pika pri piki

Piše se leto 1821. Nekje v franciji prijoka na svet Gustave Flaubert, v rusiji se malo pred njim rodi mali Fjodor Mihajlovič Dostojevski, umre Napoleon, svojo neodvisnost pa razglasijo Grčija, Kostarika, Gvatemala in Nikaragva. V poplavi pomembnih dogodkov so komaj opazili Louisa Brailla, ki je pripotoval v Pariz s prav posebnim namenom - popraviti sistem "nočnega" pisanja, ki ga je za potrebe komunikacije med vojaki (na Napoleonovo željo) razvil Charles Barbier. Barbierov način komunikacije je bil izredno zapleten, zato je Braille na nacionalnem inštitutu za slepe v Parizu razvil Braillovo pisavo.

Četudi morda tistega leta malce neopazno odkritje, je kasneje sprožilo pravo revolucijo v komuniciranju za slepe ljudi. In kljub vsemu znanstvenemu napredku, ki se je odvil v teh 188 letih od odkritja brajice (poslovenjen izraz), se ta še vedno uporablja med slepimi po celem svetu.

Brajico sestavljajo t.i. Braillove celice, ki vsebujejo 6 luknjic, razporejenih v pravokotnik. Med seboj so oddaljene po točno določenih normativih (slika). Glede na izbočenost luknjic se lahko sestavi 64 različnih znakov za črke, številke in ločila.

Ne bom naštevala vseh znakov za črke iz brajice, če vas zanima si jih lahko ogledate na povezavi: http://sl.wikipedia.org/wiki/Braillova_pisava. Kot zanimivost pa bom v brajici zapisala svoje ime:

Zapis mojega imena v brajici je sestavljen iz: znaka za veliko začetnico (#1) in črk; a(#2 in #5), j (#3) ter d (#4).

Torej, s pomočjo brajice lahko slepi berejo z drsenjem prstov po papirju, koliko pa imajo sploh na voljo gradiva v brajici?
Gradivo za slepe in slabovidne v knjižnicah
Preverila sem knjižnici v kateri sem vpisana sama, Knjižnico Domžale ter Knjižnico Otona Župančiča Ljubljana. Za slepe sta na voljo dve vrsti gradiva; zvočne knjige (ovitki CD-jev so opremljeni z Braillovo pisavo) ter gradivo, knjige v brajici. V vseh oddelkih Knjižnice Domžale je na voljo 50 naslovov zvočnih knjig ter le ena knjiga v brajici. Knjiga je na voljo v dveh izvodih, en izvod pa je čitalniški. V vseh oddelkih KOŽ je na voljo 57 naslovov zvočnih knjig in zopet le ena knjiga v brajici le, da je tokrat še ta označena kot "izgubljena."
Ker me je zanimalo ali sploh ni gradiva za slepe, ali se ga knjižnicam enostavno ne izplača kupovati, sem preverila štanje še v NUK-u. V slovenskem jeziku je izšlo le 37 zvočnih knjig (torej so v knjižnicah tudi zvočnice v tujih jezikih) in sedem knjig v braijici, od tega štirje učbeniki. Učbenike za slepe in slabovidne večinoma prevajajo kar sami na Zavodu za slepo in slabovidno mladino, kjer imajo tudi učbeniški sklad iz katerega si je mogoče učbenike tudi izposoditi.
Braillova pisava v vsakdanjem življenju
V tujini se braillova pisava uporablja že na vseh mogočih lokacijah in izdelkih, medtem, ko se v Slovenskem prostoru šele uveljavlja. Zapise v Braillovi pisavi lahko opazimo na avtobusnih postajah Ljubljanskega potniškega prometa, z braillovo pisavo so opremljeni tudi nekateri bankomati Nove Ljubljanske banke, zanimivo pa je, da je bil na dobrem starem, žal že odpisanem, kovancu za 10 tolarjev, tudi zapis "10" v braillovi pisavi (foto). Na evrskih kovancih zapisa v brajici zaenkrat še ni. Pošta Slovenije je izdala tudi priložnostno znamko z braillovo pisavo ob 200-letnici rojstva Louissa Brailla.

Braillovo pisavo tudi že uporabljajo v nekaterih muzejih in ostalih kulturnih ustanovah. Z braillovo pisavo je opremljen Posavski muzej, za slepe in slabovidne pa je prilagojen tudi Narodni muzej Slovenije. Seveda se moramo zavedati, da zgolj brajica ni dovolj. V muzejih imajo za potrebe slepih in slabovidnih tudi posebej njim namenjene replike izdelkov, ki jih lahko otipajo, oznake na tleh, ki vodijo od eksponata do eksponata, ter več zvočnih posnetkov. Na šoli za hortikulturo in vizualne umetnosti v Celju so uredili učno pot za slepe in slabovidne, ki je poleg različnih prilagoditev (višja korita tako, da lahko rastline slepi otipajo, zvočni efekti,...) opremljena tudi z napisnimi tablami v brajici.
Braillova pisava na uradnih dokumentih RS
Braillovo pisavo najdemo na osebni izkaznici, na kateri sta v njej zapisani črki OI, otipamo pa lahko tudi pin/EMŠO. Ostalih podatkov o zapisih na dokumentih v braillovi pisavi nisem našla, prav tako brajice nisem našla po temeljitem pregledu svojega potnega lista in kartice zdravstvenega zavarovanja.
Braillova pisava na izdelkih za vsakdanjo rabo
Zaenkrat se v Sloveniji brajica pojavlja le na škatlicah z zdravili in kot sem razbrala z Uradnega lista RS, je to določeno s Pravilnikom o označevanju zdravil in navodilu za uporabo. Poleg tega ima oznake v brajici na svojih izdelkih, kar se tiče izdelkov, ki jih je mogoče kupiti v Sloveniji, še francoska znamka kozmetike L'OCCITANE, ki je tudi ustanovila združenje 'Provence dans tous les Sens' - Provansa z vsemi čutili.

