pika pri piki

Piše se leto 1821. Nekje v franciji prijoka na svet Gustave Flaubert, v rusiji se malo pred njim rodi mali Fjodor Mihajlovič Dostojevski, umre Napoleon, svojo neodvisnost pa razglasijo Grčija, Kostarika, Gvatemala in Nikaragva. V poplavi pomembnih dogodkov so komaj opazili Louisa Brailla, ki je pripotoval v Pariz s prav posebnim namenom - popraviti sistem "nočnega" pisanja, ki ga je za potrebe komunikacije med vojaki (na Napoleonovo željo) razvil Charles Barbier. Barbierov način komunikacije je bil izredno zapleten, zato je Braille na nacionalnem inštitutu za slepe v Parizu razvil Braillovo pisavo.

Četudi morda tistega leta malce neopazno odkritje, je kasneje sprožilo pravo revolucijo v komuniciranju za slepe ljudi. In kljub vsemu znanstvenemu napredku, ki se je odvil v teh 188 letih od odkritja brajice (poslovenjen izraz), se ta še vedno uporablja med slepimi po celem svetu.

Brajico sestavljajo t.i. Braillove celice, ki vsebujejo 6 luknjic, razporejenih v pravokotnik. Med seboj so oddaljene po točno določenih normativih (slika). Glede na izbočenost luknjic se lahko sestavi 64 različnih znakov za črke, številke in ločila.

Ne bom naštevala vseh znakov za črke iz brajice, če vas zanima si jih lahko ogledate na povezavi: http://sl.wikipedia.org/wiki/Braillova_pisava. Kot zanimivost pa bom v brajici zapisala svoje ime:

Zapis mojega imena v brajici je sestavljen iz: znaka za veliko začetnico (#1) in črk; a(#2 in #5), j (#3) ter d (#4).

Torej, s pomočjo brajice lahko slepi berejo z drsenjem prstov po papirju, koliko pa imajo sploh na voljo gradiva v brajici?
Gradivo za slepe in slabovidne v knjižnicah
Preverila sem knjižnici v kateri sem vpisana sama, Knjižnico Domžale ter Knjižnico Otona Župančiča Ljubljana. Za slepe sta na voljo dve vrsti gradiva; zvočne knjige (ovitki CD-jev so opremljeni z Braillovo pisavo) ter gradivo, knjige v brajici. V vseh oddelkih Knjižnice Domžale je na voljo 50 naslovov zvočnih knjig ter le ena knjiga v brajici. Knjiga je na voljo v dveh izvodih, en izvod pa je čitalniški. V vseh oddelkih KOŽ je na voljo 57 naslovov zvočnih knjig in zopet le ena knjiga v brajici le, da je tokrat še ta označena kot "izgubljena."
Ker me je zanimalo ali sploh ni gradiva za slepe, ali se ga knjižnicam enostavno ne izplača kupovati, sem preverila štanje še v NUK-u. V slovenskem jeziku je izšlo le 37 zvočnih knjig (torej so v knjižnicah tudi zvočnice v tujih jezikih) in sedem knjig v braijici, od tega štirje učbeniki. Učbenike za slepe in slabovidne večinoma prevajajo kar sami na Zavodu za slepo in slabovidno mladino, kjer imajo tudi učbeniški sklad iz katerega si je mogoče učbenike tudi izposoditi.
Braillova pisava v vsakdanjem življenju
V tujini se braillova pisava uporablja že na vseh mogočih lokacijah in izdelkih, medtem, ko se v Slovenskem prostoru šele uveljavlja. Zapise v Braillovi pisavi lahko opazimo na avtobusnih postajah Ljubljanskega potniškega prometa, z braillovo pisavo so opremljeni tudi nekateri bankomati Nove Ljubljanske banke, zanimivo pa je, da je bil na dobrem starem, žal že odpisanem, kovancu za 10 tolarjev, tudi zapis "10" v braillovi pisavi (foto). Na evrskih kovancih zapisa v brajici zaenkrat še ni. Pošta Slovenije je izdala tudi priložnostno znamko z braillovo pisavo ob 200-letnici rojstva Louissa Brailla.

Braillovo pisavo tudi že uporabljajo v nekaterih muzejih in ostalih kulturnih ustanovah. Z braillovo pisavo je opremljen Posavski muzej, za slepe in slabovidne pa je prilagojen tudi Narodni muzej Slovenije. Seveda se moramo zavedati, da zgolj brajica ni dovolj. V muzejih imajo za potrebe slepih in slabovidnih tudi posebej njim namenjene replike izdelkov, ki jih lahko otipajo, oznake na tleh, ki vodijo od eksponata do eksponata, ter več zvočnih posnetkov. Na šoli za hortikulturo in vizualne umetnosti v Celju so uredili učno pot za slepe in slabovidne, ki je poleg različnih prilagoditev (višja korita tako, da lahko rastline slepi otipajo, zvočni efekti,...) opremljena tudi z napisnimi tablami v brajici.
Braillova pisava na uradnih dokumentih RS
Braillovo pisavo najdemo na osebni izkaznici, na kateri sta v njej zapisani črki OI, otipamo pa lahko tudi pin/EMŠO. Ostalih podatkov o zapisih na dokumentih v braillovi pisavi nisem našla, prav tako brajice nisem našla po temeljitem pregledu svojega potnega lista in kartice zdravstvenega zavarovanja.
Braillova pisava na izdelkih za vsakdanjo rabo
Zaenkrat se v Sloveniji brajica pojavlja le na škatlicah z zdravili in kot sem razbrala z Uradnega lista RS, je to določeno s Pravilnikom o označevanju zdravil in navodilu za uporabo. Poleg tega ima oznake v brajici na svojih izdelkih, kar se tiče izdelkov, ki jih je mogoče kupiti v Sloveniji, še francoska znamka kozmetike L'OCCITANE, ki je tudi ustanovila združenje 'Provence dans tous les Sens' - Provansa z vsemi čutili.

Vsak od nas ima zagotovo iz otroštva kak lep spomin na prvo slikanico, ki jo je bral dan na dan, večer za večerom. Nato kasneje spomin na tiste noči, ko nismo mogli zaspati dokler nismo izvedeli ali je pet prijateljev ušlo z otoka zakladov ali ne... Slepi otroci in mladostniki si takšnih spominov skorajda ne morejo ustvariti saj knjig za njih praktično ni. Upam, da se bo stanje na tem področju pri nas kmalu spremenilo, saj si vsak otrok zasluži prebrati napeto zgodbo in si v glavi risati podobe, za katere pa tako mi, ki vidimo, kot tudi slepi, potrebujemo le obilo domišljije.
Do takrat pa pridno opazujte tiste "pikice" na škatljicah z zdravili in drugje, ter se spomnite, kako je nekdo vesel, da so tam.