Ko zagori, pomoč potrebujemo vsi!

Počasi se zaključuje oktober, mesec požarne varnosti. Letošnje geslo meseca požarne varnosti je: Ko zagori, pomoč potrebujemo vsi. Uprava RS za zaščito in reševanje (v nadaljevanju URSZZR) se je torej letos osredotočila na pomoč osebam s posebnimi potrebami v primeru, da pride do požara ali kakšne druge naravne nesreče. V ta namen je URSZZR izdala krasno zloženko, ki jo najdete na spodnji povezavi. Šole, oziroma vodje projektov Varnosti pred naravnimi in drugimi nesrečami na šolah, smo prejeli tudi verzijo zloženke v Braillovi pisavi.

ZLOŽENKA - KO ZAGORI POMOČ POTREBUJEMO VSI

Ob objavi letošnje teme smo mnogi rekli: ja pa res! Kaj pa osebe s posebnimi potrebami? Niti tisti, ki delamo z njimi, nismo pomislili, da bi tudi URSZZR temu namenila posebno pozornost. Pa ne zato, ker se za te osebe  ne bi poskrbelo, ampak ker se enostavno zanašamo na to, da smo vedno zraven osebe, ki te ljudi poznamo, pazimo nanje, jim pomagamo. Vedno smo zraven učitelji, spremljevalci, starši. Pa smo res? Kaj pa, ko je taka oseba v varstvu kje drugje? V šoli v naravi? Na zdravljenju ali terapiji?

Na naši šoli imamo redne vaje evakuacije šole in preudarimo razne težave, ki bi jih lahko imeli pri evakuaciji otrok s posebnimi potrebami. Za otroke na invalidskih vozičkih je dobro poskrbljeno, saj je organizacija pouka in učilnic narejena tako, da so učenci na vozičkih vsi v spodnjem nadstropju. Težave bi bile le, če bi bili v času požara v zgornjem nadstropju, npr. v knjižnici. V primeru naravnih nesreč je namreč prepovedana uporaba dvigala, torej bi morali otroke v spodnje prostore fizično odnesti, če bi se dalo. Pri moji deklici, ki tehta kakih 20 - 30 kilogramov to še ni problem, pri večjih pa verjemite, da je.

Še večji problem kot otroci na vozičkih pa se mi iz mojih izkušenj zdijo otroci z motnjo v duševnem razvoju na splošno, gibalno ovirani ali ne. Ob takih izjemnih dogodkih, ki so jim nepoznani se rada pojavi panika. Že ob vaji se je. In hodnik je kar naenkrat preozek za množico prestrašenih otrok. Takrat se mi zdi najbolj pomembno obdržat skupino skupaj. Otroci namreč ne glede na situacijo še vedno vedo, kdo je tisti, ki ga poznajo, imajo radi in mu zaupajo. Ne glede na dogajanje, bodo pomirjeni, ko bodo videli znan, prijazen in predvsem miren obraz.

 

Sama kot vidite nisem mogla čisto iz svoje kože in sem najprej pomislila na situacije, s katerimi se srečujem v službi. Kot aktivna gasilka pa moram pomisliti tudi na druge težave iz tega naslova. Kako opozorilo na nevarnost "slišijo" gluhi ljudje? Kako nevarnost "vidijo" slepi? Imamo dovolj zvočnih in vizualnih opozoril za obe populaciji? 

Menim, da je po ustanovah, ki imajo več opravka s to populacijo, za tovrstne zadeve precej dobro poskrbljeno, kako pa je drugje, pa je povsem druga pesem. Če smo realni, na mnogih ulicah se oseba z invalidskim vozičkom ne more gibati že ob običajni situaciji, kaj šele v paniki. Del kraja v katerem je naša šola na primer, je zgrajen čisto na novo. Obrobje mesta. Popolne hiške, popolne zelenice, popoln pes v popolnem pesjaku. In pločniki za "popolne" otroke. Skoraj brez klančin, čeprav je v bližini šola za otroke s posebnimi potrebami. Kot bi delali sosesko v kateri voziček nima kaj iskat. Mogoče sem preveč kritična in gotovo v teh lepih hiškah živijo prav prijetni ljudje, ki niso nič krivi za to, kakšne pločnike so ji zgradili. Želim dati samo primer, da dokler te ne doleti praktičen primer stiske, dokler nisi primoran slepega, gluhega ali invalidnega spraviti iz goreče stavbe, najbrž v tej smeri niti razmišljal ne boš. Zato kapo dol URSZZR  za to potezo in to akcijo.

Na pomoč!