenesenih pomenov. Ne razumejo šal in sarkazmov, teko začnejo pogovor, ter pogosto uporabljajo zapletene besede za katere sploh ne vedo kaj pomenijo. Prav tako zelo težko gradijo prijatljstva, se pogosto obnašajo neprimerno in ne razumejo nenapisanih pravil, ki veljajo v družbi. Človek z aspergerjevim sindromom težko interpretira mišljenje drugih ljudi, ne zna najti alternativnih rešitev, odvisen je od rutine in ima rad stvari urejene po ustaljenih načrtih, ima pa lahko tudi senzorne težave; preobutljivost na dotik, svetlobo, zvok,...
Več o Aspergerjevem sindromu in drugih oblikah avtizma najdete na: http://www.avtizem.org/domov.html
ADHD je kratica za Attention Deficit Hyperactivity Disorder, kar je največkrat opisano kot pomankljiva pozornost in hiperaktivna impulzivnost, ki je pogostejša in resnešja kot je običajno za otroke na določeni stopnji.
ADHD prepoznamo v treh oblikah: Impulzivnost, Hiperaktivnost in pomankljiva pozornost, da si jih boste lažje predstavljali, pa bom pri vsakem naštela znake, ki kažejo na motnjo.

Pomankljiva pozornost:
  • ima težave ostati dalj časa pri posamezni nalogi, tudi igralni dejavnosti
  • je površen, dela napake, ni pozoren na podrobnosti
  • izgleda kot da ne posluša, čeprav mu direktno govorimo
  • ima težave pri sledenju navodilom
  • se izogiba daljšim nalogom, ki zahtevajo daljši mentalni napor
  • izgublja stvari
  • zmotijo ga nebistveni dražljaji
  • ima težave pri organiziranju naloge ali drugih dejavnosti
Hiperaktivnost:
  • ves čas se premika, nemirne roke, noge, vstaja s stola
  • pogosto tka, pleza v popolnoma neprimernih situacijah
  • občutek notranjega nemira
  • ne more biti tiho
  • ves čas je v gibanju kot, da ga nekaj preganja
Impulzivnost:
  • prehitro odgovori
  • težko počaka, da pride na vrsto
  • pogosto prekinja, moti ostale

Otroci s katero od oblik ADHD so vse prevečkrat označeni za poredne, nedisciplinirane ali slabo vzgojene, otroci z avtizmom pa za čudaške in nesocializirane. Predstavljajte si obe stanji združeni v eni osebi. Heather po eni strani potrebuje red, potrebuje neko strukturiranost, načrtovanje, a podrugi strani ravno tega ni sposbna vzdrževati. In medtem, ko ima težave z razumevanjem ljudi okrog sebe, jim tudi sledi zelo težko. Sedaj pa postavite Heather še v svet šovbinisa, kjer se že človek z običajnimi sposobnostmi včasih težko znajde in se sprašuje kaj je res in kaj ne. Kapo dol Heather! Za marsikoga si prava zmagovalka!

sobota, 5. september 2009

Egalite, fraternite, liberte...

Enakost, bratstvo, svoboda.... Načela francoske revolucije tudi po dobrih 200 letih ostajajo med največjimi vrednotami človeštva. O svobodi ne bom razpravljala, saj vsak od nas kdaj pa kdaj pogleda poročila in dobro vemo, da marsikje svoboda ni tako samoumevna kot za nas, ki to beremo. Še manj pogosto je bratstvo, enakost pa je le ideal, kar ugotavljam skozi celotno pisanje svojega spletnega dnevnika.

K razmišljanju so me tokrat spodbudili plakati, ki jih videvamo ob slovenskih cestah. Plakati promovirajo spletno stran: http://www.raznolikost.org/, ki poudarja raznolikost v zaposlovanju, torej zaposlovanje vseh za delo sposobnih oseb, ne glede na njihovo rasno pripadnost, spol, vero, zdravstveno stanje...

Projekt obravnava precej širok spekter ljudi, ki imajo pri zaposlovanju takšne in drugačne težave, sama pa se bom osredotočila na ljudi s posebnimi potrebami. Vsi vemo, da osebe s težjo duševno motnjo ali fizično invalidnostjo pač ne morejo delati, to pa ne velja za veliko ljudi, katerih motnje niso tako moteče, da ne bi mogli hoditi v službo.
Služba za osebo ni pomembna le zaradi finančnega dohodka, ampak ima tudi pozitiven učinek na človekovo samopodobo. Še posebej pri osebah s posebnimi potrebami je dejstvo, da so sposobni opravljati nek poklic in s tem delno skrbeti zase, pokazatelj nekakšne moči in neodvisnoti od okolice, kar pa lahko odločilno vpliva na človekovo samozavest.

Kar se tiče zakonodaje, je pravno formalno za hendikepirane v Sloveniji precej dobro poskrbljeno. Zakonodajo, ki obravnava zaposlovanje (na splošno) si lahko pogledate na naslednji spletni strani: http://www.raznolikost.org/index.php/zakonodaja.html. Dejstvo pa je, da v realnosti le redkokdaj opazimo dejansko izvajanje zakonov.

Sama sem v zadnjem času osebe s posebnimi potrebami opazila na različnih delovnih mestih. Vsi dobro poznamo Rudija, ki na Tromostovju prodaja časopis, po Ljubljani pa Mladino prodaja še en možakar s posebnimi potrebami. Nekaj takšnih oseb sem opazila tudi med pobiranjem odpadkov po Ljubljani, to delo pa so opravljali s ponosom in nasmehom na obrazu, kar je tudi prav, saj je zaradi njih naša prestolnica tako lepa in čista. Kdo od nas bi zmogel kaj takega?

Ljudje s posebnimi potrebami le malokrat dobijo službo in hudo mi je, ko vidim sicer zdravega moškega srednjih let, ki je po hudi prometni nesreči pristal na invalidskem vozičku, kako cele dneve poseda doma, medtem ko bi zagotovo lahko opravljal kak poklic. Kar pomislite koliko od vas na delovnem mestu sedi, v čem se torej razlikuje od vas?

Močno upam, da bodo tudi za osebe s posebnimi potrebami na področju zaposlovanja prišli boljši časi, do takrat pa si le zapomnite, da če imate v rokah papirnato vrečko, ki so jo izdelali varovanci katerega od varstveno delovnih centrov, to ne pomeni, da je vredna kaj manj kot tiste industrijsko izdelane. Vredna je še mnogo več, saj je bila izdelana skrbno, s ponosom in ljubeznijo.


petek, 21. avgust 2009

Prav poseben fantek

Bor Grešovnik je šestletni fantek, verjetno vesel in razigran kot vsi ostali, pa vendarle je nekoliko drugačen. Bor ima namreč Downov sindrom, poleg tega pa ima še avtizem zaradi katerega je preobčutljiv na gluten. Marsikomu ob teh diagnozah, združenih v enem otroku, zastane dih. O spopadanju s sinovim zdravstvenim stanjem sta za revijo 7 dni (št.30, letnik 58, 29.julij 2009, str.18/19) povedala Borova starša, Natalija in Gregor.



Borova zgodba

Med nosečnostjo so zdravniki Nataliji zatrjevali, da je z njenim otrokom vse vredu, v 35. tednu nosečnosti pa so morali opraviti urgenten carski rez, ki je bil za otrokovo preživetje nujno potreben. En dan po porodu oa so Nataliji sporočili pretresljivo novico (citat):


"Drugi dan, ko so me postavljali na noge, je v sobi, polni drugih mamic, k meni prišla zdravnica in mi rekla: "Gospa, sumimo, da je z vašim otrokom nekaj narobe. Sumimo na kromosomske napake..." Takoj ko sem slišala kromosom, mi je bilo vse jasno. Še bolj črno se mi je naredilo pred očmi. Tisti trenutek sem se počutila tako razčlovečeno... Zakaj mi je morala to povedati med popolnimi tujkami v sobi?!"

Po začetnem šoku sta starša in z njima tudi sorodstvo in njuni prijatelji, pač sprejela diagnozo. Kasneje sta imela sinka namen vpisati v vrtec, vendar se je vmes zalomilo. Pri drugem letu starosti se je doslej popolnoma običajen fantek popolnoma spremenil. Postal je agresiven, začel je spuščati živalske glasove in se tudi drugače nenavadno obnašati. Kasneje so ugotovili, da je bila za to preobčutljivost na gluten, zaradi katere je Bor sedaj že dve leti na dieti.

Po prvem obisku pri logopedinji pa je sledil še en šok (citat).
"Po eni uri, ko sem logopedinjo z Borom pustila samo, je bila čisto prepotena. Z njim ni mogla narediti nič, samo pobirala je stvari, ki jih je Bor metal po tleh. Takrat me je vprašala, ali sem pomislila na avtizem in odprle so se mi oči."

Uradno diagnozo so pri Boru postavili šele pri štirih letih in pol.

Borova starša sta se sicer veliko časa trudila sama poskrbeti za svojega sinka, a jima to zaradi njegovega zapletenega zdravstvenega stanja žal ni uspevalo ravno najbolje. Po dobrem in dolgotrajnem premisleku, ter tudi po številnih nasvetih s strani strokovnjakov, sta bora najprej vpisala v razvojni vrtec, nato pa ga usmerila v Center za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič v Dragi na Igu pri Ljubljani. Tam je Bor čez teden, vikende pa preživlja doma.



Borovi starši so se spopadali s številnimi težavami, ki pa so povečini značilne za precej velik del staršev otrok s težjo ali zmerno motnjo v duševnem ali telesnem razvoju. Te težave sem na podlagi članka razdelila v kategorije, nanašajo se na konkreten primer opisan v članku, pa vseeno lahko naredimo vzporednice z marsikaterim primerom, ki ga poznamo tudi sami iz vsakdanjega življenja.

Neinformiranost staršev o stanju njihovih otrok
Sama sem se pogovarjala s kar nekaj starši otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju OPP) in pri skoraj vseh sem slišala podobno zgodbo: "Nihče nam ni povedal kaj je z otrokom narobe, nismo vedeli kako mu pomagati." Premajhna informiranost je pri starših OPP precej pogosta, najpogosteje pa vodi v strah in občutek nebogljenosti. Enak pojav opazimo v primeru Borovih staršev, kar nam dokazuje nekaj citatov iz članka:

"Ti sam kot starš ne veš. Res imaš polno informacij na internetu, a če v spletni iskalnik vpišeš "ne spi, kriči", ti iskalnik ne bo vrgel ven avtizma."

"Bor je takrat padal v svoj svet, kot da bi bil drogiran; začele so se težave s prebavo... Nobenega napredka ni bilo več, temu pa se je pridružila še histerija in jok. Niti v trgovino ga nisem mogla vzeti s sabo, ker nisem vedela, kakšna bo reakcija. Ko sliši za avtizem si povprečen človek predstavlja človeka, kot je bil filmski Rainman. Malo čudaškega, ali pa preveč pametnega. Niti najmanj si ne predstavlja širokega spektra, ki ga prinese avtizem."
Hitre rešitve za neinformiranost staršev seveda ni, veliko pa se da narediti že z objavo člankov kot je ta. Sicer nam ne postreže s kaj dosti strokovnimi informacijami, pa vendar nam da občutek o tem, kakšna neka motnja je in že, če je vsaj majhna možnost, da bo starš otroka s to motnjo pravočasno opazil otrokovo težavo, je s tem veliko narejeno.

