Še vedno Alice --- Still Alice

Po kar nekaj časa se spet javljam. Tokrat z recenzijo filma, ki sem ga gledala pred kratkim, sledita pa še dve. Očitno je postala tematika raznih bolezenskih stanj in pogumnih ljudi, ki se z njimi srečujejo, zelo moderna. Upam, da zato, da bi se javnost ozaveščalo o različnih boleznih, stiskah, ki jih bolniki doživljajo, najbrž pa tudi zato, ker ljudje vedno raje poslušamo takšne, malce bolj žalostne zgodbe, da bi videli, kako nam "sploh ni tako slabo." Kakorkoli že, nastalo je kar nekaj dobrih filmov in nekaj vam jih bom tudi predstavila.

Pred dnevi so končno podelili zlate kipce. Končno zato, ker sem sama velika ljubiteljica Oskarjev in sem že težko čakala podelitev le teh. Oskarja za glavno žensko vlogo je zasluženo prejela Julianne Moore, ki je odigrala vlogo Alice; petdesetletne profesorice in znanstvenice, ki se je v življenju ukvarjala z razvojem in proučevanjem govora. Ko se pri njej pojavijo določeni nevrološki izpadi, kratkotrajne izgube spomina in podobno, se napoti k nevrologu, kjer izve strašljivo diagnozo; Alzheimerjeva bolezen. Ne bom vam opisovala nadaljevanja zgodbe, je pa film izredno dober, četudi na trenutke tragičen. Vsekakor je zgodba predstavljena realistično, brez olepševanj in sajenja rožic. Julianne Moore pa v njej odigra vlogo svojega življenja.

V svojem govoru ob prejetju prestične nagrade je Moorova dejala, da je vesela, da želijo biti tudi ljudje z Alzheimerjevo boleznijo videni in slišani in, da upa, da bo tudi tovrstna izpostavljenost te bolezni pripomogla k večji prepoznavnosti in morda nekoč odkritju zdravila.

Pa še nekaj na kratko o Alzheimerjevi bolezni:

Alzheimerjeva bolezen je kronična progresivna nevrodegenerativna bolezen, pri kateri so v ospredju znaki demence.Prva znamenja bolezni so pozabljivost, neurejenost, nemirnost in motnje v presoji. Pri razviti bolezni so značilni izguba spomina na sveže dogodke, dezorientiranost v času in prostoru, nesposobnost skrbeti zase in v zadnji fazi globalni upad spoznavnih funkcij. Najpogostejša oblika se začne v kasnejši življenjski dobi, po 65. letu starosti. Pogosta je predvsem v razvitih deželah zaradi podaljšane življenjske dobe prebivalstva. Oblika, ki se začne v zgodnji življenjski dobi, pri starosti 45–65 let, je redkejša.

Etiketiranje

Pa se spet javljam po nekaj dneh... Dnevi so bili zelo naporni in zasičeni s tem in onim, zato si nisem uspela vzeti časa za blog. Me je pa v zadnjih dneh pošteno pogrela ali pa vsaj toliko se dotaknila tematika, o kateri bom danes pisala.

O etiketiranju sem že govorila. Že od začetkov človeštva se je gotovo etiketiranje kot tako pojavljalo na različne načine. V prazgodovini je bila ženska z bujnimi oblinami označena za bolj plodno, zato je bila tarča vseh moških osebkov v skupini. V Egiptu se je etiketiralo ljudi tudi že po opravi, saj so se po držužbenih slojih že razlikovali tudi po oblačilih. Nadaljevali ne bomo prav dosti, kajti teh primerov je pač preveč. Je pa jasno, da se etiketiranje oseb s posebnimi potrebami je in se še vedno pojavlja.

