Zelo bom vesela vašega odziva! Bodisi v obliki komentarjev pod objavami, ali pa e-poštnih sporočil. Vesela bom predlogov, želja, tudi kritik. Se beremo!

sobota, 5. september 2009

Egalite, fraternite, liberte...

Enakost, bratstvo, svoboda.... Načela francoske revolucije tudi po dobrih 200 letih ostajajo med največjimi vrednotami človeštva. O svobodi ne bom razpravljala, saj vsak od nas kdaj pa kdaj pogleda poročila in dobro vemo, da marsikje svoboda ni tako samoumevna kot za nas, ki to beremo. Še manj pogosto je bratstvo, enakost pa je le ideal, kar ugotavljam skozi celotno pisanje svojega spletnega dnevnika.

K razmišljanju so me tokrat spodbudili plakati, ki jih videvamo ob slovenskih cestah. Plakati promovirajo spletno stran: http://www.raznolikost.org/, ki poudarja raznolikost v zaposlovanju, torej zaposlovanje vseh za delo sposobnih oseb, ne glede na njihovo rasno pripadnost, spol, vero, zdravstveno stanje...

Projekt obravnava precej širok spekter ljudi, ki imajo pri zaposlovanju takšne in drugačne težave, sama pa se bom osredotočila na ljudi s posebnimi potrebami. Vsi vemo, da osebe s težjo duševno motnjo ali fizično invalidnostjo pač ne morejo delati, to pa ne velja za veliko ljudi, katerih motnje niso tako moteče, da ne bi mogli hoditi v službo.
Služba za osebo ni pomembna le zaradi finančnega dohodka, ampak ima tudi pozitiven učinek na človekovo samopodobo. Še posebej pri osebah s posebnimi potrebami je dejstvo, da so sposobni opravljati nek poklic in s tem delno skrbeti zase, pokazatelj nekakšne moči in neodvisnoti od okolice, kar pa lahko odločilno vpliva na človekovo samozavest.

Kar se tiče zakonodaje, je pravno formalno za hendikepirane v Sloveniji precej dobro poskrbljeno. Zakonodajo, ki obravnava zaposlovanje (na splošno) si lahko pogledate na naslednji spletni strani: http://www.raznolikost.org/index.php/zakonodaja.html. Dejstvo pa je, da v realnosti le redkokdaj opazimo dejansko izvajanje zakonov.

Sama sem v zadnjem času osebe s posebnimi potrebami opazila na različnih delovnih mestih. Vsi dobro poznamo Rudija, ki na Tromostovju prodaja časopis, po Ljubljani pa Mladino prodaja še en možakar s posebnimi potrebami. Nekaj takšnih oseb sem opazila tudi med pobiranjem odpadkov po Ljubljani, to delo pa so opravljali s ponosom in nasmehom na obrazu, kar je tudi prav, saj je zaradi njih naša prestolnica tako lepa in čista. Kdo od nas bi zmogel kaj takega?

Ljudje s posebnimi potrebami le malokrat dobijo službo in hudo mi je, ko vidim sicer zdravega moškega srednjih let, ki je po hudi prometni nesreči pristal na invalidskem vozičku, kako cele dneve poseda doma, medtem ko bi zagotovo lahko opravljal kak poklic. Kar pomislite koliko od vas na delovnem mestu sedi, v čem se torej razlikuje od vas?

Močno upam, da bodo tudi za osebe s posebnimi potrebami na področju zaposlovanja prišli boljši časi, do takrat pa si le zapomnite, da če imate v rokah papirnato vrečko, ki so jo izdelali varovanci katerega od varstveno delovnih centrov, to ne pomeni, da je vredna kaj manj kot tiste industrijsko izdelane. Vredna je še mnogo več, saj je bila izdelana skrbno, s ponosom in ljubeznijo.


petek, 21. avgust 2009

Prav poseben fantek

Bor Grešovnik je šestletni fantek, verjetno vesel in razigran kot vsi ostali, pa vendarle je nekoliko drugačen. Bor ima namreč Downov sindrom, poleg tega pa ima še avtizem zaradi katerega je preobčutljiv na gluten. Marsikomu ob teh diagnozah, združenih v enem otroku, zastane dih. O spopadanju s sinovim zdravstvenim stanjem sta za revijo 7 dni (št.30, letnik 58, 29.julij 2009, str.18/19) povedala Borova starša, Natalija in Gregor.



Borova zgodba

Med nosečnostjo so zdravniki Nataliji zatrjevali, da je z njenim otrokom vse vredu, v 35. tednu nosečnosti pa so morali opraviti urgenten carski rez, ki je bil za otrokovo preživetje nujno potreben. En dan po porodu oa so Nataliji sporočili pretresljivo novico (citat):


"Drugi dan, ko so me postavljali na noge, je v sobi, polni drugih mamic, k meni prišla zdravnica in mi rekla: "Gospa, sumimo, da je z vašim otrokom nekaj narobe. Sumimo na kromosomske napake..." Takoj ko sem slišala kromosom, mi je bilo vse jasno. Še bolj črno se mi je naredilo pred očmi. Tisti trenutek sem se počutila tako razčlovečeno... Zakaj mi je morala to povedati med popolnimi tujkami v sobi?!"

Po začetnem šoku sta starša in z njima tudi sorodstvo in njuni prijatelji, pač sprejela diagnozo. Kasneje sta imela sinka namen vpisati v vrtec, vendar se je vmes zalomilo. Pri drugem letu starosti se je doslej popolnoma običajen fantek popolnoma spremenil. Postal je agresiven, začel je spuščati živalske glasove in se tudi drugače nenavadno obnašati. Kasneje so ugotovili, da je bila za to preobčutljivost na gluten, zaradi katere je Bor sedaj že dve leti na dieti.