Vpliv bolezni na odnos med staršema
Natalija in Gregor v članku navajata, da je Borovo zdravstveno stanje močno vplivalo na odnos med njima, saj nista imela praktično nobenega časa zase. Ves svoj čas sta namenjala sinku in s tem zanemarjala eden drugega. Šele sedaj, ko je čez teden v Centru, sta začela znova obnavljati svoj odnos in, kot pravita sama, se ponovno zaljubljata.
Prihod OPP v družino nedvomno spremeni odnose med člani le te, od prizadetosti same pa je odvisno na kak način bo nanje vplivala. Prevelika pozornost, ki jo otrok potrebuje lahko povzroči, da se starša odtujita in poznam nekaj primerov, kjer je to privedlo do ločitve.

Predsodki o strokovni pomoči
Najbolje ta problem orišejo naslednji citati iz članka:
"Ko se je Bor rodil, nama je ena izmed zdravnic že pri njegovem prvem mesecu starosti dejala: "V kateri zavod ga bosta dala?" Ogorčena sva bila, takrat sva vedela samo to, da ima otrok Downov sindrom, ona pa pride s takšnim vprašanjem."
"Na koncu z živci sem bila. Potem sem si nekega dne rekla: Zdaj je pa dovolj. Treba se je odločiti, ali se bom iz tega pobrala in bo otrok kaj imel od mene, ali pa... Bor je bil res naporen. Varstva v Ljubljani nimam, komu drugemu kot staršem, ki pa so na Koroškem, pa otroka ne upam dati."
"Starši imajo vedno želje in ambicije do svojih otrok, ki se jim nočejo odpovedati. To so normalna starševska čustva. Dokler ne prevlada vprašanje, koliko ti s tem otroku sploh koristiš, ko ga držiš doma brez strokovne oskrbe, do takrat se enostavno ne moreš odločiti."
"Kaj bodo drugi rekli, predvsem starši, katerim je Bor edini vnuk? In spomnim se, da mi je zaposlena v vrtcu rekla: "Dajte ga staršem za celih štirinajst dni, pa naj poskusijo. Boste videli, kako hitro bodo dojeli."
Še vedno mnogo ljudi meni, da s tem, ko daš svoga otroka v neko ustanovo, temu narediš krivico, ga skorajda zapustiš. To seveda ne drži. Starš, še tako ljubeč, otroku ne more dajati tako dobre strokovne oskrbe, kot mu jo lahko ponudi ustanova, ki je specializirana za to. In prav od te oskrbe je odvisna kakovost otrokovega življenja in nenazadnje tudi to kako bomo z otrokom živeli, ko se bo iz ustanove vrnil domov.

Soočanje z boleznijo
Starši se z boleznijo seveda zelo težko soočijo, po prvem šoku pa največkrat sledi še vprašanje "Kaj si bodo mislili drugi?" O tem zelo lepo pove Natalija (citat):
"Najprej sem en teden samo jokala. Nato sem za mesec dni poniknila pred svetom. Mami sem naročila, naj pokliče vse prijatelje, in jim pove, da je otrok duševno moten. In da rabim čas. Vsi so razumeli, in nihče izmed njih me v tem času ni zapustil, za kar sem jim še danes hvaležna."
Sledi pa še faktor psihične stabilnosti staršev, njihove sposobnosti soočanja s problemi, saj so pritiski, ki jih prinese rojstvo otroka s tako številnimi zahtevami, resnično zelo visoki.
"Meni se je skoraj zmešalo od vsega. Na dieti je Bor že dve leti in pol, a tista leta, ko ni bil, so pustila posledice v meni. Eno leto sem bila na antidepresivih," odkrito pove njegova mama. "Na koncu z živci sem bila. Potem sem si nekega dne rekla: Zdaj je pa dovolj. Treba se je odločiti, ali se bom iz tega pobrala in bo otrok kaj imel od mene, ali pa... "

Finančno breme
Četudi je vsak starš pripravljen vse narediti za svojega otroka predvsem, ko gre za njegovo zdravje, pa se v tako zapletenih primerih pojavi tudi finančno breme, ki ga prinaša zdravstvena oskrba tega otroka.
"Bor je tako že več kot dve leti in pol na brezglutenski dieti in dodatkih. Zdravljenje Boru prek Društva za avtizem DAN predpisuje zdravnik iz Avstralije, ravno tu pa starša vidita veliko pomanjkljivost v slovenskem zdravstvu: za dva meseca lahko za razne dodatke brez glutena porabita tudi od 300 do 400 evrov."
Kljub številnim težavam, ki jih prinese rojstvo otroka s posebnimi potrebami, pa so vse pozabljene, ko vidiš svojega otroka srečnega in nasmejanega. Tudi Gregor in Natalija pravita, da danes mnogokrat pozabita, da ima Downov sindrom. Njegovo obnašanje se po preživetem času v Centru postopoma izboljšuje intudi življenje z Borom postaja vse lažje. Najbolj pomembno pa je, da opažata, da je Bor končno zares srečen. In z njim sta srečna tudi njegova starša.
Sicer se je težko postaviti v kožo starša otroka s posebnimi potrebami, vendar pa se po vseh izkušnjah, ki jih imam s to populacijo, spominjam vse bolj lepih trenutkov in tudi starši, ki svoje otroke pripeljejo v OŠPP, na kak zavod ali pa pridejo zanje navijat na Specialno olimpijado, delujejo bolj srečni in ponosni na svoje otroke, kot pa užaloščeni nad njihovo usodo.
Nenazadnje so to resnično le otroci s čistimi srčki, ki pač zahtevajo malo (ali pa nekateri pač resnično veliko) več dela in predvsem veliko ljubezni. O ljubezni pa sem že pisala, mar ne?

četrtek, 13. avgust 2009

Ljubezen...

Moje prvo javljanje po kar dolgem dopustu, je obarvano predvsem z novimi doživetji in izkušnjami, ki sem si jih ta čas nabrala. Kot že rečeno sem bila najprej en teden na morju v lastni režiji, nato pa sem se kot prostovoljka/animatorka udeležila Biserov - letovanja s Karitasom. Letovanje je namenjeno predvsem otrokom iz socialno šibkejših družin, med njimi pa se najde tudi kakšen s še posebej hudim otroštvom.

Že od začetka sem bila prepričana, da se bomo imeli prav fino, saj so soanimatorji in vodje letovanja name že na pripravah naredili izredno lep vtis, pa vendar si nisem mogla niti približno predstavljati, da se bom imela tako lepo. Bilo je naporno, ne bom lagala, da ni bilo, pa vendar mi ni žal niti enega kančka energije, ki sem ga vložila v naše Biserčke.

Z otroci sem preživela dobesedno cele dneve in noči, saj sem tudi spala med njimi. Na začetku je bil sicer marsikdo težaven pa vendar me je na koncu najbolj razveselil ravno deček, ki mi je na začetku najbolj pil kri. Rada imam namreč izzive in kot takega sem jemala tudi tega pobalina. Priznam, da sem nekajkrat skoraj izgubila živce, a sem na srečo zdržala in imam sedaj v spominu kot enega najlepših trenutkov tega letovanja prav večer, ko je ta deček z vsemi nami pel večerno molitev; Angelčka.

Konkretnih primerov ne bom naštevala, saj je zgodba vsakega otroka precej zanimiva pa tudi žalostna in se mi ne zdi prav, zaradi otrok samih, tu razglabljati o njih, saj vedno obstaja možnost, da kdo prebere tole objavo.

Posplošiti in zaokrožiti vse zgodbe, ki sem jih v tem tednu spoznala, ter v eno besedo strniti vse izkušnje, ki sem jih pridobila, bi bilo zelo težko. Z lahkoto pa najdem pravilo, ki bi se ga morali vse držati ob delu s takšnimi otroci. To pravilo se glasi LJUBEZ EN.

Dejstvo je, da predvsem otrokom iz razbitih družin, ter žrtvam nasilja in zlorab, v prvi vrsti primanjkuje ljubezni. Pa, da ne bomo filozofirali o nekakih globjih pojmih, dovolj je že, da mu stisneš roko, ga objameš, vzame
š v naročje, ko si to želi... Ljubezen pa je tudi postavljanje meja, včasih strogost in nepopustljivost. Le, če boš otroku postavil jasne meje (vsaj takšen vtis sem dobila ta teden sama), bo vedel, da se lahko nate zanese in, da mu boš tudi, ko bo rabil pomoč, nudil varno zavetje.

Če bi hotela v nekaj besed strniti vse spomine in lepe vtise s tega letovanja, bi se znašla pred pravo misijo nemogoče. Morda je najbolje, da se na koncu le zahvalim mojim dragim soanimatorjem s katerimi smo ves teden dihali eden z d rugim in se držali pravila, da je animator vedno za. Nato bi se zahvalila tehnični ekipi, ki je poskrbela, da nismo bili lačni, žejni in še kaj, ter Matevžu in Petri, ki sta bila vodje tega tedna. Največja zahvala pa gre našim malim sončkom. Tistim, ki so bili tako pridni, da sem jih komaj opazila in ti
stim, ki so mi najbolj kravžljali živce, saj smo ravno s slednjimi na koncu postali najbolj prijatelji. Največja zahvala pa gre prav posebnemu fantku, ki mi je pokazal, da ne glede na to kaj vse preživiš v najnežnejših letih, to ni pogoj, da ne postaneš prav krasna in ljubeča oseba, četudi za grobo in razgrajaško masko.

Hvala vsem...


sobota, 1. avgust 2009

za zgled!!

Današnje javljanje je zelo kratko in povsem počitniško obarvano, saj se pravkar vračam z dopusta z družino in takoj drvim naprej, kot prostovoljka pri Karitasu. Na morje peljemo otroke iz socialno šibkejših družin. Zadnjič sem pisala o brajici in tudi današnji blog se navezuje na tistega. Boste že videli kako, lepo od začetka!

Baščanska staza glagoljice

Baščanska staza/steza glagoljice, je projekt, katerega mentor in umetniški vodja je akademski kipar Ljubo de Karina. Samo na hitro za kaj se gre; glagoljica je najstarejša pisava na tem prostoru in v čast tega starodavnega črkopisa bodo (najverjetneje) do leta 2010 od Treskavaca nad Baško proti Baški sami postavili 34 skulptur. 4 gigantske črke že stojijo in so delo de Karina samega, ostale črke bodo manjših dimenzij in bodo nastale prek kiparskih delavnic, ki potekajo v Baški. Nizu skulptur bo dodana še petintrideseta, ki bo posvečena glagoljici in ne bo upodabljala nobene črke.



Sama sem nad "stazo glagoljice" zelo navdušeno, ker je res zanimivo, ko odkrivaš črko za črko in ves čas preiskuješ pokrajino, kje bi našel še kako. Letos so bile tudi po samem mestu postavljene manjše skulpture in prvič sem videla tudi tablice, ki so tudi razlog, da sem se odločila opisati ta kulturni spomenik.

Informacijske tablice

Vsaka črka ima tudi informacijsko tablico. Vanjo je vgraviran latinični prevod črke, odtis črke v glagoljici, poktovitelj skulpture, avtor in naziv položaja. In tudi latinični prevod črke v braillovi pisavi!

