* * *
Moja zgodbaZdravo! Ime mi je Daša in stara sem 17 let. Sem dekle kakor vsa ostala, oziroma sem vsaj bila do tistega nesrečnega poletja, 4 leta nazaj. S prijateljico sva se z njenim mopedom, kot že neštetokrat prej, peljali do najine skupne prijateljice, ki živi kaka dva kilometra stran od naju. Regionalna cesta, moped, ki kaj preveč hitro sploh ne gre in... Pijan voznik nasproti naju. Še vedno imam pred očmi trenutek nesreče... Kako je počilo! Videla sem le delčke plastike, ki so leteli po zraku, saj ne vem ali so bili to deli motorja ali avtomobila, kaj dosti več se ne spomnim. Zbudila sem se čez nekaj dni v bolnišnici, na intenzivni negi, prijateljica žal ni preživela. Zdravniki so sicer naredili vse kar so lahko, vendar so mi čez kakšen teden dni morali povedati slabo novico. Nikoli več ne bom hodila...
Zaradi nesreče in rehabilitacije sem tisto leto preveč izostala od pouka in sem povrhu vsega še ponavljala razred in se prihodnje leto spopadla še s povsem novimi, neznanimi sošolci. Ko sem prvič vstopila, oziroma se zapeljala, v novi razred so me vsi sošolci gledali od daleč, nihče si ni upal pristopiti do mene. (Po D. Zaviršek: Izogibanje: zadrega, neprizadeti ne vejo kako se obnašati do prizadetih)
Ni mi preostalo drugega, kot da si sama najdem prostor v razredu. Zapeljala sem se do zadnje klopi, kjer je neka punca sedela sama. Predstavila sem se ji in ji dala roko, ona mi jo je na hitro stisnila in nekaj zamomljala, nato pa se sklonila nazaj nad zvezke. Tudi, ko me je gledala, se mi je zdelo, da je ves čas strmela v voziček. (Po D. Zaviršek: Nelagodje: ne veš kako bi se do prizadetega obnašal)
Prvi dan se je vlekel kot megla. Komaj sem čakala, da zapustim šolske prostore. Ko sem se peljala po hodnikih so na njih postopali učenci. Vsi so se mi umikali, od daleč sem že videla neko dekle, ki je s komolcem butnilo svojo sošolko rekoč, naj se umakne. Res nisem vedela kaj razmišljajo. Mar ne znam sama prositi naj se nekdo umakne? Ali pa so se morda bali, da bom kar povozila koga? (Po D. Zaviršek: Strah: neprizadeti ne vedo, kako bo prizadeti reagiral, kako se bo obnašal)
Ko sem zapustila šolsko poslopje sem šla mimo ene od sošolk in ji rekla adijo. Komaj slišno je odzdravila, nato pa sem slišala njeno prijateljico iz paralelke vprašati: "A to je ta tanova k je invalidka?" Za hip sem se ustavila, ker me je res zanimalo kaj bo odgovorila. "Ma ja, ta je ja... Ej a prideš dans k men?" je hitro spremenila temo. Očitno je komaj opazila, da obstajam. Razočarana in žalostna sem počakala mami, ki je prišla pome. Res lepo, da sem za nove sošolce očitno le "ta" in komaj vedo, da obstajam. (Po D. Zaviršek: Zanikanje in ustvarjanje nevidnosti: ignoriraš prizadeto osebo, se je kasneje ne spominjaš, ker ti je ob misli nanjo neprijetno)
Prvi dnevi v šoli so bili še posebej mučni. Celo učiteljica ni vedela povsem dobro, kako naj se obnaša. Prav dobro se spomnim dne, ko je zahtevala naj reditelj pobriše tablo. Čisto slučajno sem bila rediteljica tisti dan jaz in poklicala je moje ime. Ko me je pogledala je kar prebledela, ni vedela kaj naj reče. Še dobro, da jo je rešil sošolec, ki je bil tudi reditelj in je vstal ter pobrisal tablo. (Po D. Zaviršek: Hierarhičen obrat: prizadeti nas spravijo v zadrego. Oni so krivi za naše nelagodje in s tem prevzamejo oblast nad nami.)
Že tako mi je bilo nelagodno vendar to še ni bilo dovolj za tisti dan. Učiteljica je vpisovala manjkajoče v dnevnik in prosila reditelja naj poveva kdo manjka. Z vozičkom sem se zapeljala le kake pol metra nazaj da sem videla vse sošolce, toda, ko sem odprla usta, da bi ji povedala kdo manjka, je rekla "ne naprezaj se Daša, bo Miha povedal." Počutila sem se kot najbolj nesposoben in neuporaben človek na svetu. (Po D. Zaviršek: Pokroviteljstvo: do prizadetih se vedeš kot do otrok, misliš, da so manj inteligentni)
Skozi leta, ki smo jih z novimi sošolci preživeli skupaj, so se me navadili, naučili so se kdaj rabim pomoč in kdaj ne in postali smo pravi prijatelji. Vse slabe izkušnje sem začela razumeti kot otroško impulzivnost, pač niso premislili kaj bodo rekli, niso me želeli užaliti.