Po prvem obisku pri logopedinji pa je sledil še en šok (citat).
"Po eni uri, ko sem logopedinjo z Borom pustila samo, je bila čisto prepotena. Z njim ni mogla narediti nič, samo pobirala je stvari, ki jih je Bor metal po tleh. Takrat me je vprašala, ali sem pomislila na avtizem in odprle so se mi oči."

Uradno diagnozo so pri Boru postavili šele pri štirih letih in pol.

Borova starša sta se sicer veliko časa trudila sama poskrbeti za svojega sinka, a jima to zaradi njegovega zapletenega zdravstvenega stanja žal ni uspevalo ravno najbolje. Po dobrem in dolgotrajnem premisleku, ter tudi po številnih nasvetih s strani strokovnjakov, sta bora najprej vpisala v razvojni vrtec, nato pa ga usmerila v Center za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič v Dragi na Igu pri Ljubljani. Tam je Bor čez teden, vikende pa preživlja doma.



Borovi starši so se spopadali s številnimi težavami, ki pa so povečini značilne za precej velik del staršev otrok s težjo ali zmerno motnjo v duševnem ali telesnem razvoju. Te težave sem na podlagi članka razdelila v kategorije, nanašajo se na konkreten primer opisan v članku, pa vseeno lahko naredimo vzporednice z marsikaterim primerom, ki ga poznamo tudi sami iz vsakdanjega življenja.

Neinformiranost staršev o stanju njihovih otrok
Sama sem se pogovarjala s kar nekaj starši otrok s posebnimi potrebami (v nadaljevanju OPP) in pri skoraj vseh sem slišala podobno zgodbo: "Nihče nam ni povedal kaj je z otrokom narobe, nismo vedeli kako mu pomagati." Premajhna informiranost je pri starših OPP precej pogosta, najpogosteje pa vodi v strah in občutek nebogljenosti. Enak pojav opazimo v primeru Borovih staršev, kar nam dokazuje nekaj citatov iz članka:

"Ti sam kot starš ne veš. Res imaš polno informacij na internetu, a če v spletni iskalnik vpišeš "ne spi, kriči", ti iskalnik ne bo vrgel ven avtizma."

"Bor je takrat padal v svoj svet, kot da bi bil drogiran; začele so se težave s prebavo... Nobenega napredka ni bilo več, temu pa se je pridružila še histerija in jok. Niti v trgovino ga nisem mogla vzeti s sabo, ker nisem vedela, kakšna bo reakcija. Ko sliši za avtizem si povprečen človek predstavlja človeka, kot je bil filmski Rainman. Malo čudaškega, ali pa preveč pametnega. Niti najmanj si ne predstavlja širokega spektra, ki ga prinese avtizem."
Hitre rešitve za neinformiranost staršev seveda ni, veliko pa se da narediti že z objavo člankov kot je ta. Sicer nam ne postreže s kaj dosti strokovnimi informacijami, pa vendar nam da občutek o tem, kakšna neka motnja je in že, če je vsaj majhna možnost, da bo starš otroka s to motnjo pravočasno opazil otrokovo težavo, je s tem veliko narejeno.

Vpliv bolezni na odnos med staršema
Natalija in Gregor v članku navajata, da je Borovo zdravstveno stanje močno vplivalo na odnos med njima, saj nista imela praktično nobenega časa zase. Ves svoj čas sta namenjala sinku in s tem zanemarjala eden drugega. Šele sedaj, ko je čez teden v Centru, sta začela znova obnavljati svoj odnos in, kot pravita sama, se ponovno zaljubljata.
Prihod OPP v družino nedvomno spremeni odnose med člani le te, od prizadetosti same pa je odvisno na kak način bo nanje vplivala. Prevelika pozornost, ki jo otrok potrebuje lahko povzroči, da se starša odtujita in poznam nekaj primerov, kjer je to privedlo do ločitve.

Predsodki o strokovni pomoči
Najbolje ta problem orišejo naslednji citati iz članka:
"Ko se je Bor rodil, nama je ena izmed zdravnic že pri njegovem prvem mesecu starosti dejala: "V kateri zavod ga bosta dala?" Ogorčena sva bila, takrat sva vedela samo to, da ima otrok Downov sindrom, ona pa pride s takšnim vprašanjem."
"Na koncu z živci sem bila. Potem sem si nekega dne rekla: Zdaj je pa dovolj. Treba se je odločiti, ali se bom iz tega pobrala in bo otrok kaj imel od mene, ali pa... Bor je bil res naporen. Varstva v Ljubljani nimam, komu drugemu kot staršem, ki pa so na Koroškem, pa otroka ne upam dati."
"Starši imajo vedno želje in ambicije do svojih otrok, ki se jim nočejo odpovedati. To so normalna starševska čustva. Dokler ne prevlada vprašanje, koliko ti s tem otroku sploh koristiš, ko ga držiš doma brez strokovne oskrbe, do takrat se enostavno ne moreš odločiti."
"Kaj bodo drugi rekli, predvsem starši, katerim je Bor edini vnuk? In spomnim se, da mi je zaposlena v vrtcu rekla: "Dajte ga staršem za celih štirinajst dni, pa naj poskusijo. Boste videli, kako hitro bodo dojeli."
Še vedno mnogo ljudi meni, da s tem, ko daš svoga otroka v neko ustanovo, temu narediš krivico, ga skorajda zapustiš. To seveda ne drži. Starš, še tako ljubeč, otroku ne more dajati tako dobre strokovne oskrbe, kot mu jo lahko ponudi ustanova, ki je specializirana za to. In prav od te oskrbe je odvisna kakovost otrokovega življenja in nenazadnje tudi to kako bomo z otrokom živeli, ko se bo iz ustanove vrnil domov.