Vsak od nas ima zagotovo iz otroštva kak lep spomin na prvo slikanico, ki jo je bral dan na dan, večer za večerom. Nato kasneje spomin na tiste noči, ko nismo mogli zaspati dokler nismo izvedeli ali je pet prijateljev ušlo z otoka zakladov ali ne... Slepi otroci in mladostniki si takšnih spominov skorajda ne morejo ustvariti saj knjig za njih praktično ni. Upam, da se bo stanje na tem področju pri nas kmalu spremenilo, saj si vsak otrok zasluži prebrati napeto zgodbo in si v glavi risati podobe, za katere pa tako mi, ki vidimo, kot tudi slepi, potrebujemo le obilo domišljije.
Do takrat pa pridno opazujte tiste "pikice" na škatljicah z zdravili in drugje, ter se spomnite, kako je nekdo vesel, da so tam.

Ljubljanske ceste...

Danes sem se znova podila s fotoaparatom po ljubljani. Tudi za potrebe današnjega prispevka :) Ena od kolegic je pred kratki obiskala Korejo in med ostalimi fotografijami sem zasledila tudi naslednjo (foto: Katja Raztresen):

Če ne veste kaj je na sliki, na njej so talne oznake za slepe, ki so v veljavi v Koreji. Ravna črta označuje ravno pot, krogci križišče ipd. Pri nas česa takegaseveda ne poznamo, začela pa sem se spraševati, kakšne prilagoditve sploh imamo v Sloveniji za slepe in tudi za invalidne. In le kje bi se to dalo to bolje preveriti, kot v našem glavnem mestu.

Najprej se je moj pogled ustavil na železniški postaji Ljubljana. Sicer moram dostopnost invalidnim osebam kar pohvaliti, saj so ob vhodih v samo poslopje postaje klančine, razen na sprednje delu (pod uro). Prav tako je podhod na eni strani opremljen s klančino, na drugi strani najdemo dvigalo (foto). Zamislila sem se le pri dostopu na nekatere perone, a sem na uradni spletni strani ŽP Ljubljana našla podatek, da je dostop do peronov možen s pomočjo želežniškega osebja. Torej tu naj ne bi bilo problema.

V tistem trenutku je na peron pripeljal vlak in, ko so se odprla njegova vrata, sem dobila prvi pomislek. Skozi tista ozka vrata se že kakšna malo bolj ritasta gospa težko spravi, kaj šele invalidski voziček, če bi se ga že kdo upal dvigniti po tistih strmih stopnicah. Seveda mi radovednost ni dala miru in preverila sem, kako lahko invalidi potujejo z vlakom:

V daljinskem oziroma medmestnem prometu je prevoz oseb na invalidskih vozičkih mogoč na vlakih ICS (Inter City Slovenija), kjer sicer velja obvezna rezervacija sedežev. Možen je tudi na večini vlakov Euro City (EC) in na nekaterih vlakih InterCity. Vlaki, ki imajo v sestavi vagone za prevoz oseb na invalidskih vozičkih, so v voznih redih posebej označeni.

V lokalnem prometu je prevoz potnikov na invalidskih vozičkih možen v elektromotornih nizkopodnih garniturah (Siemens/Desiro) na progah: Ljubljana–Maribor, Ljubljana–Dobova, Ljubljana–Jesenice in Ljubljana–Sežana.

Slepe osebe in osebe, obolele za distrofijo ter podobnimi nevromišičnimi obolenji, imajo 75 odstotkov popusta za dvanajst voženj na leto v 1. ali 2. razredu vseh vlakov. Spremljevalec takih oseb potuje brezplačno, kar velja tudi za psa vodnika slepe osebe.

Nato sem se napotila proti centru. Poleg klančin na pločnikih, ki pa služijo tudi namenom kolesarjev ter otroških vozičkov, sem najprej opazila signalno napravo na prehodu za pešce (foto), ki naj bi služila slepim. Sicer so te naprave dobro opremljene tudi z reliefnimi znaki, pa vendar sem večkrat opazila, da to napravo najdemo le na eni strani prehoda za pešce. Ne vem sicer, če ima to kakšen poseben namen, a sprašujem se, kako bi se znašel slep pešec, ki bi se pač znašel na napačni strani. Upal, da bo ujel kakšen signal z druge strani?

Nato je moj pogled ujel znak na avtobusni postaji LPP-ja (foto). Tudi na avtobusni postaji ima invalid načeloma svoj prostor. Toda ali ga ima tudi na avtobusu? Resnici na ljubo, ne prav na vsakem. Priznam, da so novejši avtobusi zelo dobro opremljeni s klančinami za invalide. Ravno zadnjič je na avtobus, na katerem sem bila jaz, vstopala gospa na invalidskem vozičku. Voznik ji je prijazno namestil klančino in gospa se je mirno zapeljala na avtobus, kjer je imela tudi točno določen in označen prostor, tako, da se je mirno peljala ona sama, pa tudi ni povzročala gneče ali bila komu v napoto. Vendar pa niso vsi avtobusi taki. Nekateri imajo sicer prostor za invalide, tako, da če bi bil kdo pripravljen pomagati voziček spraviti na avtobus bi se invalid načeloma še lahko peljal, medtem, ko so najstarejši avtobusi tesni že za običajne ljudi, kaj šele za invalidski voziček.