Z novimi izzivi sem se spopadla, ko sem postala gimnazijka. Prvo slabo izkušnjo sem doživela med prvo uro kemije. Delali smo nek poskus za katerega smo potrebovali določeno opremo, ki se je nahajala v omari na koncu učilnice. Zaradi delovnih pultov so bili prehodi zelo ozki, pa tudi omara je bila zelo nizka in težko bi se sklonila do stvari. Sošolca, ki je sedel zraven mene sem prosila, če mi lahko on prinese opremo, ko jo bo šel iskat zase, a mi je zabrusil, da "tako boga pa spet nisem" in, da naj si jo grem iskat sama. K sreči je to videla ena od sošolk in mi prinesla opremo, a slab občutek je vseeno ostal. (Po D. Zaviršek: Racionalizacija prizadetosti: prizadeti naj se od neprizadetih nebi razlikovali razen v tem, da na primer ne slišijo ali ne morejo hoditi. Zmanjševanje problema: rečeš, da je vsak človek na nek način prizadet, hendikepiran, prizadeti naj bi pretiravali ipd. )
Po tem dogodku sem se s sošolci pogovorila, razložila, da kljub temu, da sem zelo samostojna, včasih le rabim njihovo pomoč in, da ne bi kar tako prosila zanjo. Še danes smo v zelo dobrih odnosih, edin slab spomin, ki ga še imam do zdaj je konflikt z najboljšo prijateljico in sošolko. Približeval se je zimski športni dan in zelo se je veselila drsanja. Nekaj dni pred športnim dnevom si je na poledenelem pločniku zvila gleženj in je žal morala ostati doma. Ko sem videla kako je žalostna sem jo skušala potolažiti. Rekla sem ji, da naj pride k meni in bova tisti dan preživeli skupaj, dodala pa sem, da bo pač šla drugo leto, medtem, ko jaz ne bom nikoli mogla drsati. V tistem navalu jeze in žalosti mi je zabrusila, da sem si sama kriva, kaj pa sem se šla vozit z motorjem, če se nisem znala in naj se zdaj ne smilim sama sebi. Zaprlo mi je sapo njej pa tudi. Ni vedela kako naj se mi opraviči in kljub temu, da sem ji rekla, da je že vredu, priznam, da najin odnos ne bo nikoli več enak. (Po D. Zaviršek: Pripisovanje odgovornosti in krivde za prizadetost: prizadetim samim ali njihovim družinam pripisuješ krivdo za prizadetost. Skozi zgodovino se je to pojavljajo predvsem kot motiv božje kazni za nek greh, napako, ki jo je nekdo storil)
Počasi bom morala svojo pripoved zaključiti ker se mi mudi k psihologu. Zakaj k psihologu? Prav bizaren razlog, priznam... Prijavila sem se na tečaj CPP saj bi rada takoj, ko bom polnoletna začela opravljati vozniški izpit, našla sem celo avtošolo, ki ima avto prilagojen za invalide. Domov sem dobila pošto, da moram priti najprej na pogovor k psihologu. Preveril naj bi, če sem dovolj zrela za tako pomembno vlogo, kot je voznik osebnega avtomobila; da nimam samodestruktivnih nagnjen, da nimam vedenjskih težav,... Smešno se mi zdi, da morajo preveriti vse to, mojim prijateljicam tega ni bilo potrebno opraviti... Je že treba, kajne? (Po D. Zaviršek: Dvojni kriteriji: prizadeti morajo izpolnjevati kriterije, ki so za neprizadete le ideal. Na primer če želijo delati, morajo dokazati, da ne bodo povzročili nesreče, če želijo imeti otroke morajo
dokazati, da so čustveno dovolj zreli itd…)
* * *
Izrazi v odebeljenem tisku so najpogostejši odzivi neprizadetih na prizadete; k njim prištevamo še sovraštvo in pomilovanje, ki pa ju ni treba posebej razlagati. Še enkrat preberite izraze v odebeljenem tisku; koliko teh pojavov opazite pri sebi v odnosu do prizadetih? Gotovo je med vami vsaj polovica takih, ki ste pravkar zmajali z glavo. "To pa ne, jaz pa že ne delam tega." Pa obrnimo vprašanje. Ko ste brali Dašino zgodbo, kolikokrat ste bili v v vlogi sošolke, ki je pogledala stran? Učiteljice, ki je Dašino nalogo dala nekomu drugemu? Mislim, da odgovor zelo dobro poznate...
Ni komentarjev:
Objavite komentar