Že včasih so ljudje, ki so videli na primer otroka, ki ne more hoditi, se neprimerno vede, ne govori, skratka kaže znake, da z njim nekaj ni vredu, označili za višek, za družbeni "odpadek" s katerim nič ne bo. V modernih časih hvala bogu vemo, da tovrstne diagnoze in znaki ne pomenijo praktično nič in vlagamo v vzgojo in izobraževanje vseh, ki so sposobni pri le tem sodelovati,

Smo pa ljudje še vedno naravnani tako, da kaj hitro ocenimo človeka po videzu. Če bi kdo na ulici srečal Stephena Hawkinga s svojim vozičkom, ukleščenega v skrivenčenemu, neuporabnemu telesu, ne bi nihče pomislil, da se v tej kletki skriva eden najbolj briljantnih umov našega časa. Ko nekdo vidi gospoda z blažjo obliko cerebralne paralize, ki pa vseeno težko oziroma komaj hodi, ne bi nikoli pomislil, da pa brez problema vozi avto in je čudovit in ljubeč oče in mož. Primerov je še in še.

Cilj te objave pa ni bilo le osredotočanje na osebe s posebnimi potrebami, ampak na vsesplošen pojav etiketiranja v današnji družbi. Se sploh zavedamo kako daleč smo prišli? Kako plehki smo postali? V tem obdobju svojega življena, se v največji meri srečujem z novimi ljudmi, spoznavam nove osebe in ne morem verjeti, kako hitro znamo ljudje označiti soljudi, katerih sploh ne poznamo. Dosti je k temu pripomogla pop kultura, ki nam ukazuje, da moramo biti vsi vitki, lepi, najraje svetlopolti, ne prenizki in ne previsoki, lepo oblečeni... Saj veste v katero smer grem. Iz tega izhaja vse več motenj hranjenja, še huje pa prava epidemija nizke samozavesti in pomanjkanja samospoštovanja. Nihče več se nima rad. Ljudje zapadajo v depresijo, mislijo na samomor. Zakaj? Ker se ne skladajo z družbenimi normami? Ker je etiketa, ki jo z načinom življenja prejmeš neskladna s tvojim prepričanjem, upi in željami?

Če si brez službe si gotovo len, če si se razšel z nekom, si od njega preveč zahteval, če si vedno urejen si visok in nečimrn, če si oblečen preprosto, si dolgočasen. In še in še bi lahko naštevali. Srečujem pa se vse večkrat s še hujšim etiketiranjem. Ljudje namreč določene skupine ljudi tako posplošijo, da bi jih morali povsem odpisati takoj, preden jih spoznajo. Če si umetnik, učitelj, zdravnik, pravnik.... vsaka skupina ljudi ima neke karakterne lastnosti in, če spadaš vanjo jih avtomatsko prevzameš. Predstavljajte si mlado dekle, ki spoznava moške in za vsakega, ki ga spozna takoj našteje 5 lastnosti, ki bi jih pač moral imeti, glede na to, da je pač po poklicu to kar je in seveda, ga niti pokliče ne več, ker itak je povsem neprimeren zanjo. Na drugi strani pa išče nekega preprostega fanta, ki bo pa sigurno dober mož, oče, partner... Verjemite mi, tu ni pravil. Če je nekdo po duši dober je lahko slavna osebnost, pa bo predan partner, dober človek, radodaren, sočuten... Če pa je pokvarjen je pa lahko najpreprostejši kmečki fant in te bo prizadel.

Zato lepo prosim ljudje, prizanesite sami sebi in spoznavajte ljudi kot njih same. Ne kot pridevnike, ki jim jih doda poklic, izobrazba, poreklo, narodnost ali pa zapuščina njihovih staršev. Vsak človek je v prvi vrsti edinstvena osebnost, na katero sam naloži svoje lastnosti in dovolite si jih najprej spoznati, preden človeka označite. Ker, če bomo tako nadaljevali, bomo ne le anoreksični, depresivni, samomorilsko naravnani, ampak, v kakršno smer  se nagibajo trendi, tudi vse bolj osamljeni.

Zdravilna mačja preja

O terapiji z živalmi sem že pisala, zato se danes ne bom spuščala v terapije kot take. Kot sem ugotovila iz prakse, je to kar drag špas. Tako za uporabnika, kot za terapevta. Pozanimala sem se kak je postopek, če želiš svojega psa naučiti za terapevtskega in povem vam, da zahteva toliko časa (in denarja), da si nekdo z redno službo, vsaj tako kot jo imam jaz, to zelo težko privošči. Zato kapo dol vsem, ki se s tem ukvarjajo.