Vseeno se mi LPP ne zdi vreden graje kar se tiče tega saj se stanje počasi a sigurno izboljšuje. Poskrbljeno je tudi za slepe, saj imajo novejši avtobusi že zvočne signale, opozorila na postaje, ki se jim avtobus približuje.

Nato sem se sprehodila med trgovinami v centru Ljubljane. Z dvigali so opremljene večje trgovine, kot npr. H&M, Müller, Nama, Maximarket,... Motilo me je, da je marsikatera manjša trgovina popolnoma nedostopna invalidom, gre pa se za trgovine kot je Mercator (npr. na Miklošičevi), ki so bolj pomembne saj ponujajo osnovne življenjske potrebščine. Opazila sem tudi poseben vhod za invalide pri trgovini Tally Weijl na Čopovi (foto). Zelo dobro je urejen dostop do lekarn, npr. na Miklošičevi ulici in na Prešernovem trgu, kjer je celo poseben vhod za invalide.

O dostopnosti Ljubljane za invalide sem dobila na splošno kar dober vtis. Seveda bi se dalo narediti še toliko več, tudi v Ljubljani so na kakšnih mestih tako velike pomankljivosti, da se ustrašiš kako je šele v manjših mestih, če je stanje že v metropoli tako.

Malo sem pobrskala po internetu in preverila dostopnost invalidom na različnih destinacijah po Sloveniji. Arboretum Volčji potok npr. ponuja celo izposojo invalidskega vizička, invalidom prilagojene vhode ima tudi večina muzejev in galerij, prilagoditve pa se pojavljajo tudi že v raznih fitnes centrih.

Na koncu dneva, ko sem prijetno utrujena sedela na avtobusni postaji in čakala prevoz za domov, pa se mi je kot nalašč zgodilo nekaj, kar me je prepričalo, da kljub morebitnem pomanjkanju sredstev ali pa volje, da bi nareili Slovenijo invalidom še prijaznejšo, smo Slovenci vseeno pripravljeni priskočiti na pomoč in prisluhniti potrebam sočloveka.

Z enega od avtobusov je stopil mlad moški, nič kaj napačen na pogled, vsekakor pa niti malo drugačen od vseh ostalih. Dokler ni sestavil bele palice, ki jo je zloženo stiskal v roki. Bil je slep. Gledala sem ga kako je brez problemov stopil do avtobusne postaje in se postavil k strani. Pripeljal je avtobus in, ko so se odprla vrata je fant voznika vljudno vprašal, katera številka je ta avtobus in voznik mu je odvrnil, da dvajsetka. Fant se je zahvalil in stopil nazaj na postajo. Poleg mene je bila na avtobusni postaji še ena ženska, ki je tudi opazovala dogajanje.

Na avtobusno postajo sta pripeljala dva avtobusa naenkrat. Fantu sem rekla: "Osemka je, zadaj pa šestka!" Fant se je zasmejal in rekel "Jaz pa ravno sedemko čakam! Hvala!" Sama sem šla na šestico, a sem vseeno ujela voznika osmice, ki je pripeljala prva. Komaj je odprl vrata je že zaklical fantu: "Osemko furam, zadi je pa šestka." Fant se je nasmehnil in zahvalil. Ko se je na postajo pripeljala še šestica na kateri sem že sedela sama, je voznik prav tako odprl vrata in zaklical: "Šestka je fant! Greš gor?" Takrat se je fant že na ves glas smejal. Vsi smo mu na vsak način hoteli pomagati in smo bili pri tem že skoraj smešni.

Ko sem se z avtobusom odpeljala s postaje, sem videla fanta, ki se je še kar nasmihal. In imel je razlog. Ne glede na to, da naše ulice niso opremljene z najnovejšimi pripomočki, da po njih ne vozijo najbolje prilagojeni avtobusi in, da bi se dalo še marsikaj popraviti... Dokler bo ob njem vedno prijazen človek, ki mu bo pripravljen pomagati, pa četudi le voznik, ki mu bo povedal številko avtobusa, se mu ni česa bati.

Njena zgodba...

Na drugačnost se odzivamo zelo različno; lahko bi rekli, da je odzivov nanjo toliko, kot je različnih ljudi, karakterjev. V knjihi Hendikep kot kulturna travma, avtorice Darje Zaviršek, sem našla dvanajst najpogostejših odzivov neprizadetih na prizadete. Ne bi rada naštevala suhoparnih definicij in izrazov, zato bom te odzive opisala skozi oči hendikepirane osebe. Naslednja zgodba je izmišljena, prav tako vse osebe, ki v njej nastopajo, situacije pa so žal v vsakdanjem življenju še kako poznane in pogoste. V poševni pisavi je napisan odziv na drugačnost po definiciji iz knjige.