Torej kot vidite so naši sosedje zelo lepo poskrbeli tudi za slepe; če priznamo ali ne, veliko bolje kot marsikater turistični kraj ali kulturna ustanova v Sloveniji. Ne le, da imajo slepi možnost prebrati katera črka stoji pred njimi, na ploščici lahko otipajo tudi reliefni odtis le te in pri manjših skulpturah (teh pa je kot smo ugotovili 30) lahko otipajo skulpturo samo.

Vse čestitke mestu Baška, našim kulturnikom pa naj bo za zgled. Očitno ni tako težko narediti majhno potezo, ki pa bo nekomu drugemu pomenila veliko več.

Zdaj pa šibam še na drug del mojega dopusta, tokrat bo bolj naporno ampak se mi zdi, da še lepše. Ne pozabite name, pridem nazaj! :)

petek, 24. julij 2009

pika pri piki

Piše se leto 1821. Nekje v franciji prijoka na svet Gustave Flaubert, v rusiji se malo pred njim rodi mali Fjodor Mihajlovič Dostojevski, umre Napoleon, svojo neodvisnost pa razglasijo Grčija, Kostarika, Gvatemala in Nikaragva. V poplavi pomembnih dogodkov so komaj opazili Louisa Brailla, ki je pripotoval v Pariz s prav posebnim namenom - popraviti sistem "nočnega" pisanja, ki ga je za potrebe komunikacije med vojaki (na Napoleonovo željo) razvil Charles Barbier. Barbierov način komunikacije je bil izredno zapleten, zato je Braille na nacionalnem inštitutu za slepe v Parizu razvil Braillovo pisavo.

Četudi morda tistega leta malce neopazno odkritje, je kasneje sprožilo pravo revolucijo v komuniciranju za slepe ljudi. In kljub vsemu znanstvenemu napredku, ki se je odvil v teh 188 letih od odkritja brajice (poslovenjen izraz), se ta še vedno uporablja med slepimi po celem svetu.

Brajico sestavljajo t.i. Braillove celice, ki vsebujejo 6 luknjic, razporejenih v pravokotnik. Med seboj so oddaljene po točno določenih normativih (slika). Glede na izbočenost luknjic se lahko sestavi 64 različnih znakov za črke, številke in ločila.


Ne bom naštevala vseh znakov za črke iz brajice, če vas zanima si jih lahko ogledate na povezavi: http://sl.wikipedia.org/wiki/Braillova_pisava. Kot zanimivost pa bom v brajici zapisala svoje ime:

Zapis mojega imena v brajici je sestavljen iz: znaka za veliko začetnico (#1) in črk; a(#2 in #5), j (#3) ter d (#4).

Torej, s pomočjo brajice lahko slepi berejo z drsenjem prstov po papirju, koliko pa imajo sploh na voljo gradiva v brajici?
Gradivo za slepe in slabovidne v knjižnicah
Preverila sem knjižnici v kateri sem vpisana sama, Knjižnico Domžale ter Knjižnico Otona Župančiča Ljubljana. Za slepe sta na voljo dve vrsti gradiva; zvočne knjige (ovitki CD-jev so opremljeni z Braillovo pisavo) ter gradivo, knjige v brajici. V vseh oddelkih Knjižnice Domžale je na voljo 50 naslovov zvočnih knjig ter le ena knjiga v brajici. Knjiga je na voljo v dveh izvodih, en izvod pa je čitalniški. V vseh oddelkih KOŽ je na voljo 57 naslovov zvočnih knjig in zopet le ena knjiga v brajici le, da je tokrat še ta označena kot "izgubljena."
Ker me je zanimalo ali sploh ni gradiva za slepe, ali se ga knjižnicam enostavno ne izplača kupovati, sem preverila štanje še v NUK-u. V slovenskem jeziku je izšlo le 37 zvočnih knjig (torej so v knjižnicah tudi zvočnice v tujih jezikih) in sedem knjig v braijici, od tega štirje učbeniki. Učbenike za slepe in slabovidne večinoma prevajajo kar sami na Zavodu za slepo in slabovidno mladino, kjer imajo tudi učbeniški sklad iz katerega si je mogoče učbenike tudi izposoditi.
Braillova pisava v vsakdanjem življenju
V tujini se braillova pisava uporablja že na vseh mogočih lokacijah in izdelkih, medtem, ko se v Slovenskem prostoru šele uveljavlja. Zapise v Braillovi pisavi lahko opazimo na avtobusnih postajah Ljubljanskega potniškega prometa, z braillovo pisavo so opremljeni tudi nekateri bankomati Nove Ljubljanske banke, zanimivo pa je, da je bil na dobrem starem, žal že odpisanem, kovancu za 10 tolarjev, tudi zapis "10" v braillovi pisavi (foto). Na evrskih kovancih zapisa v brajici zaenkrat še ni. Pošta Slovenije je izdala tudi priložnostno znamko z braillovo pisavo ob 200-letnici rojstva Louissa Brailla.

Braillovo pisavo tudi že uporabljajo v nekaterih muzejih in ostalih kulturnih ustanovah. Z braillovo pisavo je opremljen Posavski muzej, za slepe in slabovidne pa je prilagojen tudi Narodni muzej Slovenije. Seveda se moramo zavedati, da zgolj brajica ni dovolj. V muzejih imajo za potrebe slepih in slabovidnih tudi posebej njim namenjene replike izdelkov, ki jih lahko otipajo, oznake na tleh, ki vodijo od eksponata do eksponata, ter več zvočnih posnetkov. Na šoli za hortikulturo in vizualne umetnosti v Celju so uredili učno pot za slepe in slabovidne, ki je poleg različnih prilagoditev (višja korita tako, da lahko rastline slepi otipajo, zvočni efekti,...) opremljena tudi z napisnimi tablami v brajici.
Braillova pisava na uradnih dokumentih RS
Braillovo pisavo najdemo na osebni izkaznici, na kateri sta v njej zapisani črki OI, otipamo pa lahko tudi pin/EMŠO. Ostalih podatkov o zapisih na dokumentih v braillovi pisavi nisem našla, prav tako brajice nisem našla po temeljitem pregledu svojega potnega lista in kartice zdravstvenega zavarovanja.
Braillova pisava na izdelkih za vsakdanjo rabo
Zaenkrat se v Sloveniji brajica pojavlja le na škatlicah z zdravili in kot sem razbrala z Uradnega lista RS, je to določeno s Pravilnikom o označevanju zdravil in navodilu za uporabo. Poleg tega ima oznake v brajici na svojih izdelkih, kar se tiče izdelkov, ki jih je mogoče kupiti v Sloveniji, še francoska znamka kozmetike L'OCCITANE, ki je tudi ustanovila združenje 'Provence dans tous les Sens' - Provansa z vsemi čutili.
Vsak od nas ima zagotovo iz otroštva kak lep spomin na prvo slikanico, ki jo je bral dan na dan, večer za večerom. Nato kasneje spomin na tiste noči, ko nismo mogli zaspati dokler nismo izvedeli ali je pet prijateljev ušlo z otoka zakladov ali ne... Slepi otroci in mladostniki si takšnih spominov skorajda ne morejo ustvariti saj knjig za njih praktično ni. Upam, da se bo stanje na tem področju pri nas kmalu spremenilo, saj si vsak otrok zasluži prebrati napeto zgodbo in si v glavi risati podobe, za katere pa tako mi, ki vidimo, kot tudi slepi, potrebujemo le obilo domišljije.
Do takrat pa pridno opazujte tiste "pikice" na škatljicah z zdravili in drugje, ter se spomnite, kako je nekdo vesel, da so tam.

sreda, 22. julij 2009

Ljubljanske ceste...

Danes sem se znova podila s fotoaparatom po ljubljani. Tudi za potrebe današnjega prispevka :) Ena od kolegic je pred kratki obiskala Korejo in med ostalimi fotografijami sem zasledila tudi naslednjo (foto: Katja Raztresen):


Če ne veste kaj je na sliki, na njej so talne oznake za slepe, ki so v veljavi v Koreji. Ravna črta označuje ravno pot, krogci križišče ipd. Pri nas česa takegaseveda ne poznamo, začela pa sem se spraševati, kakšne prilagoditve sploh imamo v Sloveniji za slepe in tudi za invalidne. In le kje bi se to dalo to bolje preveriti, kot v našem glavnem mestu.

Najprej se je moj pogled ustavil na železniški postaji Ljubljana. Sicer moram dostopnost invalidnim osebam kar pohvaliti, saj so ob vhodih v samo poslopje postaje klančine, razen na sprednje delu (pod uro). Prav tako je podhod na eni strani opremljen s klančino, na drugi strani najdemo dvigalo (foto). Zamislila sem se le pri dostopu na nekatere perone, a sem na uradni spletni strani ŽP Ljubljana našla podatek, da je dostop do peronov možen s pomočjo želežniškega osebja. Torej tu naj ne bi bilo problema.

V tistem trenutku je na peron pripeljal vlak in, ko so se odprla njegova vrata, sem dobila prvi pomislek. Skozi tista ozka vrata se že kakšna malo bolj ritasta gospa težko spravi, kaj šele invalidski voziček, če bi se ga že kdo upal dvigniti po tistih strmih stopnicah. Seveda mi radovednost ni dala miru in preverila sem, kako lahko invalidi potujejo z vlakom:

V daljinskem oziroma medmestnem prometu je prevoz oseb na invalidskih vozičkih mogoč na vlakih ICS (Inter City Slovenija), kjer sicer velja obvezna rezervacija sedežev. Možen je tudi na večini vlakov Euro City (EC) in na nekaterih vlakih InterCity. Vlaki, ki imajo v sestavi vagone za prevoz oseb na invalidskih vozičkih, so v voznih redih posebej označeni.


V lokalnem prometu je prevoz potnikov na invalidskih vozičkih možen v elektromotornih nizkopodnih garniturah (Siemens/Desiro) na progah: Ljubljana–Maribor, Ljubljana–Dobova, Ljubljana–Jesenice in Ljubljana–Sežana.

Slepe osebe in osebe, obolele za distrofijo ter podobnimi nevromišičnimi obolenji, imajo 75 odstotkov popusta za dvanajst voženj na leto v 1. ali 2. razredu vseh vlakov. Spremljevalec takih oseb potuje brezplačno, kar velja tudi za psa vodnika slepe osebe.

Nato sem se napotila proti centru. Poleg klančin na pločnikih, ki pa služijo tudi namenom kolesarjev ter otroških vozičkov, sem najprej opazila signalno napravo na prehodu za pešce (foto), ki naj bi služila slepim. Sicer so te naprave dobro opremljene tudi z reliefnimi znaki, pa vendar sem večkrat opazila, da to napravo najdemo le na eni strani prehoda za pešce. Ne vem sicer, če ima to kakšen poseben namen, a sprašujem se, kako bi se znašel slep pešec, ki bi se pač znašel na napačni strani. Upal, da bo ujel kakšen signal z druge strani?


