Zelo bom vesela vašega odziva! Bodisi v obliki komentarjev pod objavami, ali pa e-poštnih sporočil. Vesela bom predlogov, želja, tudi kritik. Se beremo!

petek, 17. julij 2009

Moja odločitev

Mnogokrat, ko povem kaj študiram, me kdo z začudenjem pogleda in skoraj zgroženo vpraša: "Kako, da si se odločila za to?" kasneje pa me zasuje s komentarji kot so, citiram: "Svaka čast, jst tega nebi mogu," "a pa ti ni nč bed?" in podobni. Naj že vnaprej odgovorim, ne ni mi "bed" in prav tako se mi moja odločitev ne zdi nekaj, zaradi česar bi si zaslužila posebno čast ali karkoli podobnega.

Vseeno poklic specialnega in rehabilitacijskega pedagoga, defektologa po domače :), ni nekaj za kar se odločiš čez noč. Pri meni je trajalo leta, da sem zbrala pogum sploh resneje razmisliti o opciji študija specialne in rehabilitacijske pedagogike (v nadaljevanju SRP).

Stikov s specialnimi ali rehabilitacijskimi pedagogi oziroma "spedagogi," kot jim je rekel moj brat, sem imela dovolj skozi celo OŠ. Bodisi iz izkušenj mojih znancev, družinskih članov, bodisi iz stikov, ki sem jih imela z njimi prek Otroškega parlamenta in podobnih projektov. Prvič sem o tem poklicu začela konkretneje razmišljati, ko sem opazovala defektologinjo, ki je delovala na moji OŠ. Avtobus je skupaj z nami čakal deček z Downovim sindromom, ki je sicer obiskoval OŠ s prilagojenim programom (OŠPP). Ne spomnim se točno zakaj, vendar deček je začel jokati in nihče ni niti upal niti znal stopiti do njega in ga potolažiti. Defektologinja je nazadnje prišla do njega, se lepo pogovarjala z njim in deček je nehal jokati.

Po tem sem prvič mami doma omenila, da mogoče bi pa tudi jaz postala defektologinja, vendar me je mami nekako odvrnila od te odločitve rekoč, da sem preveč "furjasta," preglasna in pregroba. Po OŠ sem se odločila za gimnazijo in s tem pridobila dodatna 4 leta za razmislek o študiju. Prek idej o študiju novinarstva in kasneje zgodovine, sem se v tretjem letniku znova spomnila na željo, ki sem jo potisnila nekam v ozadje. Pri odločitvi mi je veliko pomagala prijateljica, ki je ravni zaključevala študij SRP. Ko sem se dodatno seznanila s samim poklicem, o moji odločitvi sploh ni bilo več nobenega dvoma.

Moje prvo študijsko leto se počasi zaključuje in kljub temu, da je prvi letnik sestavljen iz več ali manj neprijetnih, temeljno pedagoških predmetov, s svetlimi izjemami seveda, sem v svojo odločitev še vedno trdno prepričana. Čez leto sem se kot prostovoljka udeležila tudi kar nekaj prireditev in na vsaki od njih zelo uživala. Zdi se mi, da sem tudi zaradi tega toliko bolj prepričana, da sem izbrala pravo pot.

Prihodnje leto se študij razdeli na dve smeri; SURDO-LOGO (logopedi) in DP-FIBO. Sama sem se odločila za slednjo smer. Ime smeri je morda nerazumljivo in nenavadno, vendar vam bo po razlagi vse jasno. DP-FIBO = Duševno Prizadeti, Fizično Invalidni in dolgotrajno BOlni.

Odločitev o smeri je bila lahka, saj nikoli nisem pomislila na poklic logopeda. Vedno sem se videla v vlogi defektologa na OŠPP ali pa v kakšnem zavodu, bolj kot v redni OŠ. Sicer se to moje mišljenje lahko tekom študija še korenito spremeni, zato pa tudi komaj čakam prihodnja študijska leta, ko bo v predmetniku več konkretnih specialno-pedagoških predmetov.

Ni komentarjev:

Objavite komentar