* * *

Moja zgodba
Zdravo! Ime mi je Daša in stara sem 17 let. Sem dekle kakor vsa ostala, oziroma sem vsaj bila do tistega nesrečnega poletja, 4 leta nazaj. S prijateljico sva se z njenim mopedom, kot že neštetokrat prej, peljali do najine skupne prijateljice, ki živi kaka dva kilometra stran od naju. Regionalna cesta, moped, ki kaj preveč hitro sploh ne gre in... Pijan voznik nasproti naju. Še vedno imam pred očmi trenutek nesreče... Kako je počilo! Videla sem le delčke plastike, ki so leteli po zraku, saj ne vem ali so bili to deli motorja ali avtomobila, kaj dosti več se ne spomnim. Zbudila sem se čez nekaj dni v bolnišnici, na intenzivni negi, prijateljica žal ni preživela. Zdravniki so sicer naredili vse kar so lahko, vendar so mi čez kakšen teden dni morali povedati slabo novico. Nikoli več ne bom hodila...

Zaradi nesreče in rehabilitacije sem tisto leto preveč izostala od pouka in sem povrhu vsega še ponavljala razred in se prihodnje leto spopadla še s povsem novimi, neznanimi sošolci. Ko sem prvič vstopila, oziroma se zapeljala, v novi razred so me vsi sošolci gledali od daleč, nihče si ni upal pristopiti do mene. (Po D. Zaviršek: Izogibanje: zadrega, neprizadeti ne vejo kako se obnašati do prizadetih)

Ni mi preostalo drugega, kot da si sama najdem prostor v razredu. Zapeljala sem se do zadnje klopi, kjer je neka punca sedela sama. Predstavila sem se ji in ji dala roko, ona mi jo je na hitro stisnila in nekaj zamomljala, nato pa se sklonila nazaj nad zvezke. Tudi, ko me je gledala, se mi je zdelo, da je ves čas strmela v voziček. (Po D. Zaviršek: Nelagodje: ne veš kako bi se do prizadetega obnašal)

Prvi dan se je vlekel kot megla. Komaj sem čakala, da zapustim šolske prostore. Ko sem se peljala po hodnikih so na njih postopali učenci. Vsi so se mi umikali, od daleč sem že videla neko dekle, ki je s komolcem butnilo svojo sošolko rekoč, naj se umakne. Res nisem vedela kaj razmišljajo. Mar ne znam sama prositi naj se nekdo umakne? Ali pa so se morda bali, da bom kar povozila koga? (Po D. Zaviršek: Strah: neprizadeti ne vedo, kako bo prizadeti reagiral, kako se bo obnašal)

Ko sem zapustila šolsko poslopje sem šla mimo ene od sošolk in ji rekla adijo. Komaj slišno je odzdravila, nato pa sem slišala njeno prijateljico iz paralelke vprašati: "A to je ta tanova k je invalidka?" Za hip sem se ustavila, ker me je res zanimalo kaj bo odgovorila. "Ma ja, ta je ja... Ej a prideš dans k men?" je hitro spremenila temo. Očitno je komaj opazila, da obstajam. Razočarana in žalostna sem počakala mami, ki je prišla pome. Res lepo, da sem za nove sošolce očitno le "ta" in komaj vedo, da obstajam. (Po D. Zaviršek: Zanikanje in ustvarjanje nevidnosti: ignoriraš prizadeto osebo, se je kasneje ne spominjaš, ker ti je ob misli nanjo neprijetno)

Prvi dnevi v šoli so bili še posebej mučni. Celo učiteljica ni vedela povsem dobro, kako naj se obnaša. Prav dobro se spomnim dne, ko je zahtevala naj reditelj pobriše tablo. Čisto slučajno sem bila rediteljica tisti dan jaz in poklicala je moje ime. Ko me je pogledala je kar prebledela, ni vedela kaj naj reče. Še dobro, da jo je rešil sošolec, ki je bil tudi reditelj in je vstal ter pobrisal tablo. (Po D. Zaviršek: Hierarhičen obrat: prizadeti nas spravijo v zadrego. Oni so krivi za naše nelagodje in s tem prevzamejo oblast nad nami.)

Že tako mi je bilo nelagodno vendar to še ni bilo dovolj za tisti dan. Učiteljica je vpisovala manjkajoče v dnevnik in prosila reditelja naj poveva kdo manjka. Z vozičkom sem se zapeljala le kake pol metra nazaj da sem videla vse sošolce, toda, ko sem odprla usta, da bi ji povedala kdo manjka, je rekla "ne naprezaj se Daša, bo Miha povedal." Počutila sem se kot najbolj nesposoben in neuporaben človek na svetu. (Po D. Zaviršek: Pokroviteljstvo: do prizadetih se vedeš kot do otrok, misliš, da so manj inteligentni)

Skozi leta, ki smo jih z novimi sošolci preživeli skupaj, so se me navadili, naučili so se kdaj rabim pomoč in kdaj ne in postali smo pravi prijatelji. Vse slabe izkušnje sem začela razumeti kot otroško impulzivnost, pač niso premislili kaj bodo rekli, niso me želeli užaliti.