Nato je moj pogled ujel znak na avtobusni postaji LPP-ja (foto). Tudi na avtobusni postaji ima invalid načeloma svoj prostor. Toda ali ga ima tudi na avtobusu? Resnici na ljubo, ne prav na vsakem. Priznam, da so novejši avtobusi zelo dobro opremljeni s klančinami za invalide. Ravno zadnjič je na avtobus, na katerem sem bila jaz, vstopala gospa na invalidskem vozičku. Voznik ji je prijazno namestil klančino in gospa se je mirno zapeljala na avtobus, kjer je imela tudi točno določen in označen prostor, tako, da se je mirno peljala ona sama, pa tudi ni povzročala gneče ali bila komu v napoto. Vendar pa niso vsi avtobusi taki. Nekateri imajo sicer prostor za invalide, tako, da če bi bil kdo pripravljen pomagati voziček spraviti na avtobus bi se invalid načeloma še lahko peljal, medtem, ko so najstarejši avtobusi tesni že za običajne ljudi, kaj šele za invalidski voziček.
Vseeno se mi LPP ne zdi vreden graje kar se tiče tega saj se stanje počasi a sigurno izboljšuje. Poskrbljeno je tudi za slepe, saj imajo novejši avtobusi že zvočne signale, opozorila na postaje, ki se jim avtobus približuje.

Nato sem se sprehodila med trgovinami v centru Ljubljane. Z dvigali so opremljene večje trgovine, kot npr. H&M, Müller, Nama, Maximarket,... Motilo me je, da je marsikatera manjša trgovina popolnoma nedostopna invalidom, gre pa se za trgovine kot je Mercator (npr. na Miklošičevi), ki so bolj pomembne saj ponujajo osnovne življenjske potrebščine. Opazila sem tudi poseben vhod za invalide pri trgovini Tally Weijl na Čopovi (foto). Zelo dobro je urejen dostop do lekarn, npr. na Miklošičevi ulici in na Prešernovem trgu, kjer je celo poseben vhod za invalide.


O dostopnosti Ljubljane za invalide sem dobila na splošno kar dober vtis. Seveda bi se dalo narediti še toliko več, tudi v Ljubljani so na kakšnih mestih tako velike pomankljivosti, da se ustrašiš kako je šele v manjših mestih, če je stanje že v metropoli tako.

Malo sem pobrskala po internetu in preverila dostopnost invalidom na različnih destinacijah po Sloveniji. Arboretum Volčji potok npr. ponuja celo izposojo invalidskega vizička, invalidom prilagojene vhode ima tudi večina muzejev in galerij, prilagoditve pa se pojavljajo tudi že v raznih fitnes centrih.

Na koncu dneva, ko sem prijetno utrujena sedela na avtobusni postaji in čakala prevoz za domov, pa se mi je kot nalašč zgodilo nekaj, kar me je prepričalo, da kljub morebitnem pomanjkanju sredstev ali pa volje, da bi nareili Slovenijo invalidom še prijaznejšo, smo Slovenci vseeno pripravljeni priskočiti na pomoč in prisluhniti potrebam sočloveka.

Z enega od avtobusov je stopil mlad moški, nič kaj napačen na pogled, vsekakor pa niti malo drugačen od vseh ostalih. Dokler ni sestavil bele palice, ki jo je zloženo stiskal v roki. Bil je slep. Gledala sem ga kako je brez problemov stopil do avtobusne postaje in se postavil k strani. Pripeljal je avtobus in, ko so se odprla vrata je fant voznika vljudno vprašal, katera številka je ta avtobus in voznik mu je odvrnil, da dvajsetka. Fant se je zahvalil in stopil nazaj na postajo. Poleg mene je bila na avtobusni postaji še ena ženska, ki je tudi opazovala dogajanje.

Na avtobusno postajo sta pripeljala dva avtobusa naenkrat. Fantu sem rekla: "Osemka je, zadaj pa šestka!" Fant se je zasmejal in rekel "Jaz pa ravno sedemko čakam! Hvala!" Sama sem šla na šestico, a sem vseeno ujela voznika osmice, ki je pripeljala prva. Komaj je odprl vrata je že zaklical fantu: "Osemko furam, zadi je pa šestka." Fant se je nasmehnil in zahvalil. Ko se je na postajo pripeljala še šestica na kateri sem že sedela sama, je voznik prav tako odprl vrata in zaklical: "Šestka je fant! Greš gor?" Takrat se je fant že na ves glas smejal. Vsi smo mu na vsak način hoteli pomagati in smo bili pri tem že skoraj smešni.

Ko sem se z avtobusom odpeljala s postaje, sem videla fanta, ki se je še kar nasmihal. In imel je razlog. Ne glede na to, da naše ulice niso opremljene z najnovejšimi pripomočki, da po njih ne vozijo najbolje prilagojeni avtobusi in, da bi se dalo še marsikaj popraviti... Dokler bo ob njem vedno prijazen človek, ki mu bo pripravljen pomagati, pa četudi le voznik, ki mu bo povedal številko avtobusa, se mu ni česa bati.

torek, 21. julij 2009

Njena zgodba...

Na drugačnost se odzivamo zelo različno; lahko bi rekli, da je odzivov nanjo toliko, kot je različnih ljudi, karakterjev. V knjihi Hendikep kot kulturna travma, avtorice Darje Zaviršek, sem našla dvanajst najpogostejših odzivov neprizadetih na prizadete. Ne bi rada naštevala suhoparnih definicij in izrazov, zato bom te odzive opisala skozi oči hendikepirane osebe. Naslednja zgodba je izmišljena, prav tako vse osebe, ki v njej nastopajo, situacije pa so žal v vsakdanjem življenju še kako poznane in pogoste. V poševni pisavi je napisan odziv na drugačnost po definiciji iz knjige.
* * *
Moja zgodba
Zdravo! Ime mi je Daša in stara sem 17 let. Sem dekle kakor vsa ostala, oziroma sem vsaj bila do tistega nesrečnega poletja, 4 leta nazaj. S prijateljico sva se z njenim mopedom, kot že neštetokrat prej, peljali do najine skupne prijateljice, ki živi kaka dva kilometra stran od naju. Regionalna cesta, moped, ki kaj preveč hitro sploh ne gre in... Pijan voznik nasproti naju. Še vedno imam pred očmi trenutek nesreče... Kako je počilo! Videla sem le delčke plastike, ki so leteli po zraku, saj ne vem ali so bili to deli motorja ali avtomobila, kaj dosti več se ne spomnim. Zbudila sem se čez nekaj dni v bolnišnici, na intenzivni negi, prijateljica žal ni preživela. Zdravniki so sicer naredili vse kar so lahko, vendar so mi čez kakšen teden dni morali povedati slabo novico. Nikoli več ne bom hodila...

Zaradi nesreče in rehabilitacije sem tisto leto preveč izostala od pouka in sem povrhu vsega še ponavljala razred in se prihodnje leto spopadla še s povsem novimi, neznanimi sošolci. Ko sem prvič vstopila, oziroma se zapeljala, v novi razred so me vsi sošolci gledali od daleč, nihče si ni upal pristopiti do mene. (Po D. Zaviršek: Izogibanje: zadrega, neprizadeti ne vejo kako se obnašati do prizadetih)

Ni mi preostalo drugega, kot da si sama najdem prostor v razredu. Zapeljala sem se do zadnje klopi, kjer je neka punca sedela sama. Predstavila sem se ji in ji dala roko, ona mi jo je na hitro stisnila in nekaj zamomljala, nato pa se sklonila nazaj nad zvezke. Tudi, ko me je gledala, se mi je zdelo, da je ves čas strmela v voziček. (Po D. Zaviršek: Nelagodje: ne veš kako bi se do prizadetega obnašal)

Prvi dan se je vlekel kot megla. Komaj sem čakala, da zapustim šolske prostore. Ko sem se peljala po hodnikih so na njih postopali učenci. Vsi so se mi umikali, od daleč sem že videla neko dekle, ki je s komolcem butnilo svojo sošolko rekoč, naj se umakne. Res nisem vedela kaj razmišljajo. Mar ne znam sama prositi naj se nekdo umakne? Ali pa so se morda bali, da bom kar povozila koga? (Po D. Zaviršek: Strah: neprizadeti ne vedo, kako bo prizadeti reagiral, kako se bo obnašal)

Ko sem zapustila šolsko poslopje sem šla mimo ene od sošolk in ji rekla adijo. Komaj slišno je odzdravila, nato pa sem slišala njeno prijateljico iz paralelke vprašati: "A to je ta tanova k je invalidka?" Za hip sem se ustavila, ker me je res zanimalo kaj bo odgovorila. "Ma ja, ta je ja... Ej a prideš dans k men?" je hitro spremenila temo. Očitno je komaj opazila, da obstajam. Razočarana in žalostna sem počakala mami, ki je prišla pome. Res lepo, da sem za nove sošolce očitno le "ta" in komaj vedo, da obstajam. (Po D. Zaviršek: Zanikanje in ustvarjanje nevidnosti: ignoriraš prizadeto osebo, se je kasneje ne spominjaš, ker ti je ob misli nanjo neprijetno)

Prvi dnevi v šoli so bili še posebej mučni. Celo učiteljica ni vedela povsem dobro, kako naj se obnaša. Prav dobro se spomnim dne, ko je zahtevala naj reditelj pobriše tablo. Čisto slučajno sem bila rediteljica tisti dan jaz in poklicala je moje ime. Ko me je pogledala je kar prebledela, ni vedela kaj naj reče. Še dobro, da jo je rešil sošolec, ki je bil tudi reditelj in je vstal ter pobrisal tablo. (Po D. Zaviršek: Hierarhičen obrat: prizadeti nas spravijo v zadrego. Oni so krivi za naše nelagodje in s tem prevzamejo oblast nad nami.)

Že tako mi je bilo nelagodno vendar to še ni bilo dovolj za tisti dan. Učiteljica je vpisovala manjkajoče v dnevnik in prosila reditelja naj poveva kdo manjka. Z vozičkom sem se zapeljala le kake pol metra nazaj da sem videla vse sošolce, toda, ko sem odprla usta, da bi ji povedala kdo manjka, je rekla "ne naprezaj se Daša, bo Miha povedal." Počutila sem se kot najbolj nesposoben in neuporaben človek na svetu. (Po D. Zaviršek: Pokroviteljstvo: do prizadetih se vedeš kot do otrok, misliš, da so manj inteligentni)

Skozi leta, ki smo jih z novimi sošolci preživeli skupaj, so se me navadili, naučili so se kdaj rabim pomoč in kdaj ne in postali smo pravi prijatelji. Vse slabe izkušnje sem začela razumeti kot otroško impulzivnost, pač niso premislili kaj bodo rekli, niso me želeli užaliti.