Soočanje z boleznijo
Starši se z boleznijo seveda zelo težko soočijo, po prvem šoku pa največkrat sledi še vprašanje "Kaj si bodo mislili drugi?" O tem zelo lepo pove Natalija (citat):
"Najprej sem en teden samo jokala. Nato sem za mesec dni poniknila pred svetom. Mami sem naročila, naj pokliče vse prijatelje, in jim pove, da je otrok duševno moten. In da rabim čas. Vsi so razumeli, in nihče izmed njih me v tem času ni zapustil, za kar sem jim še danes hvaležna."
Sledi pa še faktor psihične stabilnosti staršev, njihove sposobnosti soočanja s problemi, saj so pritiski, ki jih prinese rojstvo otroka s tako številnimi zahtevami, resnično zelo visoki.
"Meni se je skoraj zmešalo od vsega. Na dieti je Bor že dve leti in pol, a tista leta, ko ni bil, so pustila posledice v meni. Eno leto sem bila na antidepresivih," odkrito pove njegova mama. "Na koncu z živci sem bila. Potem sem si nekega dne rekla: Zdaj je pa dovolj. Treba se je odločiti, ali se bom iz tega pobrala in bo otrok kaj imel od mene, ali pa... "

Finančno breme
Četudi je vsak starš pripravljen vse narediti za svojega otroka predvsem, ko gre za njegovo zdravje, pa se v tako zapletenih primerih pojavi tudi finančno breme, ki ga prinaša zdravstvena oskrba tega otroka.
"Bor je tako že več kot dve leti in pol na brezglutenski dieti in dodatkih. Zdravljenje Boru prek Društva za avtizem DAN predpisuje zdravnik iz Avstralije, ravno tu pa starša vidita veliko pomanjkljivost v slovenskem zdravstvu: za dva meseca lahko za razne dodatke brez glutena porabita tudi od 300 do 400 evrov."
Kljub številnim težavam, ki jih prinese rojstvo otroka s posebnimi potrebami, pa so vse pozabljene, ko vidiš svojega otroka srečnega in nasmejanega. Tudi Gregor in Natalija pravita, da danes mnogokrat pozabita, da ima Downov sindrom. Njegovo obnašanje se po preživetem času v Centru postopoma izboljšuje intudi življenje z Borom postaja vse lažje. Najbolj pomembno pa je, da opažata, da je Bor končno zares srečen. In z njim sta srečna tudi njegova starša.
Sicer se je težko postaviti v kožo starša otroka s posebnimi potrebami, vendar pa se po vseh izkušnjah, ki jih imam s to populacijo, spominjam vse bolj lepih trenutkov in tudi starši, ki svoje otroke pripeljejo v OŠPP, na kak zavod ali pa pridejo zanje navijat na Specialno olimpijado, delujejo bolj srečni in ponosni na svoje otroke, kot pa užaloščeni nad njihovo usodo.
Nenazadnje so to resnično le otroci s čistimi srčki, ki pač zahtevajo malo (ali pa nekateri pač resnično veliko) več dela in predvsem veliko ljubezni. O ljubezni pa sem že pisala, mar ne?

četrtek, 13. avgust 2009

Ljubezen...

Moje prvo javljanje po kar dolgem dopustu, je obarvano predvsem z novimi doživetji in izkušnjami, ki sem si jih ta čas nabrala. Kot že rečeno sem bila najprej en teden na morju v lastni režiji, nato pa sem se kot prostovoljka/animatorka udeležila Biserov - letovanja s Karitasom. Letovanje je namenjeno predvsem otrokom iz socialno šibkejših družin, med njimi pa se najde tudi kakšen s še posebej hudim otroštvom.

Že od začetka sem bila prepričana, da se bomo imeli prav fino, saj so soanimatorji in vodje letovanja name že na pripravah naredili izredno lep vtis, pa vendar si nisem mogla niti približno predstavljati, da se bom imela tako lepo. Bilo je naporno, ne bom lagala, da ni bilo, pa vendar mi ni žal niti enega kančka energije, ki sem ga vložila v naše Biserčke.

Z otroci sem preživela dobesedno cele dneve in noči, saj sem tudi spala med njimi. Na začetku je bil sicer marsikdo težaven pa vendar me je na koncu najbolj razveselil ravno deček, ki mi je na začetku najbolj pil kri. Rada imam namreč izzive in kot takega sem jemala tudi tega pobalina. Priznam, da sem nekajkrat skoraj izgubila živce, a sem na srečo zdržala in imam sedaj v spominu kot enega najlepših trenutkov tega letovanja prav večer, ko je ta deček z vsemi nami pel večerno molitev; Angelčka.

Konkretnih primerov ne bom naštevala, saj je zgodba vsakega otroka precej zanimiva pa tudi žalostna in se mi ne zdi prav, zaradi otrok samih, tu razglabljati o njih, saj vedno obstaja možnost, da kdo prebere tole objavo.

Posplošiti in zaokrožiti vse zgodbe, ki sem jih v tem tednu spoznala, ter v eno besedo strniti vse izkušnje, ki sem jih pridobila, bi bilo zelo težko. Z lahkoto pa najdem pravilo, ki bi se ga morali vse držati ob delu s takšnimi otroci. To pravilo se glasi LJUBEZ EN.

Dejstvo je, da predvsem otrokom iz razbitih družin, ter žrtvam nasilja in zlorab, v prvi vrsti primanjkuje ljubezni. Pa, da ne bomo filozofirali o nekakih globjih pojmih, dovolj je že, da mu stisneš roko, ga objameš, vzame
š v naročje, ko si to želi... Ljubezen pa je tudi postavljanje meja, včasih strogost in nepopustljivost. Le, če boš otroku postavil jasne meje (vsaj takšen vtis sem dobila ta teden sama), bo vedel, da se lahko nate zanese in, da mu boš tudi, ko bo rabil pomoč, nudil varno zavetje.

