Še vedno Alice --- Still Alice

Po kar nekaj časa se spet javljam. Tokrat z recenzijo filma, ki sem ga gledala pred kratkim, sledita pa še dve. Očitno je postala tematika raznih bolezenskih stanj in pogumnih ljudi, ki se z njimi srečujejo, zelo moderna. Upam, da zato, da bi se javnost ozaveščalo o različnih boleznih, stiskah, ki jih bolniki doživljajo, najbrž pa tudi zato, ker ljudje vedno raje poslušamo takšne, malce bolj žalostne zgodbe, da bi videli, kako nam "sploh ni tako slabo." Kakorkoli že, nastalo je kar nekaj dobrih filmov in nekaj vam jih bom tudi predstavila.

Pred dnevi so končno podelili zlate kipce. Končno zato, ker sem sama velika ljubiteljica Oskarjev in sem že težko čakala podelitev le teh. Oskarja za glavno žensko vlogo je zasluženo prejela Julianne Moore, ki je odigrala vlogo Alice; petdesetletne profesorice in znanstvenice, ki se je v življenju ukvarjala z razvojem in proučevanjem govora. Ko se pri njej pojavijo določeni nevrološki izpadi, kratkotrajne izgube spomina in podobno, se napoti k nevrologu, kjer izve strašljivo diagnozo; Alzheimerjeva bolezen. Ne bom vam opisovala nadaljevanja zgodbe, je pa film izredno dober, četudi na trenutke tragičen. Vsekakor je zgodba predstavljena realistično, brez olepševanj in sajenja rožic. Julianne Moore pa v njej odigra vlogo svojega življenja.

V svojem govoru ob prejetju prestične nagrade je Moorova dejala, da je vesela, da želijo biti tudi ljudje z Alzheimerjevo boleznijo videni in slišani in, da upa, da bo tudi tovrstna izpostavljenost te bolezni pripomogla k večji prepoznavnosti in morda nekoč odkritju zdravila.

Pa še nekaj na kratko o Alzheimerjevi bolezni:

Alzheimerjeva bolezen je kronična progresivna nevrodegenerativna bolezen, pri kateri so v ospredju znaki demence.Prva znamenja bolezni so pozabljivost, neurejenost, nemirnost in motnje v presoji. Pri razviti bolezni so značilni izguba spomina na sveže dogodke, dezorientiranost v času in prostoru, nesposobnost skrbeti zase in v zadnji fazi globalni upad spoznavnih funkcij. Najpogostejša oblika se začne v kasnejši življenjski dobi, po 65. letu starosti. Pogosta je predvsem v razvitih deželah zaradi podaljšane življenjske dobe prebivalstva. Oblika, ki se začne v zgodnji življenjski dobi, pri starosti 45–65 let, je redkejša.

Etiketiranje

Pa se spet javljam po nekaj dneh... Dnevi so bili zelo naporni in zasičeni s tem in onim, zato si nisem uspela vzeti časa za blog. Me je pa v zadnjih dneh pošteno pogrela ali pa vsaj toliko se dotaknila tematika, o kateri bom danes pisala.

O etiketiranju sem že govorila. Že od začetkov človeštva se je gotovo etiketiranje kot tako pojavljalo na različne načine. V prazgodovini je bila ženska z bujnimi oblinami označena za bolj plodno, zato je bila tarča vseh moških osebkov v skupini. V Egiptu se je etiketiralo ljudi tudi že po opravi, saj so se po držužbenih slojih že razlikovali tudi po oblačilih. Nadaljevali ne bomo prav dosti, kajti teh primerov je pač preveč. Je pa jasno, da se etiketiranje oseb s posebnimi potrebami je in se še vedno pojavlja.

Že včasih so ljudje, ki so videli na primer otroka, ki ne more hoditi, se neprimerno vede, ne govori, skratka kaže znake, da z njim nekaj ni vredu, označili za višek, za družbeni "odpadek" s katerim nič ne bo. V modernih časih hvala bogu vemo, da tovrstne diagnoze in znaki ne pomenijo praktično nič in vlagamo v vzgojo in izobraževanje vseh, ki so sposobni pri le tem sodelovati,

Smo pa ljudje še vedno naravnani tako, da kaj hitro ocenimo človeka po videzu. Če bi kdo na ulici srečal Stephena Hawkinga s svojim vozičkom, ukleščenega v skrivenčenemu, neuporabnemu telesu, ne bi nihče pomislil, da se v tej kletki skriva eden najbolj briljantnih umov našega časa. Ko nekdo vidi gospoda z blažjo obliko cerebralne paralize, ki pa vseeno težko oziroma komaj hodi, ne bi nikoli pomislil, da pa brez problema vozi avto in je čudovit in ljubeč oče in mož. Primerov je še in še.