Z novimi izzivi sem se spopadla, ko sem postala gimnazijka. Prvo slabo izkušnjo sem doživela med prvo uro kemije. Delali smo nek poskus za katerega smo potrebovali določeno opremo, ki se je nahajala v omari na koncu učilnice. Zaradi delovnih pultov so bili prehodi zelo ozki, pa tudi omara je bila zelo nizka in težko bi se sklonila do stvari. Sošolca, ki je sedel zraven mene sem prosila, če mi lahko on prinese opremo, ko jo bo šel iskat zase, a mi je zabrusil, da "tako boga pa spet nisem" in, da naj si jo grem iskat sama. K sreči je to videla ena od sošolk in mi prinesla opremo, a slab občutek je vseeno ostal. (Po D. Zaviršek: Racionalizacija prizadetosti: prizadeti naj se od neprizadetih nebi razlikovali razen v tem, da na primer ne slišijo ali ne morejo hoditi. Zmanjševanje problema: rečeš, da je vsak človek na nek način prizadet, hendikepiran, prizadeti naj bi pretiravali ipd. )

Po tem dogodku sem se s sošolci pogovorila, razložila, da kljub temu, da sem zelo samostojna, včasih le rabim njihovo pomoč in, da ne bi kar tako prosila zanjo. Še danes smo v zelo dobrih odnosih, edin slab spomin, ki ga še imam do zdaj je konflikt z najboljšo prijateljico in sošolko. Približeval se je zimski športni dan in zelo se je veselila drsanja. Nekaj dni pred športnim dnevom si je na poledenelem pločniku zvila gleženj in je žal morala ostati doma. Ko sem videla kako je žalostna sem jo skušala potolažiti. Rekla sem ji, da naj pride k meni in bova tisti dan preživeli skupaj, dodala pa sem, da bo pač šla drugo leto, medtem, ko jaz ne bom nikoli mogla drsati. V tistem navalu jeze in žalosti mi je zabrusila, da sem si sama kriva, kaj pa sem se šla vozit z motorjem, če se nisem znala in naj se zdaj ne smilim sama sebi. Zaprlo mi je sapo njej pa tudi. Ni vedela kako naj se mi opraviči in kljub temu, da sem ji rekla, da je že vredu, priznam, da najin odnos ne bo nikoli več enak. (Po D. Zaviršek: Pripisovanje odgovornosti in krivde za prizadetost: prizadetim samim ali njihovim družinam pripisuješ krivdo za prizadetost. Skozi zgodovino se je to pojavljajo predvsem kot motiv božje kazni za nek greh, napako, ki jo je nekdo storil)

Počasi bom morala svojo pripoved zaključiti ker se mi mudi k psihologu. Zakaj k psihologu? Prav bizaren razlog, priznam... Prijavila sem se na tečaj CPP saj bi rada takoj, ko bom polnoletna začela opravljati vozniški izpit, našla sem celo avtošolo, ki ima avto prilagojen za invalide. Domov sem dobila pošto, da moram priti najprej na pogovor k psihologu. Preveril naj bi, če sem dovolj zrela za tako pomembno vlogo, kot je voznik osebnega avtomobila; da nimam samodestruktivnih nagnjen, da nimam vedenjskih težav,... Smešno se mi zdi, da morajo preveriti vse to, mojim prijateljicam tega ni bilo potrebno opraviti... Je že treba, kajne? (Po D. Zaviršek: Dvojni kriteriji: prizadeti morajo izpolnjevati kriterije, ki so za neprizadete le ideal. Na primer če želijo delati, morajo dokazati, da ne bodo povzročili nesreče, če želijo imeti otroke morajo
dokazati, da so čustveno dovolj zreli itd…)

* * *

Izrazi v odebeljenem tisku so najpogostejši odzivi neprizadetih na prizadete; k njim prištevamo še sovraštvo in pomilovanje, ki pa ju ni treba posebej razlagati. Še enkrat preberite izraze v odebeljenem tisku; koliko teh pojavov opazite pri sebi v odnosu do prizadetih? Gotovo je med vami vsaj polovica takih, ki ste pravkar zmajali z glavo. "To pa ne, jaz pa že ne delam tega." Pa obrnimo vprašanje. Ko ste brali Dašino zgodbo, kolikokrat ste bili v v vlogi sošolke, ki je pogledala stran? Učiteljice, ki je Dašino nalogo dala nekomu drugemu? Mislim, da odgovor zelo dobro poznate...

I believe I can...

Odnos do oseb s posebnimi potrebami se s časom izboljšuje, to moramo priznati, pa vendar je še vedno prisotno podcenjevanje sposobnosti takšnih ljudi. Ljudje s takšnim ali drugačnim hendikepom so mnogokrat smatrani kot manj sposobni in se niti ne pričakuje od njih, da bodo v življenju dosegli kaj dosti. Sama se seveda s takšnim razmišljanjem ne strinjam, saj poznam veliko primerov izredno uspešnih ljudi, ki dokazujejo ravno nasprotno.

V šolah se specialni pedagog najpogosteje srečuje z učnimi težavami. Četudi učne težave ne delujejo tako strašne, če jih postavimo ob bok kaki hujši motnji, lahko človeku povzročijo kar precej težav. Pa ne le pri učenju samem, najhujši je psihološki učinek, nezaupanje vase in v svoje sposobnosti in temu primerno postavljanje nižjih življenjskih ciljev. Toda Albert Einstein ni obupal nad sabo, kljub temu, da je imel hude učne težave pri matematiki in se je težko pisno izražal. In četudi do tretjega leta starosti sploh ni govoril, je še vedno eden najslavnejših matematikov/fizikov. Z učnimi težavami se je spopadal tudi izumitelj telefona, Alexander Graham Bell, prav tako Thomas Alva Edison, ki do dvanajstega leta ni znal pisati, pa je kljub temu kasneje patentiral prek 1000 izumov (tudi žarnico ob kateri pišem tale blog)! Komaj pismen je bil ameriški predsednik George Washington učne težave pa je imel tudi eden od njegovih naslednikov, Woodrrow Wilson. In ne boste verjeli, učne težave je imel tudi, po mojem mnenju genij, Walt Disney.