Z novimi izzivi sem se spopadla, ko sem postala gimnazijka. Prvo slabo izkušnjo sem doživela med prvo uro kemije. Delali smo nek poskus za katerega smo potrebovali določeno opremo, ki se je nahajala v omari na koncu učilnice. Zaradi delovnih pultov so bili prehodi zelo ozki, pa tudi omara je bila zelo nizka in težko bi se sklonila do stvari. Sošolca, ki je sedel zraven mene sem prosila, če mi lahko on prinese opremo, ko jo bo šel iskat zase, a mi je zabrusil, da "tako boga pa spet nisem" in, da naj si jo grem iskat sama. K sreči je to videla ena od sošolk in mi prinesla opremo, a slab občutek je vseeno ostal. (Po D. Zaviršek: Racionalizacija prizadetosti: prizadeti naj se od neprizadetih nebi razlikovali razen v tem, da na primer ne slišijo ali ne morejo hoditi. Zmanjševanje problema: rečeš, da je vsak človek na nek način prizadet, hendikepiran, prizadeti naj bi pretiravali ipd. )

Po tem dogodku sem se s sošolci pogovorila, razložila, da kljub temu, da sem zelo samostojna, včasih le rabim njihovo pomoč in, da ne bi kar tako prosila zanjo. Še danes smo v zelo dobrih odnosih, edin slab spomin, ki ga še imam do zdaj je konflikt z najboljšo prijateljico in sošolko. Približeval se je zimski športni dan in zelo se je veselila drsanja. Nekaj dni pred športnim dnevom si je na poledenelem pločniku zvila gleženj in je žal morala ostati doma. Ko sem videla kako je žalostna sem jo skušala potolažiti. Rekla sem ji, da naj pride k meni in bova tisti dan preživeli skupaj, dodala pa sem, da bo pač šla drugo leto, medtem, ko jaz ne bom nikoli mogla drsati. V tistem navalu jeze in žalosti mi je zabrusila, da sem si sama kriva, kaj pa sem se šla vozit z motorjem, če se nisem znala in naj se zdaj ne smilim sama sebi. Zaprlo mi je sapo njej pa tudi. Ni vedela kako naj se mi opraviči in kljub temu, da sem ji rekla, da je že vredu, priznam, da najin odnos ne bo nikoli več enak. (Po D. Zaviršek: Pripisovanje odgovornosti in krivde za prizadetost: prizadetim samim ali njihovim družinam pripisuješ krivdo za prizadetost. Skozi zgodovino se je to pojavljajo predvsem kot motiv božje kazni za nek greh, napako, ki jo je nekdo storil)

Počasi bom morala svojo pripoved zaključiti ker se mi mudi k psihologu. Zakaj k psihologu? Prav bizaren razlog, priznam... Prijavila sem se na tečaj CPP saj bi rada takoj, ko bom polnoletna začela opravljati vozniški izpit, našla sem celo avtošolo, ki ima avto prilagojen za invalide. Domov sem dobila pošto, da moram priti najprej na pogovor k psihologu. Preveril naj bi, če sem dovolj zrela za tako pomembno vlogo, kot je voznik osebnega avtomobila; da nimam samodestruktivnih nagnjen, da nimam vedenjskih težav,... Smešno se mi zdi, da morajo preveriti vse to, mojim prijateljicam tega ni bilo potrebno opraviti... Je že treba, kajne? (Po D. Zaviršek: Dvojni kriteriji: prizadeti morajo izpolnjevati kriterije, ki so za neprizadete le ideal. Na primer če želijo delati, morajo dokazati, da ne bodo povzročili nesreče, če želijo imeti otroke morajo
dokazati, da so čustveno dovolj zreli itd…)

* * *

Izrazi v odebeljenem tisku so najpogostejši odzivi neprizadetih na prizadete; k njim prištevamo še sovraštvo in pomilovanje, ki pa ju ni treba posebej razlagati. Še enkrat preberite izraze v odebeljenem tisku; koliko teh pojavov opazite pri sebi v odnosu do prizadetih? Gotovo je med vami vsaj polovica takih, ki ste pravkar zmajali z glavo. "To pa ne, jaz pa že ne delam tega." Pa obrnimo vprašanje. Ko ste brali Dašino zgodbo, kolikokrat ste bili v v vlogi sošolke, ki je pogledala stran? Učiteljice, ki je Dašino nalogo dala nekomu drugemu? Mislim, da odgovor zelo dobro poznate...


ponedeljek, 20. julij 2009

I believe I can...

Odnos do oseb s posebnimi potrebami se s časom izboljšuje, to moramo priznati, pa vendar je še vedno prisotno podcenjevanje sposobnosti takšnih ljudi. Ljudje s takšnim ali drugačnim hendikepom so mnogokrat smatrani kot manj sposobni in se niti ne pričakuje od njih, da bodo v življenju dosegli kaj dosti. Sama se seveda s takšnim razmišljanjem ne strinjam, saj poznam veliko primerov izredno uspešnih ljudi, ki dokazujejo ravno nasprotno.

V šolah se specialni pedagog najpogosteje srečuje z učnimi težavami. Četudi učne težave ne delujejo tako strašne, če jih postavimo ob bok kaki hujši motnji, lahko človeku povzročijo kar precej težav. Pa ne le pri učenju samem, najhujši je psihološki učinek, nezaupanje vase in v svoje sposobnosti in temu primerno postavljanje nižjih življenjskih ciljev. Toda Albert Einstein ni obupal nad sabo, kljub temu, da je imel hude učne težave pri matematiki in se je težko pisno izražal. In četudi do tretjega leta starosti sploh ni govoril, je še vedno eden najslavnejših matematikov/fizikov. Z učnimi težavami se je spopadal tudi izumitelj telefona, Alexander Graham Bell, prav tako Thomas Alva Edison, ki do dvanajstega leta ni znal pisati, pa je kljub temu kasneje patentiral prek 1000 izumov (tudi žarnico ob kateri pišem tale blog)! Komaj pismen je bil ameriški predsednik George Washington učne težave pa je imel tudi eden od njegovih naslednikov, Woodrrow Wilson. In ne boste verjeli, učne težave je imel tudi, po mojem mnenju genij, Walt Disney.




Zadnje čase je, tudi v Sloveniji, veliko govora o disleksiji; ljudje s to motnjo imajo težave pri pisanju in branju. Kar se tiče znanih Slovencev, ima disleksijo igralec Gojimir Lešnjak Gojc, ki je o tem tudi javno spregovoril in podprl Društvo Brava; Društvo za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami. Kljub disleksiji žanje velike uspehe pevka Cher, prav tako igralec Tom Cruise, poleg ostalih težav pa sta se z disleksijo borila tudi Thomas Alva Edison in Woodrow Wilson. In, če vas še vedno nisem prepričala... Dislektik je bil tudi Leonardo daVinci.



Tudi gluhi se pogosto pojavljajo med slavnimi imeni. Pri 46-ih letih starosti je oglušel znameniti španski slikar Francesco Goya, na eno uho ne sliši tudi slavni pevec Michael Bolton, nobena skrivnost pa ni, da je postopoma popolno oglušel Ludwig van Beethoven in kljub temu postal eden največjih skladateljev vseh časov.



Slepota prav tako ni preprečila uspeha kopici izredno uspešnih ljudi. Pri 43-ih letih je oslepel angleški književnik John Milton, pa vendar je svoja največja dela ustvaril šele kasneje. Angleški admiral Horatio Nelson je med eno izmed bitk oslepel na desno oko, a je vseeno uspešno vodil angleško vojsko vse do svoje smrti na bojnem polju. Ta hip pa je najbolj slaven slepi operni pevec Andrea Bocelli.


Fizično hendikepirane osebe najbolje zastopa fizik in matematik Stephen Hawkings, katerega je Lou Gehrigsova bolezen prikovala na invalidski voziček, govori pa lahko le s pomočjo računalnika. Po padcu s konja je ohromel filmski igralec Christopher Reeve, ki si je vse do svoje smrti želel znova hoditi in sesti na konja, a se mu želja žal ni uresničila. Težave pri hoji je imel angleški književnik Lord Byron, francoska igralka Sarah Bernhardt pa je nadaljevala z nastopanjem kljub amputaciji noge.


Za motnjami pozornosti s hiperaktivnostjo trpi slavni filmski igralec Robin Williams.

Nobena ovira s katero se rodimo ni tako velika kot tista, ki si jo sami postavimo v glavi. Marsikateri tako ali drugače hendikepiran človek je sposoben v sebi zbrati več ljudi in iz sebe narediti več kot kdo, ki ima za uspeh vse pogoje.

"Skrivnost uspeha ni v tem, da pred problemom bežite, se ga skušate znebiti ali da pred njim ohromite; skrivnost uspeha je, da zrastete, tako da ste večji od vsakega problema."
Tudi problem ni več problem, ko si ga predstavljaš le kot oviro, ki jo moraš preskočiti, da lahko prideš dlje. Mnogo dlje...

nedelja, 19. julij 2009

Mamica, odločaš se za oba!

Ena izmed mojih znank je vedno slovela po malce bolj divjem življenjskem stilu, vsaj kar se tiče zabav in količine zaužitega alkohola. Vsem se je rada pohvalila, da alkohol včasih ni vse kar zaužije, omenjala je tudi vse mogoče kombinacije raznih zdravil in alkoholnih pijač ob katerih sem se včasih kar malo zdrznila. Toda ni na meni, da bi sodila obnašanje drugih, sploh zato ker smo vendarle še mladi in je to eksperimentiranje lahko le prehodna faza, ki se mene niti najmanj ne tiče. Za to znanko sem se počasi nehala zanimati, njeno hvalisanje o svojih podvigih pa sem se naučila preslišati.

Dokler ni zanosila. "Končno nekaj kar jo bo umirilo," sem si mislila, a žal sem se motila. V nosečnosti ni niti malo zmanjšala količine zaužitega alkohola in drugih substanc ali kako drugače soremenila svojega življenjskega sloga. S svojimi "pivskimi" podvigi se še vedno veselo hvali naokrog.

Z besedami ne morem opisati jeze, ki jo občutim, ko slišim za kakšen tak primer, sploh, če osebo poznam. Biti mati je lepa a zahtevna naloga in ne obsojam toliko mater, ki jim pri opravljanju te naloge spodleti kasneje, če pa se mati že med nosečnostjo tako rekoč odloči otroku uničiti življenje... Morda mislite, da pretiravam vendar verjemite, imam kar nekaj konkretnih razlogov.

Uživanje alkohola med nosečnostjo lahko povzroči pri otroku obilico težav, verjamem, da skoraj vsakdo od vas pozna kak primer, ko se mati med nosečnostjo ni držala zdravnikovih navodil in se je otrok rodil s kakšno pomankljivosto. V večini primerov, ki jih poznam sama so taki otroci le malo nižje rasti, kar pa je še najmanjši problem, če pomislimo kaj vse bi lahko šlo narobe.