Sem pa zasledila na internetu članek o zdravilni moči mačk. Mačke so, kot vsak drug hišni ljubljenček, lahko odličen terapevt. Ne rabiš biti strokovnjak, da ugotoviš kako dobro dene, če objameš psa, pobožaš mačko, konja... Poleg teh razlogov, ki so vsem čisto jasni in razumljivi, pa obstaja tudi dejstvo, da mačje predenje na več načinov vpliva na naš organizem.

Mačje predenje vibrira na frekvenci 20-140 Hz, katera je dokazano blagodejna in terapevtska za moga obolenja.

1. Božanje mačk znižuje raven stresa.
2. Mačje predenje naj bi blagodejno vplivalo na težave dihal.
3. Božanje mačk in predenje le teh v vašem naročju, znižuje krvni pritisk.
4. Frekvence 25, 50, 100 in 200 Hz so najbolj blagodejne za krepitev kostnega tkiva.
5. Po zadnjih študijah naj bi imeli lastniki mačk 40% manjšo verjetnost srčnega infarkta.
6. Vibracije predenja pomagajo pri zdravljenju infekcij in vnetij.
7. Prav tako te vibracije pomagajo pri zdravljenju mišičja in vezivnega tkiva.

Torej, če imate mačko doma, jo le večkrat vzemite v naročje. Blagodejno bo vplivalo tako na vas, kot na njo.

Če pa niste mačjeljubec, se pa pocrkljajte vsaj s kakšno pravljico o mačkah in drugih živalih. Priporočam vam novo zbirko, Zlata mačja preja, v kateri so zbrane najlepše pravljice Svetlane Makarovič. Tudi ta preja bo  zalegla za nekaj časa, kajne?

Ko zagori, pomoč potrebujemo vsi!

Počasi se zaključuje oktober, mesec požarne varnosti. Letošnje geslo meseca požarne varnosti je: Ko zagori, pomoč potrebujemo vsi. Uprava RS za zaščito in reševanje (v nadaljevanju URSZZR) se je torej letos osredotočila na pomoč osebam s posebnimi potrebami v primeru, da pride do požara ali kakšne druge naravne nesreče. V ta namen je URSZZR izdala krasno zloženko, ki jo najdete na spodnji povezavi. Šole, oziroma vodje projektov Varnosti pred naravnimi in drugimi nesrečami na šolah, smo prejeli tudi verzijo zloženke v Braillovi pisavi.

ZLOŽENKA - KO ZAGORI POMOČ POTREBUJEMO VSI

Ob objavi letošnje teme smo mnogi rekli: ja pa res! Kaj pa osebe s posebnimi potrebami? Niti tisti, ki delamo z njimi, nismo pomislili, da bi tudi URSZZR temu namenila posebno pozornost. Pa ne zato, ker se za te osebe  ne bi poskrbelo, ampak ker se enostavno zanašamo na to, da smo vedno zraven osebe, ki te ljudi poznamo, pazimo nanje, jim pomagamo. Vedno smo zraven učitelji, spremljevalci, starši. Pa smo res? Kaj pa, ko je taka oseba v varstvu kje drugje? V šoli v naravi? Na zdravljenju ali terapiji?

Na naši šoli imamo redne vaje evakuacije šole in preudarimo razne težave, ki bi jih lahko imeli pri evakuaciji otrok s posebnimi potrebami. Za otroke na invalidskih vozičkih je dobro poskrbljeno, saj je organizacija pouka in učilnic narejena tako, da so učenci na vozičkih vsi v spodnjem nadstropju. Težave bi bile le, če bi bili v času požara v zgornjem nadstropju, npr. v knjižnici. V primeru naravnih nesreč je namreč prepovedana uporaba dvigala, torej bi morali otroke v spodnje prostore fizično odnesti, če bi se dalo. Pri moji deklici, ki tehta kakih 20 - 30 kilogramov to še ni problem, pri večjih pa verjemite, da je.