Zadnje čase je, tudi v Sloveniji, veliko govora o disleksiji; ljudje s to motnjo imajo težave pri pisanju in branju. Kar se tiče znanih Slovencev, ima disleksijo igralec Gojimir Lešnjak Gojc, ki je o tem tudi javno spregovoril in podprl Društvo Brava; Društvo za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami. Kljub disleksiji žanje velike uspehe pevka Cher, prav tako igralec Tom Cruise, poleg ostalih težav pa sta se z disleksijo borila tudi Thomas Alva Edison in Woodrow Wilson. In, če vas še vedno nisem prepričala... Dislektik je bil tudi Leonardo daVinci.

Tudi gluhi se pogosto pojavljajo med slavnimi imeni. Pri 46-ih letih starosti je oglušel znameniti španski slikar Francesco Goya, na eno uho ne sliši tudi slavni pevec Michael Bolton, nobena skrivnost pa ni, da je postopoma popolno oglušel Ludwig van Beethoven in kljub temu postal eden največjih skladateljev vseh časov.

Slepota prav tako ni preprečila uspeha kopici izredno uspešnih ljudi. Pri 43-ih letih je oslepel angleški književnik John Milton, pa vendar je svoja največja dela ustvaril šele kasneje. Angleški admiral Horatio Nelson je med eno izmed bitk oslepel na desno oko, a je vseeno uspešno vodil angleško vojsko vse do svoje smrti na bojnem polju. Ta hip pa je najbolj slaven slepi operni pevec Andrea Bocelli.

Fizično hendikepirane osebe najbolje zastopa fizik in matematik Stephen Hawkings, katerega je Lou Gehrigsova bolezen prikovala na invalidski voziček, govori pa lahko le s pomočjo računalnika. Po padcu s konja je ohromel filmski igralec Christopher Reeve, ki si je vse do svoje smrti želel znova hoditi in sesti na konja, a se mu želja žal ni uresničila. Težave pri hoji je imel angleški književnik Lord Byron, francoska igralka Sarah Bernhardt pa je nadaljevala z nastopanjem kljub amputaciji noge.

Za motnjami pozornosti s hiperaktivnostjo trpi slavni filmski igralec Robin Williams.

Nobena ovira s katero se rodimo ni tako velika kot tista, ki si jo sami postavimo v glavi. Marsikateri tako ali drugače hendikepiran človek je sposoben v sebi zbrati več ljudi in iz sebe narediti več kot kdo, ki ima za uspeh vse pogoje.

"Skrivnost uspeha ni v tem, da pred problemom bežite, se ga skušate znebiti ali da pred njim ohromite; skrivnost uspeha je, da zrastete, tako da ste večji od vsakega problema."

Tudi problem ni več problem, ko si ga predstavljaš le kot oviro, ki jo moraš preskočiti, da lahko prideš dlje. Mnogo dlje...

Mamica, odločaš se za oba!

Ena izmed mojih znank je vedno slovela po malce bolj divjem življenjskem stilu, vsaj kar se tiče zabav in količine zaužitega alkohola. Vsem se je rada pohvalila, da alkohol včasih ni vse kar zaužije, omenjala je tudi vse mogoče kombinacije raznih zdravil in alkoholnih pijač ob katerih sem se včasih kar malo zdrznila. Toda ni na meni, da bi sodila obnašanje drugih, sploh zato ker smo vendarle še mladi in je to eksperimentiranje lahko le prehodna faza, ki se mene niti najmanj ne tiče. Za to znanko sem se počasi nehala zanimati, njeno hvalisanje o svojih podvigih pa sem se naučila preslišati.

Dokler ni zanosila. "Končno nekaj kar jo bo umirilo," sem si mislila, a žal sem se motila. V nosečnosti ni niti malo zmanjšala količine zaužitega alkohola in drugih substanc ali kako drugače soremenila svojega življenjskega sloga. S svojimi "pivskimi" podvigi se še vedno veselo hvali naokrog.

Z besedami ne morem opisati jeze, ki jo občutim, ko slišim za kakšen tak primer, sploh, če osebo poznam. Biti mati je lepa a zahtevna naloga in ne obsojam toliko mater, ki jim pri opravljanju te naloge spodleti kasneje, če pa se mati že med nosečnostjo tako rekoč odloči otroku uničiti življenje... Morda mislite, da pretiravam vendar verjemite, imam kar nekaj konkretnih razlogov.

Uživanje alkohola med nosečnostjo lahko povzroči pri otroku obilico težav, verjamem, da skoraj vsakdo od vas pozna kak primer, ko se mati med nosečnostjo ni držala zdravnikovih navodil in se je otrok rodil s kakšno pomankljivosto. V večini primerov, ki jih poznam sama so taki otroci le malo nižje rasti, kar pa je še najmanjši problem, če pomislimo kaj vse bi lahko šlo narobe.