Fetalni alkoholni sindrom, kot se reče skupini simptomov, ki jih lahko povzroči uživanje alkohola med nosečnostjo, se lahko kaže na več načinov:
  • nizka porodna teža, krajša dolžina ploda, majhna glava
  • motnje v delovanju centralnega živčevja, zapoznel razvoj motoričnih spretnosti, zapoznel razvoj govora, blažja ali hujša duševna prizadetost
  • nepravilno oblikovana glava, majhne oči, škilavost, volčja ustnica ali žrelo,
  • nepravilnosti v delovanju srca
  • motnje v koncentraciji in vedenjske težave, kot sta hiperaktivnost ter nezanimanje za igro in družbo vrstnikov
  • težave pri požiranju, govorna (zaradi volčje oblikovane ustnice otrok težko tvori glasove) in slušna prizadetost
Otrok s fetalnim alkoholnim sindromom lahko sicer ob sodelovanju različnih strokovnjakov; logopeda, specialnega pedagoga, psihologa in različnih specialistov medicinske stroke, zelo napreduje, veliko se jih vpiše v redno OŠ in jo tudi uspešno dokonča. Pa vendar, naša lahkomiselnost ni vredna vseh težav, ki jih ima LAHKO naš otrok.
Torej drage bodoče mamice, ki to berete, mogoče je med vami celo tista znanka iz moje zgodbe, premislite, kolikšno ceno ste pripravljene plačati za tisti kratkotrajni užitek, ki vam ga ponuja uživanje alkohola. Oziroma kolikšno ceno bo moral vse življenje odplačevati vaš otrok.

sobota, 18. julij 2009

Človekov najboljši prijatelj

Rek, da je pes človekov najboljši prijatelj, je morda res že prevečkrat izrečen in obrabljen, pa vendarle lahko rečemo, da več ali manj drži. Pes, prav tako pa tudi večina ostalih domačih živali, ne bo nikoli užaljen, ker boš slabe volje in boš povzdignil glas nad njim. Pes te bo imel rad, ne glede na to kdo si, kakšen si, kako govoriš, od kod si... Ne bo te obsojal, če boš potreboval za odločitve dalj časa, ne bo te začudeno gledal, če boš izgledal malce drugače, kot ostali vrstniki, ne bo te pomiloval, če boš sedel na invalidskem vozičku. Za koliko ljudi lahko trdimo kaj takega?
Terapija z živalmi, je v tujini že precej dobro zastopana, kot vrsta rehabilitacije starejših ljudi, duševno prizadetih in fizično hendikepiranih, tudi kot razvedrilo za otroke v bolnišnicah ipd. Pri nas se tovrstne dejavnosti šele uveljavljajo, pa vendar zanimanje zanje skokovito narašča. Počasi a vztrajno tudi izginja prepričanje, da so živali nehigienične in ne spadajo v ustanove, kot je zavod, bolnišnica, dom za ostarele ali šola.
V terapevtske namene lahko uporabimo veliko različnih živali. Na prvem mestu je še vedno terapija s psi, takoj za njo je hipoterapija, oziroma terapija s konji, sledi pa ji še uporaba nekaterih ostalih živali kot so mačke, zajci, morski prašički, hrčki, činčile, celo pritlikave koze in delfini in še bi se našla kakšna živali.

Kako živali lahko pomagajo človeku, je vprašanje, ki ponuja obilico odgovorov. Ljubkovanje hišnih ljubljenčkov in dotik pasje, mačje itd. dlake pomirja in zmanjšuje stres, to je dobro znano vsem, ki smo lastniki malih kosmatincev. Pa ne le, da božanje preprečuje stres, lahko celo odpravi glavobol in zmanjšuje krvni tlak. Hipoterapija je zelo uspešna pri bolnikih s cerebralno paralizo, multiplo sklerozo in podobnimi boleznimi, saj krepi motorične sposobnosti, ravnotežje ipd. Prav tako pa stik z živalmi razvija socialne veščine pri psihiatričnih bolnikih, otrocih z motnjami v duševnem razvoju ipd.
Terapijo z živalmi uporabljajo v raznih ustanovah in tudi v Sloveniji jo lahko najdemo že na kar precej različnih naslovih. Vzela sem si čas in pobrskala po internetu, ter našla kar zajeten kupček ustanov, ki se tovrstne terapije redno poslužujejo:
  • Naravno zdravilišče Topolšica (hipoterapija)

  • CIRIUS Kamnik (hipoterapija + terapija s psi)

  • OŠ Jela Janežiča Škofja Loka (terapija s psi)

  • Psihiatrična klinika Ljubljana (terapija s psi)

  • ŠENT Kranj (terapija s psi)

  • OŠ Janka Kersnika Brdo (terapija s psi)

  • OŠ Vide Pregarc (terapija s psi)

  • Center J.P.V. Vipava (hipoterapija)

V Sloveniji delujeta tudi dve društvi s področja terapije z živalmi in sicer Ambasadorji nasmeha; Slovensko društvo zaterapijo s pomočjo živali in Ustanova-Fundacija Nazaj na konja. Prva se ukvarja predvsem s šolanjem psov in terapijami po raznih ustanovah, druga pa, kot pove že ime samo, s hipoterapijo. Najdete ju na povezavah:

Sama imam veliko željo nekoč imeti psa, s katerim bi lahko opravila tečaj za in tudi aktivno izvajala terapijo. Moj zdajšnji pes po svojem značaju za kaj takega ni primeren, pa tudi prestar je že za šolanje, zato močno upam, da bom imela nekoč možnost uresničiti tudi ta del mojih sanj. Do takrat pa svoj delež prispevam le kot podporni član Ambasadorjev nasmeha. Podprite jih tudi vi!


jaz & moj "terapevt" Ben :)

petek, 17. julij 2009

V akcijo!

Sama sem velika pristašica prostovoljstva, saj poleg tega, da nekomu pomagaš in mu narišeš nasmeh na obraz, tudi sebi priskrbiš kopico izkušenj in lepih spominov. Vem, da je veliko ljudi pripravljenih kaj narediti za sočloveka. Dober primer so moje drage kolegice, energične SRP-ovke, ki so se tako rade odzvale kakšnemu povabilu. Enkrat sredi leta sem se vrgla v iskanje organizacij, ki bi potrebovale našo pomoč in skoraj v vsako od njih smo poslali kakšno prostovoljko. Trenutno nas je največ pri Karitasu in Rdečem križu, s katerima bomo šle kot animatorke na letovanje.

Veliko ljudi je navdušenih nad tem kar počnemo in bi radi tudi sami pomagali, vendar ne vedo kako. Marsikdo bi pomagal pa nima časa in bi zato raje prispeval kak evro, pa se ne more odločiti komu. V ta namen sem zbrala nekaj organizacij, ki bi bile zelo hvaležne za vašo pomoč. Ker ima SRP zelo široko področje delovanja je teh organizacij veliko, dodala pa sem še organizacije, ki pomagajo otrokom iz socialno šibkejših družin. Ti so sicer predmet socialne pedagogike, pa vendar se tiče tudi nas, saj vemo, da lahko hude socialne razmere pustijo na otroka in njegov razvoj precej težak pečat.

Zavod Zarja je namenjen osebam po poškodbi glave, veseli pa bi bili prostovoljcev, ki bi se bili pripravljeni družiti z varovanci in jim krajšati čas. Kontaktirate jih lahko na e-mail naslov info@zavod-zarja.si ali pa direktno na naslov Katje Šifrar, ki je zadolžena za prostovoljce na naslov katja.sifrar@siol.net. Več o zavodz samem najdete na spletni strani http://www.zavod-zarja.si/.
Zveza Sonček je zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije. Med drugim organizirajo tudi zimovanja in letovanja njihovih članov, pri tem pa potrebujejo pomoč. Če vas zanima več o tem lahko kontaktirate njihovo koordinatorko počitnic za otroke, Heleno Kos, na e-mail naslov helena.kos@soncek.org, o ostalih njihovih dejavnostih pa boste več izvedeli na spletni strani http://www.soncek.org/.

 Slovenska Karitas vsako leto organizira več dobrodelnih akcij med katerimi je tudi letovanje otrok iz socialno šibkejših družin. Ker je otrok veliko, potrebujejo kar precej prostovoljcev. Tudi sama sem prostovoljka/animatorka pri Karitasu in povem vam, da vam ne bo žal. Ostali animatorji so super in na pripravah smo se imeli priložnost dovolj dobro spoznati, da zdaj komaj čakam, da gremo v Portorož. Kogar zanima prostovoljstvo pri Karitasu, lahko piše Heleni Zevnik na e-mail naslov helena.zevnik@karitas.si, za več dobrodelnih akcij pa obiščite spletno stran http://www.karitas.si/. Karitas med drugim organizira tudi tabor slepih, za več informacij lahko pišete na naslov taborslepih@gmail.com.


Rdeči križ Slovenije prav tako organizira tabore za otroke iz socialno šibkejših družin in potrebuje vzgojitelje. Tabori potekajo med zimskimi in poletnimi počitnicami, za vzgojitelje pa organizirajo tudi priprave. Za več informacij se lahko obrnete na Tino Nemanič na naslov tina.nemanic@rks.si ali pa obiščete njihovo spletno stran http://www.rks.si/.



Sožitje je zveza društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju in njen največji projekt je organizacija Specialne olimpijade. Za organizacijo le te je potrebno veliko prostovoljcev in tudi sama sem že bila ena izmed njih. Tako lepih izkušenj nisem dobila nikjer drugje, imeli smo se res lepo in na koncu dneva imaš res občutek, da si nekomu polepšal dan. Če koga zanima prostovoljstvo na Specialni olimpijadi ali kakšni drugi prireditvi v okviru Sožitja, lahko obišče spletno stran http://www.zveza-sozitje.si/ ali pa piše na naslov info@zveza-sozitje.si.


Če bi lažje pomagali finančno, lahko s svojim prispevkom pomagate bolnim otrokom preko Fundacije za pomoč otrokom, ki jo najdete na spletni strani http://www.fzpo.org/. Njihova najbolj odmevna akcija je Obrišite solzo malemu junaku, v kateri donirate 15 evrov in v zahvalo prejmete kristalno solzico Swarovski, kot simbol solzice, ki ste jo obrisali bolnemu otročku. Solzico okrog vratu nosim tudi sama.
Drug naslov kamor se lahko obrnete, če želite pomagati bolnim otrokom so Rdeči noski – klovni zdravniki, ki razveseljujejo male bolnike po slovenskih bolnišnicah. Najdete jih na spletni strani http://www.rdecinoski.org/ in http://www.podpiramrdecenoske.si/. Rdeče noske podpiram tudi jaz :).


Zdi se mi, da sem vam predstavila veliko možnosti in tudi dobrih razlogov za prostovoljstvo. Odločitev je na vas, obljubim pa vam, da boste s tem, ko boste naredili nekaj za druge, naredili še več zase, Nenazadnje, sreča je edina stvar, ki se množi, ko jo deliš.

Moja odločitev

Mnogokrat, ko povem kaj študiram, me kdo z začudenjem pogleda in skoraj zgroženo vpraša: "Kako, da si se odločila za to?" kasneje pa me zasuje s komentarji kot so, citiram: "Svaka čast, jst tega nebi mogu," "a pa ti ni nč bed?" in podobni. Naj že vnaprej odgovorim, ne ni mi "bed" in prav tako se mi moja odločitev ne zdi nekaj, zaradi česar bi si zaslužila posebno čast ali karkoli podobnega.

Vseeno poklic specialnega in rehabilitacijskega pedagoga, defektologa po domače :), ni nekaj za kar se odločiš čez noč. Pri meni je trajalo leta, da sem zbrala pogum sploh resneje razmisliti o opciji študija specialne in rehabilitacijske pedagogike (v nadaljevanju SRP).

Stikov s specialnimi ali rehabilitacijskimi pedagogi oziroma "spedagogi," kot jim je rekel moj brat, sem imela dovolj skozi celo OŠ. Bodisi iz izkušenj mojih znancev, družinskih članov, bodisi iz stikov, ki sem jih imela z njimi prek Otroškega parlamenta in podobnih projektov. Prvič sem o tem poklicu začela konkretneje razmišljati, ko sem opazovala defektologinjo, ki je delovala na moji OŠ. Avtobus je skupaj z nami čakal deček z Downovim sindromom, ki je sicer obiskoval OŠ s prilagojenim programom (OŠPP). Ne spomnim se točno zakaj, vendar deček je začel jokati in nihče ni niti upal niti znal stopiti do njega in ga potolažiti. Defektologinja je nazadnje prišla do njega, se lepo pogovarjala z njim in deček je nehal jokati.