Še večji problem kot otroci na vozičkih pa se mi iz mojih izkušenj zdijo otroci z motnjo v duševnem razvoju na splošno, gibalno ovirani ali ne. Ob takih izjemnih dogodkih, ki so jim nepoznani se rada pojavi panika. Že ob vaji se je. In hodnik je kar naenkrat preozek za množico prestrašenih otrok. Takrat se mi zdi najbolj pomembno obdržat skupino skupaj. Otroci namreč ne glede na situacijo še vedno vedo, kdo je tisti, ki ga poznajo, imajo radi in mu zaupajo. Ne glede na dogajanje, bodo pomirjeni, ko bodo videli znan, prijazen in predvsem miren obraz.

 

Sama kot vidite nisem mogla čisto iz svoje kože in sem najprej pomislila na situacije, s katerimi se srečujem v službi. Kot aktivna gasilka pa moram pomisliti tudi na druge težave iz tega naslova. Kako opozorilo na nevarnost "slišijo" gluhi ljudje? Kako nevarnost "vidijo" slepi? Imamo dovolj zvočnih in vizualnih opozoril za obe populaciji? 

Menim, da je po ustanovah, ki imajo več opravka s to populacijo, za tovrstne zadeve precej dobro poskrbljeno, kako pa je drugje, pa je povsem druga pesem. Če smo realni, na mnogih ulicah se oseba z invalidskim vozičkom ne more gibati že ob običajni situaciji, kaj šele v paniki. Del kraja v katerem je naša šola na primer, je zgrajen čisto na novo. Obrobje mesta. Popolne hiške, popolne zelenice, popoln pes v popolnem pesjaku. In pločniki za "popolne" otroke. Skoraj brez klančin, čeprav je v bližini šola za otroke s posebnimi potrebami. Kot bi delali sosesko v kateri voziček nima kaj iskat. Mogoče sem preveč kritična in gotovo v teh lepih hiškah živijo prav prijetni ljudje, ki niso nič krivi za to, kakšne pločnike so ji zgradili. Želim dati samo primer, da dokler te ne doleti praktičen primer stiske, dokler nisi primoran slepega, gluhega ali invalidnega spraviti iz goreče stavbe, najbrž v tej smeri niti razmišljal ne boš. Zato kapo dol URSZZR  za to potezo in to akcijo.

Na pomoč!

Koliko časa še?

Te dni ste lahko v oddaji Epilog spoznali problematiko financiranja terapij za otroke z motnjo v razvoju, predvsem huje gibalno ovirane, torej tiste, ki jih zdravstvo večkrat v samem začetku obsodi na invalidski voziček. O sami oddaji ne bi izgubljala  besed, najbolje, da si jo ogledate kar sami, zato vam prilagam povezavo:

http://www.24ur.com/novice/slovenija/otroci-vnaprej-obsojeni-na-invalidske-vozicke.html

Pravzaprav niti ne vem kje naj začnem, saj imam mnenj in komentarjev na to temo toliko, da bo kar težko izbrati tistih nekaj, ki bodo še prišli v okvir tega zapisa... Mogoče imam nekaj več uvida v problematiko tudi kot specialni pedagog, vendar pa bom naslednje besede zapisala predvsem kot ČLOVEK.

Zdravstvo, tako kot šolstvo in druge javne službe, zadnje čase na uporabnike gleda le skozi številke. Zaposleni v teh panogah sami za to niso krivi, saj so temu kriva leta in leta praznenja državne blagajne na takšne in drugačne načine, v katere se ne bom spuščala. Dejstvo pa je, da denarja ni. Ne za plače, kakršne bi si delavci zaslužili, ne za pripomočke, terapije, skratka stroške izvajanja dejavnosti. V nekaterih panogah imamo srečo, da lahko kaj priskrbimo sami, izdelamo učne pripomočke, naprosimo kakšne rabljene zadeve, v zdravstvu pa tako pač ne gre. In kdo jo najslabše odnese? Tisti, ki storitve najbolj potrebujejo.

Tudi sama sem velika zapravljivka, kar se tiče zdravstvene blagajne; so na meni le potrošili veliko denarja, saj sem kar hud srčni bolnik. Oziroma, sem bila, dokler me niso "porihtali" in zdaj z mano praktično ni dela. Zakaj se torej ta logika ne obnese pri gibalno oviranih otrocih? V prispevku je večkrat jasno povedano, da terapije v zgodnjem otroštvu lahko privedejo do sprememb, ki občutno spremenijo kvaliteto življenja in tudi zdravstveno stanje otroka, ergo država na ta račun celo prihrani denar, ki bi ga sicer kasneje porabila za sanacijo teh in onih težav, ki se pojavljajo pri invalidnih otrocih.