Če bi hotela v nekaj besed strniti vse spomine in lepe vtise s tega letovanja, bi se znašla pred pravo misijo nemogoče. Morda je najbolje, da se na koncu le zahvalim mojim dragim soanimatorjem s katerimi smo ves teden dihali eden z d rugim in se držali pravila, da je animator vedno za. Nato bi se zahvalila tehnični ekipi, ki je poskrbela, da nismo bili lačni, žejni in še kaj, ter Matevžu in Petri, ki sta bila vodje tega tedna. Največja zahvala pa gre našim malim sončkom. Tistim, ki so bili tako pridni, da sem jih komaj opazila in ti
stim, ki so mi najbolj kravžljali živce, saj smo ravno s slednjimi na koncu postali najbolj prijatelji. Največja zahvala pa gre prav posebnemu fantku, ki mi je pokazal, da ne glede na to kaj vse preživiš v najnežnejših letih, to ni pogoj, da ne postaneš prav krasna in ljubeča oseba, četudi za grobo in razgrajaško masko.

Hvala vsem...


sobota, 1. avgust 2009

za zgled!!

Današnje javljanje je zelo kratko in povsem počitniško obarvano, saj se pravkar vračam z dopusta z družino in takoj drvim naprej, kot prostovoljka pri Karitasu. Na morje peljemo otroke iz socialno šibkejših družin. Zadnjič sem pisala o brajici in tudi današnji blog se navezuje na tistega. Boste že videli kako, lepo od začetka!

Baščanska staza glagoljice

Baščanska staza/steza glagoljice, je projekt, katerega mentor in umetniški vodja je akademski kipar Ljubo de Karina. Samo na hitro za kaj se gre; glagoljica je najstarejša pisava na tem prostoru in v čast tega starodavnega črkopisa bodo (najverjetneje) do leta 2010 od Treskavaca nad Baško proti Baški sami postavili 34 skulptur. 4 gigantske črke že stojijo in so delo de Karina samega, ostale črke bodo manjših dimenzij in bodo nastale prek kiparskih delavnic, ki potekajo v Baški. Nizu skulptur bo dodana še petintrideseta, ki bo posvečena glagoljici in ne bo upodabljala nobene črke.



Sama sem nad "stazo glagoljice" zelo navdušeno, ker je res zanimivo, ko odkrivaš črko za črko in ves čas preiskuješ pokrajino, kje bi našel še kako. Letos so bile tudi po samem mestu postavljene manjše skulpture in prvič sem videla tudi tablice, ki so tudi razlog, da sem se odločila opisati ta kulturni spomenik.

Informacijske tablice

Vsaka črka ima tudi informacijsko tablico. Vanjo je vgraviran latinični prevod črke, odtis črke v glagoljici, poktovitelj skulpture, avtor in naziv položaja. In tudi latinični prevod črke v braillovi pisavi!

Torej kot vidite so naši sosedje zelo lepo poskrbeli tudi za slepe; če priznamo ali ne, veliko bolje kot marsikater turistični kraj ali kulturna ustanova v Sloveniji. Ne le, da imajo slepi možnost prebrati katera črka stoji pred njimi, na ploščici lahko otipajo tudi reliefni odtis le te in pri manjših skulpturah (teh pa je kot smo ugotovili 30) lahko otipajo skulpturo samo.

Vse čestitke mestu Baška, našim kulturnikom pa naj bo za zgled. Očitno ni tako težko narediti majhno potezo, ki pa bo nekomu drugemu pomenila veliko več.

Zdaj pa šibam še na drug del mojega dopusta, tokrat bo bolj naporno ampak se mi zdi, da še lepše. Ne pozabite name, pridem nazaj! :)

petek, 24. julij 2009

pika pri piki

Piše se leto 1821. Nekje v franciji prijoka na svet Gustave Flaubert, v rusiji se malo pred njim rodi mali Fjodor Mihajlovič Dostojevski, umre Napoleon, svojo neodvisnost pa razglasijo Grčija, Kostarika, Gvatemala in Nikaragva. V poplavi pomembnih dogodkov so komaj opazili Louisa Brailla, ki je pripotoval v Pariz s prav posebnim namenom - popraviti sistem "nočnega" pisanja, ki ga je za potrebe komunikacije med vojaki (na Napoleonovo željo) razvil Charles Barbier. Barbierov način komunikacije je bil izredno zapleten, zato je Braille na nacionalnem inštitutu za slepe v Parizu razvil Braillovo pisavo.

Četudi morda tistega leta malce neopazno odkritje, je kasneje sprožilo pravo revolucijo v komuniciranju za slepe ljudi. In kljub vsemu znanstvenemu napredku, ki se je odvil v teh 188 letih od odkritja brajice (poslovenjen izraz), se ta še vedno uporablja med slepimi po celem svetu.

Brajico sestavljajo t.i. Braillove celice, ki vsebujejo 6 luknjic, razporejenih v pravokotnik. Med seboj so oddaljene po točno določenih normativih (slika). Glede na izbočenost luknjic se lahko sestavi 64 različnih znakov za črke, številke in ločila.


Ne bom naštevala vseh znakov za črke iz brajice, če vas zanima si jih lahko ogledate na povezavi: http://sl.wikipedia.org/wiki/Braillova_pisava. Kot zanimivost pa bom v brajici zapisala svoje ime:

Zapis mojega imena v brajici je sestavljen iz: znaka za veliko začetnico (#1) in črk; a(#2 in #5), j (#3) ter d (#4).

