Egalite, fraternite, liberte...

Enakost, bratstvo, svoboda.... Načela francoske revolucije tudi po dobrih 200 letih ostajajo med največjimi vrednotami človeštva. O svobodi ne bom razpravljala, saj vsak od nas kdaj pa kdaj pogleda poročila in dobro vemo, da marsikje svoboda ni tako samoumevna kot za nas, ki to beremo. Še manj pogosto je bratstvo, enakost pa je le ideal, kar ugotavljam skozi celotno pisanje svojega spletnega dnevnika.

K razmišljanju so me tokrat spodbudili plakati, ki jih videvamo ob slovenskih cestah. Plakati promovirajo spletno stran: http://www.raznolikost.org/, ki poudarja raznolikost v zaposlovanju, torej zaposlovanje vseh za delo sposobnih oseb, ne glede na njihovo rasno pripadnost, spol, vero, zdravstveno stanje...

Projekt obravnava precej širok spekter ljudi, ki imajo pri zaposlovanju takšne in drugačne težave, sama pa se bom osredotočila na ljudi s posebnimi potrebami. Vsi vemo, da osebe s težjo duševno motnjo ali fizično invalidnostjo pač ne morejo delati, to pa ne velja za veliko ljudi, katerih motnje niso tako moteče, da ne bi mogli hoditi v službo.

Služba za osebo ni pomembna le zaradi finančnega dohodka, ampak ima tudi pozitiven učinek na človekovo samopodobo. Še posebej pri osebah s posebnimi potrebami je dejstvo, da so sposobni opravljati nek poklic in s tem delno skrbeti zase, pokazatelj nekakšne moči in neodvisnoti od okolice, kar pa lahko odločilno vpliva na človekovo samozavest.

Kar se tiče zakonodaje, je pravno formalno za hendikepirane v Sloveniji precej dobro poskrbljeno. Zakonodajo, ki obravnava zaposlovanje (na splošno) si lahko pogledate na naslednji spletni strani: http://www.raznolikost.org/index.php/zakonodaja.html. Dejstvo pa je, da v realnosti le redkokdaj opazimo dejansko izvajanje zakonov.

Sama sem v zadnjem času osebe s posebnimi potrebami opazila na različnih delovnih mestih. Vsi dobro poznamo Rudija, ki na Tromostovju prodaja časopis, po Ljubljani pa Mladino prodaja še en možakar s posebnimi potrebami. Nekaj takšnih oseb sem opazila tudi med pobiranjem odpadkov po Ljubljani, to delo pa so opravljali s ponosom in nasmehom na obrazu, kar je tudi prav, saj je zaradi njih naša prestolnica tako lepa in čista. Kdo od nas bi zmogel kaj takega?

Ljudje s posebnimi potrebami le malokrat dobijo službo in hudo mi je, ko vidim sicer zdravega moškega srednjih let, ki je po hudi prometni nesreči pristal na invalidskem vozičku, kako cele dneve poseda doma, medtem ko bi zagotovo lahko opravljal kak poklic. Kar pomislite koliko od vas na delovnem mestu sedi, v čem se torej razlikuje od vas?

Močno upam, da bodo tudi za osebe s posebnimi potrebami na področju zaposlovanja prišli boljši časi, do takrat pa si le zapomnite, da če imate v rokah papirnato vrečko, ki so jo izdelali varovanci katerega od varstveno delovnih centrov, to ne pomeni, da je vredna kaj manj kot tiste industrijsko izdelane. Vredna je še mnogo več, saj je bila izdelana skrbno, s ponosom in ljubeznijo.