Pa da se ne bomo vrteli le okrog denarja. Poglejmo tudi z vidika vrednosti človeškega življenja. Kdo ima pravico oceniti, koliko truda je vreden nek otrok, ki ga vidiš le nekaj minut, ali pa eno uro morda. Gospa iz društva Vesele nogice je jasno povedala, da starši zahtevajo vključitev v strokovni tim, ki odloča o terapijah in financiranju le teh. Zakaj je to tako nemogoče?

Naj povem primer prakse iz posebnega programa vzgoje in izobraževanja, kjer imamo tudi otroke, kakršne srečamo v prispevku. Starš z razrednikom sodeluje skozi celo leto. Del strokovnega tima sicer ni, ker pač ni strokovnjak, se pa starša vključi tako v pripravo individualiziranega progama za otroka, kot tudi v evalvacijo le tega ob polletju in ob koncu leta. Čeprav imamo učitelji določena znanja s podočja specialne pedagogike, se zavedamo da nimamo znanja o dotičnem otroku niti približno toliko, kot ga ima njegov starš. Sestavni del vsakega IP-ja je tudi prostor za predloge staršev in tja le ti zapišejo, kaj pričakujejo oziroma katero področje bi želeli še posebej razvijati. Moram sicer povedati, da to ni čudežna svetilka, ki izpolni želje, saj se nekatere stvari pač ne morejo izvajati. Je pa po mojih izkušnjah še vsak starš prisluhnil tudi, če je argument govoril proti njegovi želji in smo se lepo pogovorili in našli srednjo pot, ki ustreza meni, staršu in najbolj otroku.

Včasih imajo starši tudi nerealna pričakovanja, pa ne govorim iz svojih izkušenj, a velikokrat se zgodi, da starš od otroka pričakuje preveč. Tudi to je povsem normalen del sprejemanja otroka in strokovnjaki smo tu zato, da staršem stvari razložimo, se pogovorimo, jim pomagamo uvideti morda boljšo pot, včasih pa tudi še enkrat premislimo, če nima starš morda prav in, če ne bi morda še enkrat premislili  o čem.

Ste v zgornjem zapisu opazili kolikokrat se omenja beseda pogovor? To je ključ do sodelovanja in do napredka otroka. Pogovor, diskusija. In, če to lahko počnemo v šoli, zakaj se ne stori nekaj podobnega tudi v zdravstvu? Kako lahko mi v šoli starše vprašamo npr. če se jim zdi primerno, da pričnemo skupaj mi v šoli in oni doma opuščati rabo slinčka, v razpravi o tem, če bo  otrok smel obiskovati terapije, ki bodo morda ključne za to, če bo otrok hodil ali ne, pa je starš popolnoma izključen?

Nočem metati slabe luči na zdravstvo, saj ne morem reči, da imam kakšne slabe izkušnje, zdi pa se mi absurd, da mora narod sam skrbeti za najšibkejše člane naše družbe. Po eni strani je to lepo, saj se mi zdi da je v Sloveniji še vedno prisoten dobršen zalogaj empatije in pomoči sočloveku. Po drugi strani pa me je rahlo sram, da moramo pripraviti starše otroka, ki se je pač rodil, kot vsi mi ostali, le malce drugačen, do tega, da morajo prosit za pomoč. In to samo zato ker so postali starši otroka, ki ne ustreza standardom današnje kapitalistično usmerjene družbe. Ker ne bo nikoli produktiven. Ker bo državno blagajno samo praznil.

Hvala bogu za društva kot so Vesele nogice in pogumne starše, ki se ne dajo. Naše krajevno društvo se že vrsto let vključuje v razne akcije, zbiramo zamaške, delamo koncerte in dobrodelne predstave. Pomagali smo že Aljažu, letos Karin. Ni nam težko pomagat, tudi meni sami ni težko pošiljat SMS-e, zanima pa me, če bomo dočakali dan, ko pomoč ne bo več potrebna...