Cilj te objave pa ni bilo le osredotočanje na osebe s posebnimi potrebami, ampak na vsesplošen pojav etiketiranja v današnji družbi. Se sploh zavedamo kako daleč smo prišli? Kako plehki smo postali? V tem obdobju svojega življena, se v največji meri srečujem z novimi ljudmi, spoznavam nove osebe in ne morem verjeti, kako hitro znamo ljudje označiti soljudi, katerih sploh ne poznamo. Dosti je k temu pripomogla pop kultura, ki nam ukazuje, da moramo biti vsi vitki, lepi, najraje svetlopolti, ne prenizki in ne previsoki, lepo oblečeni... Saj veste v katero smer grem. Iz tega izhaja vse več motenj hranjenja, še huje pa prava epidemija nizke samozavesti in pomanjkanja samospoštovanja. Nihče več se nima rad. Ljudje zapadajo v depresijo, mislijo na samomor. Zakaj? Ker se ne skladajo z družbenimi normami? Ker je etiketa, ki jo z načinom življenja prejmeš neskladna s tvojim prepričanjem, upi in željami?

Če si brez službe si gotovo len, če si se razšel z nekom, si od njega preveč zahteval, če si vedno urejen si visok in nečimrn, če si oblečen preprosto, si dolgočasen. In še in še bi lahko naštevali. Srečujem pa se vse večkrat s še hujšim etiketiranjem. Ljudje namreč določene skupine ljudi tako posplošijo, da bi jih morali povsem odpisati takoj, preden jih spoznajo. Če si umetnik, učitelj, zdravnik, pravnik.... vsaka skupina ljudi ima neke karakterne lastnosti in, če spadaš vanjo jih avtomatsko prevzameš. Predstavljajte si mlado dekle, ki spoznava moške in za vsakega, ki ga spozna takoj našteje 5 lastnosti, ki bi jih pač moral imeti, glede na to, da je pač po poklicu to kar je in seveda, ga niti pokliče ne več, ker itak je povsem neprimeren zanjo. Na drugi strani pa išče nekega preprostega fanta, ki bo pa sigurno dober mož, oče, partner... Verjemite mi, tu ni pravil. Če je nekdo po duši dober je lahko slavna osebnost, pa bo predan partner, dober človek, radodaren, sočuten... Če pa je pokvarjen je pa lahko najpreprostejši kmečki fant in te bo prizadel.

Zato lepo prosim ljudje, prizanesite sami sebi in spoznavajte ljudi kot njih same. Ne kot pridevnike, ki jim jih doda poklic, izobrazba, poreklo, narodnost ali pa zapuščina njihovih staršev. Vsak človek je v prvi vrsti edinstvena osebnost, na katero sam naloži svoje lastnosti in dovolite si jih najprej spoznati, preden človeka označite. Ker, če bomo tako nadaljevali, bomo ne le anoreksični, depresivni, samomorilsko naravnani, ampak, v kakršno smer  se nagibajo trendi, tudi vse bolj osamljeni.

Zdravilna mačja preja

O terapiji z živalmi sem že pisala, zato se danes ne bom spuščala v terapije kot take. Kot sem ugotovila iz prakse, je to kar drag špas. Tako za uporabnika, kot za terapevta. Pozanimala sem se kak je postopek, če želiš svojega psa naučiti za terapevtskega in povem vam, da zahteva toliko časa (in denarja), da si nekdo z redno službo, vsaj tako kot jo imam jaz, to zelo težko privošči. Zato kapo dol vsem, ki se s tem ukvarjajo.

Sem pa zasledila na internetu članek o zdravilni moči mačk. Mačke so, kot vsak drug hišni ljubljenček, lahko odličen terapevt. Ne rabiš biti strokovnjak, da ugotoviš kako dobro dene, če objameš psa, pobožaš mačko, konja... Poleg teh razlogov, ki so vsem čisto jasni in razumljivi, pa obstaja tudi dejstvo, da mačje predenje na več načinov vpliva na naš organizem.