Fetalni alkoholni sindrom, kot se reče skupini simptomov, ki jih lahko povzroči uživanje alkohola med nosečnostjo, se lahko kaže na več načinov:

• nizka porodna teža, krajša dolžina ploda, majhna glava
• motnje v delovanju centralnega živčevja, zapoznel razvoj motoričnih spretnosti, zapoznel razvoj govora, blažja ali hujša duševna prizadetost
• nepravilno oblikovana glava, majhne oči, škilavost, volčja ustnica ali žrelo,
• nepravilnosti v delovanju srca
• motnje v koncentraciji in vedenjske težave, kot sta hiperaktivnost ter nezanimanje za igro in družbo vrstnikov
• težave pri požiranju, govorna (zaradi volčje oblikovane ustnice otrok težko tvori glasove) in slušna prizadetost

Otrok s fetalnim alkoholnim sindromom lahko sicer ob sodelovanju različnih strokovnjakov; logopeda, specialnega pedagoga, psihologa in različnih specialistov medicinske stroke, zelo napreduje, veliko se jih vpiše v redno OŠ in jo tudi uspešno dokonča. Pa vendar, naša lahkomiselnost ni vredna vseh težav, ki jih ima LAHKO naš otrok.
Torej drage bodoče mamice, ki to berete, mogoče je med vami celo tista znanka iz moje zgodbe, premislite, kolikšno ceno ste pripravljene plačati za tisti kratkotrajni užitek, ki vam ga ponuja uživanje alkohola. Oziroma kolikšno ceno bo moral vse življenje odplačevati vaš otrok.

Človekov najboljši prijatelj

Rek, da je pes človekov najboljši prijatelj, je morda res že prevečkrat izrečen in obrabljen, pa vendarle lahko rečemo, da več ali manj drži. Pes, prav tako pa tudi večina ostalih domačih živali, ne bo nikoli užaljen, ker boš slabe volje in boš povzdignil glas nad njim. Pes te bo imel rad, ne glede na to kdo si, kakšen si, kako govoriš, od kod si... Ne bo te obsojal, če boš potreboval za odločitve dalj časa, ne bo te začudeno gledal, če boš izgledal malce drugače, kot ostali vrstniki, ne bo te pomiloval, če boš sedel na invalidskem vozičku. Za koliko ljudi lahko trdimo kaj takega?

Terapija z živalmi, je v tujini že precej dobro zastopana, kot vrsta rehabilitacije starejših ljudi, duševno prizadetih in fizično hendikepiranih, tudi kot razvedrilo za otroke v bolnišnicah ipd. Pri nas se tovrstne dejavnosti šele uveljavljajo, pa vendar zanimanje zanje skokovito narašča. Počasi a vztrajno tudi izginja prepričanje, da so živali nehigienične in ne spadajo v ustanove, kot je zavod, bolnišnica, dom za ostarele ali šola.

V terapevtske namene lahko uporabimo veliko različnih živali. Na prvem mestu je še vedno terapija s psi, takoj za njo je hipoterapija, oziroma terapija s konji, sledi pa ji še uporaba nekaterih ostalih živali kot so mačke, zajci, morski prašički, hrčki, činčile, celo pritlikave koze in delfini in še bi se našla kakšna živali.

Kako živali lahko pomagajo človeku, je vprašanje, ki ponuja obilico odgovorov. Ljubkovanje hišnih ljubljenčkov in dotik pasje, mačje itd. dlake pomirja in zmanjšuje stres, to je dobro znano vsem, ki smo lastniki malih kosmatincev. Pa ne le, da božanje preprečuje stres, lahko celo odpravi glavobol in zmanjšuje krvni tlak. Hipoterapija je zelo uspešna pri bolnikih s cerebralno paralizo, multiplo sklerozo in podobnimi boleznimi, saj krepi motorične sposobnosti, ravnotežje ipd. Prav tako pa stik z živalmi razvija socialne veščine pri psihiatričnih bolnikih, otrocih z motnjami v duševnem razvoju ipd.
Terapijo z živalmi uporabljajo v raznih ustanovah in tudi v Sloveniji jo lahko najdemo že na kar precej različnih naslovih. Vzela sem si čas in pobrskala po internetu, ter našla kar zajeten kupček ustanov, ki se tovrstne terapije redno poslužujejo:

• Naravno zdravilišče Topolšica (hipoterapija)


• CIRIUS Kamnik (hipoterapija + terapija s psi)


• OŠ Jela Janežiča Škofja Loka (terapija s psi)


• Psihiatrična klinika Ljubljana (terapija s psi)


• ŠENT Kranj (terapija s psi)


• OŠ Janka Kersnika Brdo (terapija s psi)


• OŠ Vide Pregarc (terapija s psi)


• Center J.P.V. Vipava (hipoterapija)

V Sloveniji delujeta tudi dve društvi s področja terapije z živalmi in sicer Ambasadorji nasmeha; Slovensko društvo zaterapijo s pomočjo živali in Ustanova-Fundacija Nazaj na konja. Prva se ukvarja predvsem s šolanjem psov in terapijami po raznih ustanovah, druga pa, kot pove že ime samo, s hipoterapijo. Najdete ju na povezavah:

• http://www.ambasadorji.org/index.php?q=domov


• http://www.nakonju.si/?id=3

Sama imam veliko željo nekoč imeti psa, s katerim bi lahko opravila tečaj za in tudi aktivno izvajala terapijo. Moj zdajšnji pes po svojem značaju za kaj takega ni primeren, pa tudi prestar je že za šolanje, zato močno upam, da bom imela nekoč možnost uresničiti tudi ta del mojih sanj. Do takrat pa svoj delež prispevam le kot podporni član Ambasadorjev nasmeha. Podprite jih tudi vi!

jaz & moj "terapevt" Ben :)

V akcijo!