Upam le, da do takrat ljudje ne bodo izgubili še tistega zaupanja v zdravstvo in konec koncev tudi v šolstvo, ki jim je še ostalo. Upam, da se zavedajo, da delavci v teh panogah ne predstavljajo celotnega sistema. V vseh poklicih so dobri in slabi, a vendar si večina zasluži še vedno tisto mero zaupanja, ki si ga sam sistem pač ne več.

Vabljeni, da pomagate društvu Vesele nogice, glede načinov pomoči, pa obiščite njihovo spletno stran:

http://drustvo-veselenogice.si/

Iz vaših izkušenj

Danes sem prejela tole prisrčno elektronsko sporočilo, kot odgovor na prispevek o poljskem filmu Življenje je lepo. Z dovoljenjem mame objavljam sporočilo. Fant, tebi pa želim še veliko lepega v življenju!

Če se mi javi še kdo, pa bom zelo vesela!

Smo družina, ki imamo tudi sina s posebnimi potrebami starega 14 in pol let.

Vem, kot mama iz lastnih izkušenj, kako je drugim težko dokazati, da takšni otroci zmorejo in znajo ogromno, pa, čeprav ne morejo dosti povedati z besedami.

Meni je uspelo komaj prepričati strokovnjake na tem področju, za našega sina. Vztrajala sem samo zato, ker sem čutila sina kako uživa in je srečen ko lahko nekaj sam sporoči in je aktiven. Moram pa povedati, da sva vsako leto pri teh specialistih in vedno znova poudarjajo, kako je dobro, da sem vztrajala. Ker bi drugače naredili oni ogromno napako in bi bil naš sin za marsikaj prikrajšan.

Tako da se nam je ves trud in vztrajanje poplačalo  samo, da je naš sin srečen in smo z njim srečni tudi mi oz. Vsa družina. Pa čeprav je otrok s posebnimi potrebami nam da ogromno.

Včasih se sprašujem kdo je bolj bolan v narekovaju;  takšni otroci   ali    ostali  zdravi v narekovaju ljudje. Hvala bogu da imamo sina taksnega kot je lahko bi bilo še slabše.

Seveda lahko objavite na blogu našo zgodbo, ker smo res iz srca ponosni na našega sina. Imamo še starejšega sina, na katerega smo tudi iz srca ponosni, ker ima zelo rad mlajšega, ga spoštuje in je njegov najboljši prijatelj ( tako pravi mlajši, če ga kdo vpraša kdo je njegov najboljši prijatelj ) in vem da govori tisto kaj čuti – resnico.

MORDA NE MOREMO IMETI VSEGA, KAR SI ŽELIMO.

ZATO PA IMAMO RADI VSE KAR IMAMO....

Kar razneslo me bo!

Zdi se mi, da zadnje čase svet vrti stres, ne ljubezen, kot so včasih radi rekli. V ZDA naj bi terapevta vsaj enkrat obiskal že vsak četrti državljan. Kakšen je odstotek ljudi, ki poiščejo strokovno psihološko pomoč v Sloveniji, mi ni znano, dejstvo pa je, da število duševnih bolezni in psihosomatskih motenj povzročenih zaradi stresa krepko narašča.

Razmere v družbi nič kaj ne pripomorejo, da bi bilo karkoli drugače. Mediji nas dan na dan zasuvajo s slabimi novicami; hja... prestrašene ovčice pač raje sledijo pastirju, kajne? Poleg tega se je zmanjšal tudi življenjski standard, oziroma so nam vcepili to idejo. Delovna mesta so vse bolj negotova, brezposelnost se veča. S tem pa se veča tudi napetost na delovnem mestu in stres, ki ga le ta povzroča.

Sama se večkrat srečujem s stresom na delovnem mestu, saj moje delo pač ni lahko. No ja, če ga opravljaš rad, nobeno delo ni težko, je pa dejstvo, da je delo z otroci s posebnimi potrebami pač res morda bolj na udaru, kar se tiče takšnih in drugačnih stresorjev. Morate pač razumeti, da so otroci s posebnimi potrebami še bolj podvrženi vremenskim vplivom, vplivom lune in podobno in lahko si je predstavljati kako izgleda zelo nerazpoložen razred otrok s težjo motnjo v duševnem razvoju. Seveda piko na i dodamo tudi mi sami, ki smo živčni, utrujeni in dan je lahko hitro pokvarjen.