Po tem sem prvič mami doma omenila, da mogoče bi pa tudi jaz postala defektologinja, vendar me je mami nekako odvrnila od te odločitve rekoč, da sem preveč "furjasta," preglasna in pregroba. Po OŠ sem se odločila za gimnazijo in s tem pridobila dodatna 4 leta za razmislek o študiju. Prek idej o študiju novinarstva in kasneje zgodovine, sem se v tretjem letniku znova spomnila na željo, ki sem jo potisnila nekam v ozadje. Pri odločitvi mi je veliko pomagala prijateljica, ki je ravni zaključevala študij SRP. Ko sem se dodatno seznanila s samim poklicem, o moji odločitvi sploh ni bilo več nobenega dvoma.

Moje prvo študijsko leto se počasi zaključuje in kljub temu, da je prvi letnik sestavljen iz več ali manj neprijetnih, temeljno pedagoških predmetov, s svetlimi izjemami seveda, sem v svojo odločitev še vedno trdno prepričana. Čez leto sem se kot prostovoljka udeležila tudi kar nekaj prireditev in na vsaki od njih zelo uživala. Zdi se mi, da sem tudi zaradi tega toliko bolj prepričana, da sem izbrala pravo pot.

Prihodnje leto se študij razdeli na dve smeri; SURDO-LOGO (logopedi) in DP-FIBO. Sama sem se odločila za slednjo smer. Ime smeri je morda nerazumljivo in nenavadno, vendar vam bo po razlagi vse jasno. DP-FIBO = Duševno Prizadeti, Fizično Invalidni in dolgotrajno BOlni.

Odločitev o smeri je bila lahka, saj nikoli nisem pomislila na poklic logopeda. Vedno sem se videla v vlogi defektologa na OŠPP ali pa v kakšnem zavodu, bolj kot v redni OŠ. Sicer se to moje mišljenje lahko tekom študija še korenito spremeni, zato pa tudi komaj čakam prihodnja študijska leta, ko bo v predmetniku več konkretnih specialno-pedagoških predmetov.

četrtek, 16. julij 2009

Njegova zgodba...


Poznate moškega na spodnji sliki? Če je vaš odgovor ne, naj vas potolažim, tudi jaz ga nisem poznala vse dokler nisem prebrala intervju z njim v Pilotu, prilogi časopisa Delo (15.1.2009).
Tarek Rasouli je zelo zanimiva oseba. Po žilah se mu pretaka iranska, iraška in nemška kri. Svoje čase je bil eden najboljših gorskih kolesarjev, freeriderjev na svetu. S še nekaj prijatelji je sestavljal legendarno skupino Froriders, ki je izvajala akrobacije z gorskimi kolesi in resnici na ljubo, skoraj ves čas izzivala usodo..

Vse do leta 2002, ko je Tarek "poletel" predaleč... Padel prehudo...

V sekundi so dve kolesi...

... zamenjala štiri!
Tarek se je znašel na invalidskem vozičku in skoraj zagotovo ne bo nikoli več hodil, kaj šele vozil kolesa. V intervjuju pove, kako težko se mu je bilo sprva sprijazniti z dejstvom, da ne more več početi tistega, kar mu je prej predstavljalo cel svet. S pomočjo domačih in prijateljev se je vedno optimistični Tarek kaj hitro sprijaznil s situacijo v kateri se je znašel, vendar pa mu je življenje zadalo nove preizkušnje. Pustilo ga je dolgoletno dekle, ki ni zdržalo pritiska, ki ga je ustvarila Tarekova poškodba...

Sama, ko pomislim na situacijo v kateri se je znašel Tarek, podvomim v to, da bi bi lahko zmogla zdržati, preživeti kaj takega... Že sama poškodba in njene posledice, vpliv na kakovost tvojega življenja so dovolj hude, če pa v taki situaciji nimaš podpore svojih najdražjih...
Najbolj se mi je v spomin vtisnil naslednja izjava iz Tarekovega intervjuja:

»Zavedam se, da bom ostanek življenja najverjetneje preživel na invalidskem vozičku. Jasno mi je, da bi nekega dne morda lahko okreval le ob neslutenem napredku medicinske znanosti. Ampak nisem človek, ki bi karkoli obžaloval, v nedogled objokoval svojo usodo in se mučil z vprašanji, zakaj se je to zgodilo ravno meni. Pred sabo imam še večji del življenja in samo od mene je odvisno, ali ga bom preživel kar najbolje. Šele po nesreči sem spoznal, kdo so moji resnični prijatelji in šele takrat sem začel ceniti trenutke, ki smo jih preživeli skupaj.«

Zdi se mi, da se lahko iz njegovega primera vsak od nas nauči precej veliko... Namesto, da obžaluješ stvari, ki se ti zgodijo, raje poglej, kako bi lahko situacijo rešil. Vsakemu od nas je dana moč, da preidemo ovire, ki nam jih življenje nasuje na pot, le od nas pa je odvisno, ali smo sploh pripravljeni to moč poiskati v sebi.
Tarek pa je še posebej v zgled vsem invalidnim in hendikepiranim osebam. Prav njegov primer jim lahko da upanje, da še vedno lahko živijo polno in srečno življenje, kljub temu, da so za nekatere stvari prikrajšani, pa čeprav so to stvari, ki se nam zdijo tako vsakdanje; hoja, tek, vožnja kolesa, ... Zato je prav, da cenimo vsako še tako majhno stvar, ki nam je dana. Nikoli ne veš kdaj jo izgubiš...


Tarek je s še nekaterimi športnimi asi ambasador organizacije Wings for life, ki se ukvarja z raziskovanjem novih metod za zdravljenje poškodb hrbtenice. Najdete jo na naslednji spletni strani: http://www.wingsforlife.com/

sreda, 15. julij 2009

Drugačnost nekoč in danes

Drugačnost se v najrazličnejših oblikah pojavlja skozi vso zgodovino človeštva ter na vseh področjih človekovega delovanja. Vsi ljudje smo po svoje drugačni od drugih, pa vendar večina ne odstopa preveč od meril in norm, ki jih družba postavlja za vključevanje vanjo.

Vseeno obstajajo ljudje, ki teh meril z bioloških, psiholoških ali socialnih vidikov ne morejo zadovoljiti. To so lahko tako ali drugače hendikepirani ljudje; invalidi, slepi, gluhi, ljudje z motnjami v duševnem razvoju, fizično hendikepirani ljudje,… Ne smemo pa pozabiti na socialne skupine na katere ob pojmu drugačnosti in segregacije pogosto pozabimo, medtem, ko so odrivanja in diskriminacije še najbolj deležne. To so na področju Slovenije predvsem Romi, priseljenci iz držav bivše Jugoslavije ter njihovi potomci in tudi revnejši ljudje z nižjim življenjskim standardom.

Takšne ljudi družba po navadi zazna kot drugačne, ter jih tako ali drugače sprejme ali pa odriva. Od družbe je odvisno ali bo nekoga, ki je na kakršenkoli način drugačen sprejela, ga integrirala v družbo in mu omogočila normalno življenje, ali pa ga bo segregirala in diskriminirala.

Znan latinski pregovor pravi: Historia vitae magistra est – Zgodovina je učiteljica življenja. S tem pregovorom se popolnoma strinjam, saj se da skozi zgodovino človeštva najti odgovore na skoraj vsa vprašanja v zvezi z obnašanjem ljudi v sodobnem času. Takšno ali drugačno sovraštvo in odrivanje ima vedno korenine nekje v zgodovini in skušala bom najti odgovor na vprašanje zakaj je sovraštvo do hendikepiranih še vedno tako močno prisotno med ljudmi.


Drugačnost nekoč

Med sedmim in šestim stoletjem pred našim štetjem se v Antični Grčiji pojavi beseda barbaros, barbar. S to besedo stari Grki označujejo tiste, ki ne govorijo Grško, tujce. Od 4. stoletja dalje beseda barbaros označuje vse, ki so jih dojemali za inferiorne. Grki so namreč negrško govoreče ljudi dojemali kot iracionalne, ne povsem človeške in sebi enake. Beseda barbar torej začne označevati drugačnost



V času, ko je nastala beseda barbar se je začelo tudi prvo ločevanje »zdravih« otrok od »nezdravih.« V stari Grčiji se je ta pojav najbolj očitno kazal v Šparti. Špartanska vzgoja ali agoge je od otroka in kasneje odraslega človeka zahtevala izredno fizično in psihično vzdržljivost in sposobnosti. Oče je novorojenčka takoj odnesel k starešinam, ki so pregledali otrokovo duševno in telesno zdravje ter odločili ali je z otrokom vse v redu. Če temu ni bilo tako so starši otroka izpostavili na gorovju Tajget. Podobne običaje so imeli tudi kasneje Rimljani.

Beseda barbar se s prej omenjenim pomenom ohrani v uporabi vse do začetka križarskih vojn v 12. stoletju našega štetja. Takrat so ljudje pod vplivom krščanstva podobe paradiža, nedolžnosti in brezmadežnosti iz preteklosti preselili v neevropske pokrajine. Med 14. in 16. stoletjem se zaradi tega beseda barbar transformira v termin plemeniti divjak. Barbari so od sedaj naprej neevropejci, ki naj bi bili necivilizirani in neracionalni, uporablja pa se tudi termin srečni divjak saj naj bi bili osvobojeni teže kulture.

V 18. stoletju se začne slepim, gluhim (senzorno oviranim) ter fizično deformiranim, pripisovati nedolžnost divjaka. Postanejo zgled zavesti, ki se je civilizacija ni dotaknila in na nek način polljudje.

Začne se tudi ločevanje v šolah. V Franciji so bili slepi in gluhi do leta 1793 v istih internatih kot njihovi neprizadeti vrstniki. Leta 1793 se pojavijo prve zahteve po ločitvi otrok, saj naj bi morali slepi in gluhi dobiti pomoč države, da bi postali človeška bitja. V duhu teh zahtev je leta 1795 ustanovljen institut za gluhe v katerem bi se gluhi naučili brati in pisati, da bi lahko služili domovini. Dejansko je bil cilj take državne institucije iz gluhih monstrumov narediti človeška bitja. Slepe so v tistem času obravnavali kot bolj inteligentne od gluhih, saj so menili, da gluhi niso sposobni govoriti zaradi možganske okvare. Kasneje v osemnajstem stoletju postane prizadetost bolezen in moralno stanje.

V 19. stoletju so se fizične deformacije iz telesnih čudes transformirale v telesne napake. 19. stoletje lahko imenujemo tudi obdobje frikov, zaradi tako imenovanih »freak shows« na katerih so razkazovali ljudi s fizičnimi deformacijami (pritlikavci, siamski dvojčki, pretirano poraščeni ljudje,…). To obdobje vodi do nastanka posebne znanosti, teratologije, leta 1832. Teratologija je znanost o raziskovanju, klasificiranju in preoblikovanju monstruoznih teles.