Sama sem velika pristašica prostovoljstva, saj poleg tega, da nekomu pomagaš in mu narišeš nasmeh na obraz, tudi sebi priskrbiš kopico izkušenj in lepih spominov. Vem, da je veliko ljudi pripravljenih kaj narediti za sočloveka. Dober primer so moje drage kolegice, energične SRP-ovke, ki so se tako rade odzvale kakšnemu povabilu. Enkrat sredi leta sem se vrgla v iskanje organizacij, ki bi potrebovale našo pomoč in skoraj v vsako od njih smo poslali kakšno prostovoljko. Trenutno nas je največ pri Karitasu in Rdečem križu, s katerima bomo šle kot animatorke na letovanje.

Veliko ljudi je navdušenih nad tem kar počnemo in bi radi tudi sami pomagali, vendar ne vedo kako. Marsikdo bi pomagal pa nima časa in bi zato raje prispeval kak evro, pa se ne more odločiti komu. V ta namen sem zbrala nekaj organizacij, ki bi bile zelo hvaležne za vašo pomoč. Ker ima SRP zelo široko področje delovanja je teh organizacij veliko, dodala pa sem še organizacije, ki pomagajo otrokom iz socialno šibkejših družin. Ti so sicer predmet socialne pedagogike, pa vendar se tiče tudi nas, saj vemo, da lahko hude socialne razmere pustijo na otroka in njegov razvoj precej težak pečat.

Zavod Zarja je namenjen osebam po poškodbi glave, veseli pa bi bili prostovoljcev, ki bi se bili pripravljeni družiti z varovanci in jim krajšati čas. Kontaktirate jih lahko na e-mail naslov info@zavod-zarja.si ali pa direktno na naslov Katje Šifrar, ki je zadolžena za prostovoljce na naslov katja.sifrar@siol.net. Več o zavodz samem najdete na spletni strani http://www.zavod-zarja.si/.

Zveza Sonček je zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije. Med drugim organizirajo tudi zimovanja in letovanja njihovih članov, pri tem pa potrebujejo pomoč. Če vas zanima več o tem lahko kontaktirate njihovo koordinatorko počitnic za otroke, Heleno Kos, na e-mail naslov helena.kos@soncek.org, o ostalih njihovih dejavnostih pa boste več izvedeli na spletni strani http://www.soncek.org/.

 Slovenska Karitas vsako leto organizira več dobrodelnih akcij med katerimi je tudi letovanje otrok iz socialno šibkejših družin. Ker je otrok veliko, potrebujejo kar precej prostovoljcev. Tudi sama sem prostovoljka/animatorka pri Karitasu in povem vam, da vam ne bo žal. Ostali animatorji so super in na pripravah smo se imeli priložnost dovolj dobro spoznati, da zdaj komaj čakam, da gremo v Portorož. Kogar zanima prostovoljstvo pri Karitasu, lahko piše Heleni Zevnik na e-mail naslov helena.zevnik@karitas.si, za več dobrodelnih akcij pa obiščite spletno stran http://www.karitas.si/. Karitas med drugim organizira tudi tabor slepih, za več informacij lahko pišete na naslov taborslepih@gmail.com.

Rdeči križ Slovenije prav tako organizira tabore za otroke iz socialno šibkejših družin in potrebuje vzgojitelje. Tabori potekajo med zimskimi in poletnimi počitnicami, za vzgojitelje pa organizirajo tudi priprave. Za več informacij se lahko obrnete na Tino Nemanič na naslov tina.nemanic@rks.si ali pa obiščete njihovo spletno stran http://www.rks.si/.

Sožitje je zveza društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju in njen največji projekt je organizacija Specialne olimpijade. Za organizacijo le te je potrebno veliko prostovoljcev in tudi sama sem že bila ena izmed njih. Tako lepih izkušenj nisem dobila nikjer drugje, imeli smo se res lepo in na koncu dneva imaš res občutek, da si nekomu polepšal dan. Če koga zanima prostovoljstvo na Specialni olimpijadi ali kakšni drugi prireditvi v okviru Sožitja, lahko obišče spletno stran http://www.zveza-sozitje.si/ ali pa piše na naslov info@zveza-sozitje.si.

Če bi lažje pomagali finančno, lahko s svojim prispevkom pomagate bolnim otrokom preko Fundacije za pomoč otrokom, ki jo najdete na spletni strani http://www.fzpo.org/. Njihova najbolj odmevna akcija je Obrišite solzo malemu junaku, v kateri donirate 15 evrov in v zahvalo prejmete kristalno solzico Swarovski, kot simbol solzice, ki ste jo obrisali bolnemu otročku. Solzico okrog vratu nosim tudi sama.

Drug naslov kamor se lahko obrnete, če želite pomagati bolnim otrokom so Rdeči noski – klovni zdravniki, ki razveseljujejo male bolnike po slovenskih bolnišnicah. Najdete jih na spletni strani http://www.rdecinoski.org/ in http://www.podpiramrdecenoske.si/. Rdeče noske podpiram tudi jaz :).

Zdi se mi, da sem vam predstavila veliko možnosti in tudi dobrih razlogov za prostovoljstvo. Odločitev je na vas, obljubim pa vam, da boste s tem, ko boste naredili nekaj za druge, naredili še več zase, Nenazadnje, sreča je edina stvar, ki se množi, ko jo deliš.