Seveda se s tem soočajo tudi v drugih poklicih; zoprna stranka na blagajni, napaka v sistemu ob tekočem traku, nerazpoložen šef. Povsod se pojavlja tisoč in en razlog za stres. Torej, pridemo lahko do zaključka, da stresa pač ne bomo odpravili oziroma vsaj vzrokov zanj ne. Lahko pa poiščemo učinkovite načine, kako ga omiliti in premagati. Pretirana izpostavljenost stresu lahko namreč povzroči nemalo psihosomatskih motenj in do veliko bolezni pride prav zaradi stresa.

Pobrskala sem po nekaj straneh in našla nekaj nasvetov glede kontroliranja stresa. 

1. Najprej ugotovimo od kje prihaja stres oziroma kaj ga povzroča.

2. Nato razmislimo, kateri del le tega lahko kontroliramo in delajmo na tem! Veliko ljudi se namreč "živcira" zaradi stvari, na katere ne moremo vplivati in to početje je najbolj škodljivo, saj nima praktično nobene učinkovite rešitve. Zato namesto, da ste pod stresom zaradi slabega vremena, raje pomislite kaj v zvezi s tem lahko ukreneti vi sami. Ker oblakov pač ne morete odpihniti, pojdite zato raje prej od doma, da ne boste zaradi počasnih voznikov zamudili v službo in oblecite kaj toplega, da vas ne bo zeblo. Ima vreme še vpliv na vas?

3. Počnite kar vas veseli. Sama imam srečo, da imam svoje delo resnično rada in vem, da marsikdo nima sreče, da bi dobil službo, ki ga res veseli. Vseeno pa si lahko v prostem času poiščete konjičke, ki vas veselijo in si na prijeten način zapolnite prosti čas.

4. Učinkovito razporejajte svoj čas. Največkrat smo pod stresom zaradi pomanjkanja časa. Pišite si urnik za posebej natrpane dneve, zapisujte obveznosti v koledarček. Ko boste videli točno kaj vse vas še čaka in koliko časa vam bo to vzelo, boste veliko manj pod stresom.

5. Imejte pripravljeno prvo pomoč za stresne situacije. Naredite si seznam tehnik sproščanja, kot je naprimer globoko dihanje, ko ste se zataknili v gostem prometu, sprehod po napornem dnevu in podobne.

6. Izločite stvari, ki niso obvezne. Ali je res potrebno iti h kolegici pomagat selit novo stanovanje? Morate nujno prebrati tisti članek? Stvari, ki niso zares obvezne včasih brez slabe vesti preprosto odpovejte.

7. Ugotovite, če sami sebi dopuščate biti še posebej dovzetne za stres. Stres sam po sebi nam ne more nič. Vse je odvisno od tega, kakšno je naše stanje duha. Če si enostavno ne bomo pustili biti pod stresom, se nam bo to zgodilo vse manjkrat.

8. Ohranite zdrave meje. Zavedajte se, kje se konča služba in začne zasebno življenje. Vedite do koder seže mnenje prijateljice in kje se pač konča. Če boste sami postavili jasne meje, ne bo nobena stvar mogla iti čeznje.

9. Razlikujte med tem, da vas skrbi in, da vam ni vseeno. To, da vam ni vseeno je zdravo in nujno potrebno, skrb pa je popolnoma drugačno čustvo. Če vam ni vseeno, da je vaš otrok doma z vročino, ko ste vi v službi je nekaj povsem zdravega, ko pa vas skrbi, ali je vaš mož šel za otroka po zdravila, ali je doma vse ok, ali bo otrok že zdrav do izleta s taborniki.... pa to povzroča velik stres.

10. Cenite svoje napake in ne utapljajte se  v perfekcionizmu. Nihče ni popoln in zakaj bi morali biti vi? Sprejmite svoje napake in se jim naučite tudi nasmejati.