Med letoma 1849 in 1857 dobijo besede norma, normalno in normalnost današnji pomen. Prej je beseda norma pomenila ideal, pri fizičnih lastnostih je bilo to na primer telo grškega boga. V 19. stoletju postane drug v Evropi osovražen in nevaren, nič več ni skrivnosten in občudovan. Fizično in duševno drugačne začno segregirati v posebne prostore.

Drugačnost danes in zakaj je tako

Zgodovinska dejstva, ki sem jih navajala v prvem delu, sem navedla z razlogom, da najdem povezavo med dogajanjem v zgodovini in človekovim mišljenjem danes. Dejstvo je namreč, da je družba v kateri živimo danes, le zrcalo zgodovine skozi katero se je oblikovala. Če na človeštvo gledamo s povsem psihološkega vidika, lahko vpliv zgodovine najdemo v arhetipih.

Po Carlu Gustavu Jungu, ki spada k psihoanalitični smeri v psihologiji, je človekova duševnost sestavljena iz treh delov: zavesti, individualnega nezavednega ter kolektivnega nezavednega. Kolektivno nezavedno je sestavljeno iz skupnih nezavednih spominov človeštva, arhetipov, ki se kažejo kot splošni človeški simboli, nastali pa naj bi s tem, ko se skozi zgodovino človeštva neki pojavi pojavljajo in se usedejo v nezavedno, v podzavest.


Prav na podlagi te trditve se meni osebno zdi povsem mogoče iskati razloge za zavračanje hendikepiranih in na kakršenkoli način drugačnih ljudi, v zgodovini.

Zdi se mi, da nam je zgodovina dala več kot dovolj temeljev na katerih bi lahko gradili sovraštvo do ljudi s posebnimi potrebami. Dandanes kadar se srečamo s sovraštvom do fizično ali duševno prizadetih, vedno iščemo razloge zanj v psihologiji medtem, ko bi po mojem mnenju morali na stvar pogledati s povsem praktičnega vidika.

Praktični razlogi za sovraštvo ne obstajajo, saj ti sovraštvo samo nikoli ne pomaga pri ničemer, lahko pa obstajajo praktični razlogi za dejanja, ki do sovraštva pripeljejo. Že sem omenila izpostavljanje otrok v Šparti na podlagi njihovih telesnih ali duševnih hib. V tistem času so na hendikep gledali zgolj s praktičnega vidika. Hendikepiran človek resnici na ljubo verjetno res ne bo mogel služiti družbi enako kot človek z normalnimi sposobnostmi, zato se jim je takrat zdelo najbolje takšno osebo enostavno »odstraniti.«

Če se vam zdi nesmiselno razloge za sovraštvo do hendikepiranih iskati tako daleč nazaj v zgodovini, se preselimo bližje današnjemu času. Eden največjih slovenskih književnikov, Ivan Cankar, je leta 1904 izdal svoj roman Hiša Marije Pomočnice. Roman opisuje hiralnico v katero pride hendikepirano dekle po imenu Malči. Ljudje v hiralnici in celo njena lastna mati jo prepričajo, da je smrt zanjo najboljša rešitev saj je breme sebi in družbi.

Zanimivo se mi zdi, da delo, ki je staro komaj dobrih sto let, še vedno skriva idejo, ki je bila v veljavi 2000 let nazaj v Šparti. Če nisi v korist družbi, oziroma če si ji v breme, je tudi zate bolje da umreš. Miselnost, ki jo je izpostavil Cankar, je bila slovenskem prostoru prisotna zelo dolgo, predvsem na podeželju.

Potrditev te teze sem našla tudi v noveli Cirila Kosmača, Tantadruj:

»Tantadruj je bil zelo drobno bitje in tudi pamet je imel drobceno, njegova dušica pa je bila dovolj prostorna, da je v njej nosil svojo veliko in edino željo: umreti. Odkar mu je bila mati nekoliko dopovedala, da bo srečen šele takrat, ko bo umrl, je bila ta želja v njem tako živa, da je pravzaprav živel samo zanjo.«

Tantadruj in druge novele, Ciril Kosmač; Ljubljana, Mladinska knjiga 1995

Kot vidimo je bila torej na slovenskem podeželju v 19. in 20. stoletju ukoreninjena ideja, da so hendikepirani ljudje povsem nepotrebni za družbo in, da tudi sami niso srečni ter je zato zanje bolje da umrejo. Takšno razmišljanje se nam zdi nelogično in staromodno toda, če dobro pomislimo lahko ugotovimo, da se je na nek način ohranilo vse do danes.

Še vedno se večini ljudi zdi, da je takšen ali drugačen hujši hendikep tako velika ovira v življenju človeka, da njemu in njegovi družini preprečuje normalno in srečno življenje, ter bi bilo bolje, da se takšna oseba sploh nebi rodila. Če se s to mojo trditvijo ne strinjate vam postavim vprašanje, zakaj se starši v primeru da se tekom nosečnosti ugotovi, da se bo otrok rodil hendikepiran, odločijo za splav?

Po mojem mnenju je odgovor na to vprašanje večinoma miselnost, da tak otrok tako ali tako nebi bil srečen v življenju, počutil bi se odrinjenega zaradi svoje drugačnosti, starši bi imeli z njim veliko več dela kot z zdravim otrokom in slabih strani njegovega obstoja je tako veliko, da je zanj boljše da se sploh ne rodi. Vsi dobro vemo, da je takšno razmišljanje povsem nekonstruktivno, saj nikoli ne vemo kakšne sposobnosti bo razvil človek s posebnimi potrebami. Naj vam podam dva praktična primera: Andrea Bocelli, je kljub svoji slepoti eden najslavnejših tenoristov na svetu in eden najgenialnejših svetovnih znanstvenikov Stephen Hawking je to postal kljub bolezni, ki ga je skoraj povsem ohromila.

Razloge za sovraštvo do hendikepiranih lahko najdemo še kasneje kot pri Cankarju in Kosmaču. Zadnje selekcije med »družbeno uporabnimi in neuporabnimi« ljudmi se moja prababica še precej dobro spomni, vsi pa o njej vemo zelo veliko, čeprav morda ne vemo, da je šlo zanjo. Prizadete so pobijali v nacistični Nemčiji, od tega pa ni minilo niti sedemdeset let. V koncentracijskih taboriščih so (kar je manj znano) namreč ljudi najprej razdelili na ekonomsko uporabne in ekonomsko manjvredne. Kriterij za uničevanje prizadetih je bila najprej delovna nezmožnost, šele kasneje pa etnična oziroma rasna pripadnost. Kar večina ljudi ne ve je, da je bil telesno ali duševno hendikepiran arijec vreden manj kot zdrav Žid. Če stvar poenostavim, po prihodu v koncentracijsko taborišče so najprej pobili vse hendikepirane ljudi ne glede na njihovo raso, vero, spol ali starost.


Torej lahko najdemo razloge za sovraštvo hendikepiranih predvsem v njihovi stereotipni ekonomski neuporabnosti, ki je bila skozi zgodovino precej večji problem, kot v današnjih socialno stabilnejših časih.

Kadar pomislimo na drugačnost, imamo po navadi pred očmi telesno ali dušeno hendikepirane. V Sloveniji se kadar je govora o segregaciji veliko večkrat pojavljata drugi dve skupini »drugačnih« ljudi. To so tujci in socialno šibkejši ljudje.

Kar se tiče tujcev sta v slovenskem prostoru najbolj problematični skupini Romi in priseljenci iz držav bivše Jugoslavije ter njihovi potomci. Razlogi za sovraštvo do tujcev so lahko različni, temelje vseh pa znova lahko najdemo skozi zgodovino.

Sovraštvo do Romov se ne pojavlja le v slovenskem prostoru, temveč v večini držav v katerih se romska skupnost pojavlja v večjem številu. Romi namreč niso avtohtoni prebivalci Evrope. V evropski prostor so prišli v 9. ali 10. stoletju, predvidoma iz Indije. Sovraštvo do njih izhaja po mojem mnenju predvsem iz dejstva, da so prišli v kulturno že precej definiran evropski prostor s svojo kulturo, ki se je od evropske precej razlikovala. Odrivanje Romov kot nekaj tujega, drugačnega, nerazumljivega in neciviliziranega pa se je žal ohranilo vse do danes.
V Slovenskem prostoru se je Rom oziroma Cigan večkrat pojavljal kot predmet zastraševanja. To začutimo tudi v verzu iz ene od slovenskih ljudskih pesmi:

»Kada' so cigani prišli, te' je bilo joj«
V slovenskem prostoru je namreč prevladovalo mnenje, da so cigani »zlobni črni ljudje, ki kradejo otroke.« Vsi vemo, da se to mnenje do današnjih dni ni veliko spremenilo, le da naj bi namesto otrok danes »cigani« kradli… vse ostalo.

Druga »problematična« skupina tujcev, ki občuti odrivanje v Sloveniji, so priseljenci iz držav bivše Jugoslavije ter njihovi potomci, ki se jih je prijelo več slabšalnih oznak kot so »šiptarji« in najpogosteje »čefurji.« Tovrsten problem se ne pojavlja le v slovenskem prostoru. Po mojem mnenju ga najbolje ponazori naslednji citat:

»Vsaka država ima svoje južnjake.«
Kajmak in marmelada, režija: Branko Đurić – Đuro, Ata Produkcija d.o.o., november 2003

Dejstvo je, da je prav v vsaki državi neka etnična skupina, katere pripadniki so tam zaradi zgodovinskega razvoja države smatrani kot vsiljivci, tujci in nenazadnje kot manjvredni. V slovenskem prostoru so zaradi zgodovine države to prebivalci držav bivše Jugoslavije, saj je bil Balkan skozi zgodovino manj razvit, Slovenija pa se je vedno opirala na razvitejši sever, konkretneje na Avstro-Ogrsko.

Če pogledamo na problem »južnjakov« bolj globalno, lahko ugotovimo, da jih resnično najdemo povsod. Na primer v ZDA vsi dobro poznamo problem latinoameričanov ter afroameričanov.


Drugačnost jutri...?

Skušala sem potrditi svoje mnenje, da lahko temelje za sovraštvo do drugačnih najdemo v zgodovini človeštva in zdi se mi, da sem svoj cilj dosegla. Ugotovili smo, da sovraštvo do hendikepiranih izhaja predvsem iz njihove ekonomske manjvrednosti v zgodovini, ter da sovraštvo do tujcev izhaja iz medkulturnih razlik, njihovega nerazumevanja in napačne interpretacije.

Hkrati z tezo, da so se nam vsi te predsodki v podzavest vtisnili zaradi same zgodovine človeštva, pa ne moremo mimo dejstva, da jih prav zaradi tega ne bo tako lahko izbrisati iz naše podzavesti. Večtisočletno sovraštvo in odrivanje je težko spremeniti v ljubezen in sprejemanje. Nove inkluzivne in integracijske težnje poskušajo storiti prav to, vendar je dela na tem področju še veliko. Mišljenja, ki je v veljavi dva tisoč let se ne da spremeniti v dveh letih, verjetno niti ne v dvajsetih, vendar sem mnenja, da če se bomo zares potrudili ceniti drugačnost, nam bo skupaj uspelo.