Torej, s pomočjo brajice lahko slepi berejo z drsenjem prstov po papirju, koliko pa imajo sploh na voljo gradiva v brajici?
Gradivo za slepe in slabovidne v knjižnicah
Preverila sem knjižnici v kateri sem vpisana sama, Knjižnico Domžale ter Knjižnico Otona Župančiča Ljubljana. Za slepe sta na voljo dve vrsti gradiva; zvočne knjige (ovitki CD-jev so opremljeni z Braillovo pisavo) ter gradivo, knjige v brajici. V vseh oddelkih Knjižnice Domžale je na voljo 50 naslovov zvočnih knjig ter le ena knjiga v brajici. Knjiga je na voljo v dveh izvodih, en izvod pa je čitalniški. V vseh oddelkih KOŽ je na voljo 57 naslovov zvočnih knjig in zopet le ena knjiga v brajici le, da je tokrat še ta označena kot "izgubljena."
Ker me je zanimalo ali sploh ni gradiva za slepe, ali se ga knjižnicam enostavno ne izplača kupovati, sem preverila štanje še v NUK-u. V slovenskem jeziku je izšlo le 37 zvočnih knjig (torej so v knjižnicah tudi zvočnice v tujih jezikih) in sedem knjig v braijici, od tega štirje učbeniki. Učbenike za slepe in slabovidne večinoma prevajajo kar sami na Zavodu za slepo in slabovidno mladino, kjer imajo tudi učbeniški sklad iz katerega si je mogoče učbenike tudi izposoditi.
Braillova pisava v vsakdanjem življenju
V tujini se braillova pisava uporablja že na vseh mogočih lokacijah in izdelkih, medtem, ko se v Slovenskem prostoru šele uveljavlja. Zapise v Braillovi pisavi lahko opazimo na avtobusnih postajah Ljubljanskega potniškega prometa, z braillovo pisavo so opremljeni tudi nekateri bankomati Nove Ljubljanske banke, zanimivo pa je, da je bil na dobrem starem, žal že odpisanem, kovancu za 10 tolarjev, tudi zapis "10" v braillovi pisavi (foto). Na evrskih kovancih zapisa v brajici zaenkrat še ni. Pošta Slovenije je izdala tudi priložnostno znamko z braillovo pisavo ob 200-letnici rojstva Louissa Brailla.

Braillovo pisavo tudi že uporabljajo v nekaterih muzejih in ostalih kulturnih ustanovah. Z braillovo pisavo je opremljen Posavski muzej, za slepe in slabovidne pa je prilagojen tudi Narodni muzej Slovenije. Seveda se moramo zavedati, da zgolj brajica ni dovolj. V muzejih imajo za potrebe slepih in slabovidnih tudi posebej njim namenjene replike izdelkov, ki jih lahko otipajo, oznake na tleh, ki vodijo od eksponata do eksponata, ter več zvočnih posnetkov. Na šoli za hortikulturo in vizualne umetnosti v Celju so uredili učno pot za slepe in slabovidne, ki je poleg različnih prilagoditev (višja korita tako, da lahko rastline slepi otipajo, zvočni efekti,...) opremljena tudi z napisnimi tablami v brajici.
Braillova pisava na uradnih dokumentih RS
Braillovo pisavo najdemo na osebni izkaznici, na kateri sta v njej zapisani črki OI, otipamo pa lahko tudi pin/EMŠO. Ostalih podatkov o zapisih na dokumentih v braillovi pisavi nisem našla, prav tako brajice nisem našla po temeljitem pregledu svojega potnega lista in kartice zdravstvenega zavarovanja.
Braillova pisava na izdelkih za vsakdanjo rabo
Zaenkrat se v Sloveniji brajica pojavlja le na škatlicah z zdravili in kot sem razbrala z Uradnega lista RS, je to določeno s Pravilnikom o označevanju zdravil in navodilu za uporabo. Poleg tega ima oznake v brajici na svojih izdelkih, kar se tiče izdelkov, ki jih je mogoče kupiti v Sloveniji, še francoska znamka kozmetike L'OCCITANE, ki je tudi ustanovila združenje 'Provence dans tous les Sens' - Provansa z vsemi čutili.
Vsak od nas ima zagotovo iz otroštva kak lep spomin na prvo slikanico, ki jo je bral dan na dan, večer za večerom. Nato kasneje spomin na tiste noči, ko nismo mogli zaspati dokler nismo izvedeli ali je pet prijateljev ušlo z otoka zakladov ali ne... Slepi otroci in mladostniki si takšnih spominov skorajda ne morejo ustvariti saj knjig za njih praktično ni. Upam, da se bo stanje na tem področju pri nas kmalu spremenilo, saj si vsak otrok zasluži prebrati napeto zgodbo in si v glavi risati podobe, za katere pa tako mi, ki vidimo, kot tudi slepi, potrebujemo le obilo domišljije.
Do takrat pa pridno opazujte tiste "pikice" na škatljicah z zdravili in drugje, ter se spomnite, kako je nekdo vesel, da so tam.

sreda, 22. julij 2009

Ljubljanske ceste...

Danes sem se znova podila s fotoaparatom po ljubljani. Tudi za potrebe današnjega prispevka :) Ena od kolegic je pred kratki obiskala Korejo in med ostalimi fotografijami sem zasledila tudi naslednjo (foto: Katja Raztresen):


Če ne veste kaj je na sliki, na njej so talne oznake za slepe, ki so v veljavi v Koreji. Ravna črta označuje ravno pot, krogci križišče ipd. Pri nas česa takegaseveda ne poznamo, začela pa sem se spraševati, kakšne prilagoditve sploh imamo v Sloveniji za slepe in tudi za invalidne. In le kje bi se to dalo to bolje preveriti, kot v našem glavnem mestu.

Najprej se je moj pogled ustavil na železniški postaji Ljubljana. Sicer moram dostopnost invalidnim osebam kar pohvaliti, saj so ob vhodih v samo poslopje postaje klančine, razen na sprednje delu (pod uro). Prav tako je podhod na eni strani opremljen s klančino, na drugi strani najdemo dvigalo (foto). Zamislila sem se le pri dostopu na nekatere perone, a sem na uradni spletni strani ŽP Ljubljana našla podatek, da je dostop do peronov možen s pomočjo želežniškega osebja. Torej tu naj ne bi bilo problema.

