Objem...

Objem je eden izmed najosnovnejših stikov med dvema človekoma. Pove lahko mnogo več kot bi lahko besede; rad te imam, pogrešal sem te, oprosti, žal mi je, sočustvujem s tabo,... Zanimivo je, kako je lahko ta preprosta in povsem vsakdanja gesta, odgovor na skoraj vsakršno situacijo, rešitev za vsako težavo. Mnogokrat sem si v težkih trenutkih zaželela le ene stvari, toplega objema, ki bi, tako sem vsaj mislila, rešil vse težave.

Pomembnosti dotika za človeka se torej precej dobro zavedam, vendar pa sem pred kratkim prebrala članek, ki me je zelo presenetil, če ne celo šokiral. Članek z naslovom Čudežna moč dotika ali zakaj potrebujemo štiri objeme na dan, sem našla v številki revije Nika, ki je izšla 28. marca 2009. Eno izmed šokantnih dejstev, s katerimi nas članek seznani, je tudi naslednje:

»V letih 1915 do 1945 so v sirotišnicah različnih mest v ZDA opravili več raziskav, ki so se jih lotili predvsem zato, ker je od 90 do 99 odstotkov dojenčkov, ki so prišli v sirotišnice, umrlo že v prvem letu. Tisti, ki so preživeli, so zaostali v telesnem razvoju. Dojenčkom je bila na voljo vsa potrebna hrana in zdravniška oskrba. Ko so zaposlili dodatne negovalke, ki so imele na voljo dovolj časa, da so otroke pestovale in se z njimi igrale, se je smrtnost pomembno znižala.«

Na to temo je bilo opravljenih že precej raziskav, najbolj šokanto odkritje ene izmed njih je, da bi dojenček, ki bi sicer imel vso potrebno nego, vendar pa bi ga pustili ležati v posteljici, brez ljubkovanja in telesnega stika, enostavno umrl. Zakaj? Zaradi pomanjkanja ljubezni... Skoraj neverjetno vendar resnično...


Telesni stik je za človeka torej izredno pomemben, vendar pa bolj kot razmišljam, bolj se mi zdi, da iz naših življenj počasi izginja. Tudi iz otrok počasi ustvarjamo bitja, ki kmalu ne bodo več znala objeti, prijeti za roko. Vsa komunikacija se počasi prestavlja v elektronsko obliko in pristnega medčloveškega stika mlajše generacije skorajda več ne poznajo. Pa ne govorim o otrocih v najnežnejših letih, seveda se okrog dojenčka kar tare ljudi, ki bi ga radi malo "pocrkljali." Kasneje, ko otrok odrašča, kmalu postane neprimerno objeti mamico, ji zlezti v naročje. To se lahko kaže na različnih področjih, če ne drugače pa tako, da bo tak otrok, ko bo nekoč sam starš, enak vzorec ponavljal pri svojih lastnih otrocih.

Tudi v šolah je vse manj pravih in pristnih stikov med učitelji in učenci. Enostavno si ne morem pomagati, da nebi za to krivila tudi staršev otrok samih. Kar spomnimo se kolikokrat so v medijih naredili pravi halo okrog "zločina" ali "zlorabe," ki to sploh ni bila. Učitelj, ki danes objame učenca je po novem čudaški, če ne že kar pedofil. Razumem, da se starši bojijo za svoje otroke, sploh v poplavi informacij o vsemogočih zlorabah, s katerimi se srečujemo dandanes, pa naj bodo resnične ali pa le napihnjene zgodbice s katerimi se hranijo mediji, ko nimajo pisati o čem drugem. Pa vendar, pri najmlajših otrocih brez telesnega stika; objema ali roke, ki mu jo pomirjujoče ali pa v opozorilo položiš na ramo, le težko navežemo ljubeč in zaupljiv odnos med učiteljem in učencem. Slednji pa je za uspeh pouka pri najmlajših še kako pomemben.

Čeprav sem se v zadnjem odstavku osredotočila predvsem na otroke oziroma šolarje, pa je telesni stik še kako pomemben tudi za nas odrasle. Morda se je za nas, ki mnogo prehitro hitimo skozi življenje, še toliko pomembneje ustaviti za trenutek in nekomu stisniti roko, ga objeti, ga vspodbudno potrepljati po rami.
Ne bojte se nekoga objeti, pa ne le zato ker mu s tem sporočate kako ga imate radi, niti zato ker veste, da se bo počutil bolje in, da se boste nenazadnje bolje počutili tudi vi sami, ampak tudi zato ker objeme navsezadnje potrebujete za preživetje. Če verjamete ali ne :)