Zelo bom vesela vašega odziva! Bodisi v obliki komentarjev pod objavami, ali pa e-poštnih sporočil. Vesela bom predlogov, želja, tudi kritik. Se beremo!

nedelja, 16. november 2014

Etiketiranje

Pa se spet javljam po nekaj dneh... Dnevi so bili zelo naporni in zasičeni s tem in onim, zato si nisem uspela vzeti časa za blog. Me je pa v zadnjih dneh pošteno pogrela ali pa vsaj toliko se dotaknila tematika, o kateri bom danes pisala.

O etiketiranju sem že govorila. Že od začetkov človeštva se je gotovo etiketiranje kot tako pojavljalo na različne načine. V prazgodovini je bila ženska z bujnimi oblinami označena za bolj plodno, zato je bila tarča vseh moških osebkov v skupini. V Egiptu se je etiketiralo ljudi tudi že po opravi, saj so se po držužbenih slojih že razlikovali tudi po oblačilih. Nadaljevali ne bomo prav dosti, kajti teh primerov je pač preveč. Je pa jasno, da se etiketiranje oseb s posebnimi potrebami je in se še vedno pojavlja.



Že včasih so ljudje, ki so videli na primer otroka, ki ne more hoditi, se neprimerno vede, ne govori, skratka kaže znake, da z njim nekaj ni vredu, označili za višek, za družbeni "odpadek" s katerim nič ne bo. V modernih časih hvala bogu vemo, da tovrstne diagnoze in znaki ne pomenijo praktično nič in vlagamo v vzgojo in izobraževanje vseh, ki so sposobni pri le tem sodelovati,

Smo pa ljudje še vedno naravnani tako, da kaj hitro ocenimo človeka po videzu. Če bi kdo na ulici srečal Stephena Hawkinga s svojim vozičkom, ukleščenega v skrivenčenemu, neuporabnemu telesu, ne bi nihče pomislil, da se v tej kletki skriva eden najbolj briljantnih umov našega časa. Ko nekdo vidi gospoda z blažjo obliko cerebralne paralize, ki pa vseeno težko oziroma komaj hodi, ne bi nikoli pomislil, da pa brez problema vozi avto in je čudovit in ljubeč oče in mož. Primerov je še in še.

Cilj te objave pa ni bilo le osredotočanje na osebe s posebnimi potrebami, ampak na vsesplošen pojav etiketiranja v današnji družbi. Se sploh zavedamo kako daleč smo prišli? Kako plehki smo postali? V tem obdobju svojega življena, se v največji meri srečujem z novimi ljudmi, spoznavam nove osebe in ne morem verjeti, kako hitro znamo ljudje označiti soljudi, katerih sploh ne poznamo. Dosti je k temu pripomogla pop kultura, ki nam ukazuje, da moramo biti vsi vitki, lepi, najraje svetlopolti, ne prenizki in ne previsoki, lepo oblečeni... Saj veste v katero smer grem. Iz tega izhaja vse več motenj hranjenja, še huje pa prava epidemija nizke samozavesti in pomanjkanja samospoštovanja. Nihče več se nima rad. Ljudje zapadajo v depresijo, mislijo na samomor. Zakaj? Ker se ne skladajo z družbenimi normami? Ker je etiketa, ki jo z načinom življenja prejmeš neskladna s tvojim prepričanjem, upi in željami?



Če si brez službe si gotovo len, če si se razšel z nekom, si od njega preveč zahteval, če si vedno urejen si visok in nečimrn, če si oblečen preprosto, si dolgočasen. In še in še bi lahko naštevali. Srečujem pa se vse večkrat s še hujšim etiketiranjem. Ljudje namreč določene skupine ljudi tako posplošijo, da bi jih morali povsem odpisati takoj, preden jih spoznajo. Če si umetnik, učitelj, zdravnik, pravnik.... vsaka skupina ljudi ima neke karakterne lastnosti in, če spadaš vanjo jih avtomatsko prevzameš. Predstavljajte si mlado dekle, ki spoznava moške in za vsakega, ki ga spozna takoj našteje 5 lastnosti, ki bi jih pač moral imeti, glede na to, da je pač po poklicu to kar je in seveda, ga niti pokliče ne več, ker itak je povsem neprimeren zanjo. Na drugi strani pa išče nekega preprostega fanta, ki bo pa sigurno dober mož, oče, partner... Verjemite mi, tu ni pravil. Če je nekdo po duši dober je lahko slavna osebnost, pa bo predan partner, dober človek, radodaren, sočuten... Če pa je pokvarjen je pa lahko najpreprostejši kmečki fant in te bo prizadel.

Zato lepo prosim ljudje, prizanesite sami sebi in spoznavajte ljudi kot njih same. Ne kot pridevnike, ki jim jih doda poklic, izobrazba, poreklo, narodnost ali pa zapuščina njihovih staršev. Vsak človek je v prvi vrsti edinstvena osebnost, na katero sam naloži svoje lastnosti in dovolite si jih najprej spoznati, preden človeka označite. Ker, če bomo tako nadaljevali, bomo ne le anoreksični, depresivni, samomorilsko naravnani, ampak, v kakršno smer  se nagibajo trendi, tudi vse bolj osamljeni.




1 komentar:

  1. Živijo Ajda!

    Sem šele pred kratkim najdla tvoj blog, prebrala pa le nekaj razmišljanj, zaenkrat.
    Pametno razmišljaš. Rada berem tvoje zapise. Piši kar naprej, prosim :)

    Lep pozdrav,
    Vera

    OdgovoriIzbriši