V tistem trenutku je na peron pripeljal vlak in, ko so se odprla njegova vrata, sem dobila prvi pomislek. Skozi tista ozka vrata se že kakšna malo bolj ritasta gospa težko spravi, kaj šele invalidski voziček, če bi se ga že kdo upal dvigniti po tistih strmih stopnicah. Seveda mi radovednost ni dala miru in preverila sem, kako lahko invalidi potujejo z vlakom:

V daljinskem oziroma medmestnem prometu je prevoz oseb na invalidskih vozičkih mogoč na vlakih ICS (Inter City Slovenija), kjer sicer velja obvezna rezervacija sedežev. Možen je tudi na večini vlakov Euro City (EC) in na nekaterih vlakih InterCity. Vlaki, ki imajo v sestavi vagone za prevoz oseb na invalidskih vozičkih, so v voznih redih posebej označeni.


V lokalnem prometu je prevoz potnikov na invalidskih vozičkih možen v elektromotornih nizkopodnih garniturah (Siemens/Desiro) na progah: Ljubljana–Maribor, Ljubljana–Dobova, Ljubljana–Jesenice in Ljubljana–Sežana.

Slepe osebe in osebe, obolele za distrofijo ter podobnimi nevromišičnimi obolenji, imajo 75 odstotkov popusta za dvanajst voženj na leto v 1. ali 2. razredu vseh vlakov. Spremljevalec takih oseb potuje brezplačno, kar velja tudi za psa vodnika slepe osebe.

Nato sem se napotila proti centru. Poleg klančin na pločnikih, ki pa služijo tudi namenom kolesarjev ter otroških vozičkov, sem najprej opazila signalno napravo na prehodu za pešce (foto), ki naj bi služila slepim. Sicer so te naprave dobro opremljene tudi z reliefnimi znaki, pa vendar sem večkrat opazila, da to napravo najdemo le na eni strani prehoda za pešce. Ne vem sicer, če ima to kakšen poseben namen, a sprašujem se, kako bi se znašel slep pešec, ki bi se pač znašel na napačni strani. Upal, da bo ujel kakšen signal z druge strani?


Nato je moj pogled ujel znak na avtobusni postaji LPP-ja (foto). Tudi na avtobusni postaji ima invalid načeloma svoj prostor. Toda ali ga ima tudi na avtobusu? Resnici na ljubo, ne prav na vsakem. Priznam, da so novejši avtobusi zelo dobro opremljeni s klančinami za invalide. Ravno zadnjič je na avtobus, na katerem sem bila jaz, vstopala gospa na invalidskem vozičku. Voznik ji je prijazno namestil klančino in gospa se je mirno zapeljala na avtobus, kjer je imela tudi točno določen in označen prostor, tako, da se je mirno peljala ona sama, pa tudi ni povzročala gneče ali bila komu v napoto. Vendar pa niso vsi avtobusi taki. Nekateri imajo sicer prostor za invalide, tako, da če bi bil kdo pripravljen pomagati voziček spraviti na avtobus bi se invalid načeloma še lahko peljal, medtem, ko so najstarejši avtobusi tesni že za običajne ljudi, kaj šele za invalidski voziček.
Vseeno se mi LPP ne zdi vreden graje kar se tiče tega saj se stanje počasi a sigurno izboljšuje. Poskrbljeno je tudi za slepe, saj imajo novejši avtobusi že zvočne signale, opozorila na postaje, ki se jim avtobus približuje.

Nato sem se sprehodila med trgovinami v centru Ljubljane. Z dvigali so opremljene večje trgovine, kot npr. H&M, Müller, Nama, Maximarket,... Motilo me je, da je marsikatera manjša trgovina popolnoma nedostopna invalidom, gre pa se za trgovine kot je Mercator (npr. na Miklošičevi), ki so bolj pomembne saj ponujajo osnovne življenjske potrebščine. Opazila sem tudi poseben vhod za invalide pri trgovini Tally Weijl na Čopovi (foto). Zelo dobro je urejen dostop do lekarn, npr. na Miklošičevi ulici in na Prešernovem trgu, kjer je celo poseben vhod za invalide.


O dostopnosti Ljubljane za invalide sem dobila na splošno kar dober vtis. Seveda bi se dalo narediti še toliko več, tudi v Ljubljani so na kakšnih mestih tako velike pomankljivosti, da se ustrašiš kako je šele v manjših mestih, če je stanje že v metropoli tako.

Malo sem pobrskala po internetu in preverila dostopnost invalidom na različnih destinacijah po Sloveniji. Arboretum Volčji potok npr. ponuja celo izposojo invalidskega vizička, invalidom prilagojene vhode ima tudi večina muzejev in galerij, prilagoditve pa se pojavljajo tudi že v raznih fitnes centrih.

Na koncu dneva, ko sem prijetno utrujena sedela na avtobusni postaji in čakala prevoz za domov, pa se mi je kot nalašč zgodilo nekaj, kar me je prepričalo, da kljub morebitnem pomanjkanju sredstev ali pa volje, da bi nareili Slovenijo invalidom še prijaznejšo, smo Slovenci vseeno pripravljeni priskočiti na pomoč in prisluhniti potrebam sočloveka.

Z enega od avtobusov je stopil mlad moški, nič kaj napačen na pogled, vsekakor pa niti malo drugačen od vseh ostalih. Dokler ni sestavil bele palice, ki jo je zloženo stiskal v roki. Bil je slep. Gledala sem ga kako je brez problemov stopil do avtobusne postaje in se postavil k strani. Pripeljal je avtobus in, ko so se odprla vrata je fant voznika vljudno vprašal, katera številka je ta avtobus in voznik mu je odvrnil, da dvajsetka. Fant se je zahvalil in stopil nazaj na postajo. Poleg mene je bila na avtobusni postaji še ena ženska, ki je tudi opazovala dogajanje.

Na avtobusno postajo sta pripeljala dva avtobusa naenkrat. Fantu sem rekla: "Osemka je, zadaj pa šestka!" Fant se je zasmejal in rekel "Jaz pa ravno sedemko čakam! Hvala!" Sama sem šla na šestico, a sem vseeno ujela voznika osmice, ki je pripeljala prva. Komaj je odprl vrata je že zaklical fantu: "Osemko furam, zadi je pa šestka." Fant se je nasmehnil in zahvalil. Ko se je na postajo pripeljala še šestica na kateri sem že sedela sama, je voznik prav tako odprl vrata in zaklical: "Šestka je fant! Greš gor?" Takrat se je fant že na ves glas smejal. Vsi smo mu na vsak način hoteli pomagati in smo bili pri tem že skoraj smešni.

Ko sem se z avtobusom odpeljala s postaje, sem videla fanta, ki se je še kar nasmihal. In imel je razlog. Ne glede na to, da naše ulice niso opremljene z najnovejšimi pripomočki, da po njih ne vozijo najbolje prilagojeni avtobusi in, da bi se dalo še marsikaj popraviti... Dokler bo ob njem vedno prijazen človek, ki mu bo pripravljen pomagati, pa četudi le voznik, ki mu bo povedal številko avtobusa, se mu ni česa bati.

torek, 21. julij 2009

Njena zgodba...

Na drugačnost se odzivamo zelo različno; lahko bi rekli, da je odzivov nanjo toliko, kot je različnih ljudi, karakterjev. V knjihi Hendikep kot kulturna travma, avtorice Darje Zaviršek, sem našla dvanajst najpogostejših odzivov neprizadetih na prizadete. Ne bi rada naštevala suhoparnih definicij in izrazov, zato bom te odzive opisala skozi oči hendikepirane osebe. Naslednja zgodba je izmišljena, prav tako vse osebe, ki v njej nastopajo, situacije pa so žal v vsakdanjem življenju še kako poznane in pogoste. V poševni pisavi je napisan odziv na drugačnost po definiciji iz knjige.
* * *
Moja zgodba
Zdravo! Ime mi je Daša in stara sem 17 let. Sem dekle kakor vsa ostala, oziroma sem vsaj bila do tistega nesrečnega poletja, 4 leta nazaj. S prijateljico sva se z njenim mopedom, kot že neštetokrat prej, peljali do najine skupne prijateljice, ki živi kaka dva kilometra stran od naju. Regionalna cesta, moped, ki kaj preveč hitro sploh ne gre in... Pijan voznik nasproti naju. Še vedno imam pred očmi trenutek nesreče... Kako je počilo! Videla sem le delčke plastike, ki so leteli po zraku, saj ne vem ali so bili to deli motorja ali avtomobila, kaj dosti več se ne spomnim. Zbudila sem se čez nekaj dni v bolnišnici, na intenzivni negi, prijateljica žal ni preživela. Zdravniki so sicer naredili vse kar so lahko, vendar so mi čez kakšen teden dni morali povedati slabo novico. Nikoli več ne bom hodila...

Zaradi nesreče in rehabilitacije sem tisto leto preveč izostala od pouka in sem povrhu vsega še ponavljala razred in se prihodnje leto spopadla še s povsem novimi, neznanimi sošolci. Ko sem prvič vstopila, oziroma se zapeljala, v novi razred so me vsi sošolci gledali od daleč, nihče si ni upal pristopiti do mene. (Po D. Zaviršek: Izogibanje: zadrega, neprizadeti ne vejo kako se obnašati do prizadetih)

Ni mi preostalo drugega, kot da si sama najdem prostor v razredu. Zapeljala sem se do zadnje klopi, kjer je neka punca sedela sama. Predstavila sem se ji in ji dala roko, ona mi jo je na hitro stisnila in nekaj zamomljala, nato pa se sklonila nazaj nad zvezke. Tudi, ko me je gledala, se mi je zdelo, da je ves čas strmela v voziček. (Po D. Zaviršek: Nelagodje: ne veš kako bi se do prizadetega obnašal)

Prvi dan se je vlekel kot megla. Komaj sem čakala, da zapustim šolske prostore. Ko sem se peljala po hodnikih so na njih postopali učenci. Vsi so se mi umikali, od daleč sem že videla neko dekle, ki je s komolcem butnilo svojo sošolko rekoč, naj se umakne. Res nisem vedela kaj razmišljajo. Mar ne znam sama prositi naj se nekdo umakne? Ali pa so se morda bali, da bom kar povozila koga? (Po D. Zaviršek: Strah: neprizadeti ne vedo, kako bo prizadeti reagiral, kako se bo obnašal)

Ko sem zapustila šolsko poslopje sem šla mimo ene od sošolk in ji rekla adijo. Komaj slišno je odzdravila, nato pa sem slišala njeno prijateljico iz paralelke vprašati: "A to je ta tanova k je invalidka?" Za hip sem se ustavila, ker me je res zanimalo kaj bo odgovorila. "Ma ja, ta je ja... Ej a prideš dans k men?" je hitro spremenila temo. Očitno je komaj opazila, da obstajam. Razočarana in žalostna sem počakala mami, ki je prišla pome. Res lepo, da sem za nove sošolce očitno le "ta" in komaj vedo, da obstajam. (Po D. Zaviršek: Zanikanje in ustvarjanje nevidnosti: ignoriraš prizadeto osebo, se je kasneje ne spominjaš, ker ti je ob misli nanjo neprijetno)

Prvi dnevi v šoli so bili še posebej mučni. Celo učiteljica ni vedela povsem dobro, kako naj se obnaša. Prav dobro se spomnim dne, ko je zahtevala naj reditelj pobriše tablo. Čisto slučajno sem bila rediteljica tisti dan jaz in poklicala je moje ime. Ko me je pogledala je kar prebledela, ni vedela kaj naj reče. Še dobro, da jo je rešil sošolec, ki je bil tudi reditelj in je vstal ter pobrisal tablo. (Po D. Zaviršek: Hierarhičen obrat: prizadeti nas spravijo v zadrego. Oni so krivi za naše nelagodje in s tem prevzamejo oblast nad nami.)

Že tako mi je bilo nelagodno vendar to še ni bilo dovolj za tisti dan. Učiteljica je vpisovala manjkajoče v dnevnik in prosila reditelja naj poveva kdo manjka. Z vozičkom sem se zapeljala le kake pol metra nazaj da sem videla vse sošolce, toda, ko sem odprla usta, da bi ji povedala kdo manjka, je rekla "ne naprezaj se Daša, bo Miha povedal." Počutila sem se kot najbolj nesposoben in neuporaben človek na svetu. (Po D. Zaviršek: Pokroviteljstvo: do prizadetih se vedeš kot do otrok, misliš, da so manj inteligentni)

Skozi leta, ki smo jih z novimi sošolci preživeli skupaj, so se me navadili, naučili so se kdaj rabim pomoč in kdaj ne in postali smo pravi prijatelji. Vse slabe izkušnje sem začela razumeti kot otroško impulzivnost, pač niso premislili kaj bodo rekli, niso me želeli užaliti.

Z novimi izzivi sem se spopadla, ko sem postala gimnazijka. Prvo slabo izkušnjo sem doživela med prvo uro kemije. Delali smo nek poskus za katerega smo potrebovali določeno opremo, ki se je nahajala v omari na koncu učilnice. Zaradi delovnih pultov so bili prehodi zelo ozki, pa tudi omara je bila zelo nizka in težko bi se sklonila do stvari. Sošolca, ki je sedel zraven mene sem prosila, če mi lahko on prinese opremo, ko jo bo šel iskat zase, a mi je zabrusil, da "tako boga pa spet nisem" in, da naj si jo grem iskat sama. K sreči je to videla ena od sošolk in mi prinesla opremo, a slab občutek je vseeno ostal. (Po D. Zaviršek: Racionalizacija prizadetosti: prizadeti naj se od neprizadetih nebi razlikovali razen v tem, da na primer ne slišijo ali ne morejo hoditi. Zmanjševanje problema: rečeš, da je vsak človek na nek način prizadet, hendikepiran, prizadeti naj bi pretiravali ipd. )

Po tem dogodku sem se s sošolci pogovorila, razložila, da kljub temu, da sem zelo samostojna, včasih le rabim njihovo pomoč in, da ne bi kar tako prosila zanjo. Še danes smo v zelo dobrih odnosih, edin slab spomin, ki ga še imam do zdaj je konflikt z najboljšo prijateljico in sošolko. Približeval se je zimski športni dan in zelo se je veselila drsanja. Nekaj dni pred športnim dnevom si je na poledenelem pločniku zvila gleženj in je žal morala ostati doma. Ko sem videla kako je žalostna sem jo skušala potolažiti. Rekla sem ji, da naj pride k meni in bova tisti dan preživeli skupaj, dodala pa sem, da bo pač šla drugo leto, medtem, ko jaz ne bom nikoli mogla drsati. V tistem navalu jeze in žalosti mi je zabrusila, da sem si sama kriva, kaj pa sem se šla vozit z motorjem, če se nisem znala in naj se zdaj ne smilim sama sebi. Zaprlo mi je sapo njej pa tudi. Ni vedela kako naj se mi opraviči in kljub temu, da sem ji rekla, da je že vredu, priznam, da najin odnos ne bo nikoli več enak. (Po D. Zaviršek: Pripisovanje odgovornosti in krivde za prizadetost: prizadetim samim ali njihovim družinam pripisuješ krivdo za prizadetost. Skozi zgodovino se je to pojavljajo predvsem kot motiv božje kazni za nek greh, napako, ki jo je nekdo storil)

Počasi bom morala svojo pripoved zaključiti ker se mi mudi k psihologu. Zakaj k psihologu? Prav bizaren razlog, priznam... Prijavila sem se na tečaj CPP saj bi rada takoj, ko bom polnoletna začela opravljati vozniški izpit, našla sem celo avtošolo, ki ima avto prilagojen za invalide. Domov sem dobila pošto, da moram priti najprej na pogovor k psihologu. Preveril naj bi, če sem dovolj zrela za tako pomembno vlogo, kot je voznik osebnega avtomobila; da nimam samodestruktivnih nagnjen, da nimam vedenjskih težav,... Smešno se mi zdi, da morajo preveriti vse to, mojim prijateljicam tega ni bilo potrebno opraviti... Je že treba, kajne? (Po D. Zaviršek: Dvojni kriteriji: prizadeti morajo izpolnjevati kriterije, ki so za neprizadete le ideal. Na primer če želijo delati, morajo dokazati, da ne bodo povzročili nesreče, če želijo imeti otroke morajo
dokazati, da so čustveno dovolj zreli itd…)

* * *

Izrazi v odebeljenem tisku so najpogostejši odzivi neprizadetih na prizadete; k njim prištevamo še sovraštvo in pomilovanje, ki pa ju ni treba posebej razlagati. Še enkrat preberite izraze v odebeljenem tisku; koliko teh pojavov opazite pri sebi v odnosu do prizadetih? Gotovo je med vami vsaj polovica takih, ki ste pravkar zmajali z glavo. "To pa ne, jaz pa že ne delam tega." Pa obrnimo vprašanje. Ko ste brali Dašino zgodbo, kolikokrat ste bili v v vlogi sošolke, ki je pogledala stran? Učiteljice, ki je Dašino nalogo dala nekomu drugemu? Mislim, da odgovor zelo dobro poznate...