Mačje predenje vibrira na frekvenci 20-140 Hz, katera je dokazano blagodejna in terapevtska za moga obolenja.

1. Božanje mačk znižuje raven stresa.
2. Mačje predenje naj bi blagodejno vplivalo na težave dihal.
3. Božanje mačk in predenje le teh v vašem naročju, znižuje krvni pritisk.
4. Frekvence 25, 50, 100 in 200 Hz so najbolj blagodejne za krepitev kostnega tkiva.
5. Po zadnjih študijah naj bi imeli lastniki mačk 40% manjšo verjetnost srčnega infarkta.
6. Vibracije predenja pomagajo pri zdravljenju infekcij in vnetij.
7. Prav tako te vibracije pomagajo pri zdravljenju mišičja in vezivnega tkiva.

Torej, če imate mačko doma, jo le večkrat vzemite v naročje. Blagodejno bo vplivalo tako na vas, kot na njo.

Če pa niste mačjeljubec, se pa pocrkljajte vsaj s kakšno pravljico o mačkah in drugih živalih. Priporočam vam novo zbirko, Zlata mačja preja, v kateri so zbrane najlepše pravljice Svetlane Makarovič. Tudi ta preja bo  zalegla za nekaj časa, kajne?

Ko zagori, pomoč potrebujemo vsi!

Počasi se zaključuje oktober, mesec požarne varnosti. Letošnje geslo meseca požarne varnosti je: Ko zagori, pomoč potrebujemo vsi. Uprava RS za zaščito in reševanje (v nadaljevanju URSZZR) se je torej letos osredotočila na pomoč osebam s posebnimi potrebami v primeru, da pride do požara ali kakšne druge naravne nesreče. V ta namen je URSZZR izdala krasno zloženko, ki jo najdete na spodnji povezavi. Šole, oziroma vodje projektov Varnosti pred naravnimi in drugimi nesrečami na šolah, smo prejeli tudi verzijo zloženke v Braillovi pisavi.

ZLOŽENKA - KO ZAGORI POMOČ POTREBUJEMO VSI

Ob objavi letošnje teme smo mnogi rekli: ja pa res! Kaj pa osebe s posebnimi potrebami? Niti tisti, ki delamo z njimi, nismo pomislili, da bi tudi URSZZR temu namenila posebno pozornost. Pa ne zato, ker se za te osebe  ne bi poskrbelo, ampak ker se enostavno zanašamo na to, da smo vedno zraven osebe, ki te ljudi poznamo, pazimo nanje, jim pomagamo. Vedno smo zraven učitelji, spremljevalci, starši. Pa smo res? Kaj pa, ko je taka oseba v varstvu kje drugje? V šoli v naravi? Na zdravljenju ali terapiji?

Na naši šoli imamo redne vaje evakuacije šole in preudarimo razne težave, ki bi jih lahko imeli pri evakuaciji otrok s posebnimi potrebami. Za otroke na invalidskih vozičkih je dobro poskrbljeno, saj je organizacija pouka in učilnic narejena tako, da so učenci na vozičkih vsi v spodnjem nadstropju. Težave bi bile le, če bi bili v času požara v zgornjem nadstropju, npr. v knjižnici. V primeru naravnih nesreč je namreč prepovedana uporaba dvigala, torej bi morali otroke v spodnje prostore fizično odnesti, če bi se dalo. Pri moji deklici, ki tehta kakih 20 - 30 kilogramov to še ni problem, pri večjih pa verjemite, da je.

Še večji problem kot otroci na vozičkih pa se mi iz mojih izkušenj zdijo otroci z motnjo v duševnem razvoju na splošno, gibalno ovirani ali ne. Ob takih izjemnih dogodkih, ki so jim nepoznani se rada pojavi panika. Že ob vaji se je. In hodnik je kar naenkrat preozek za množico prestrašenih otrok. Takrat se mi zdi najbolj pomembno obdržat skupino skupaj. Otroci namreč ne glede na situacijo še vedno vedo, kdo je tisti, ki ga poznajo, imajo radi in mu zaupajo. Ne glede na dogajanje, bodo pomirjeni, ko bodo videli znan, prijazen in predvsem miren obraz.

 

Sama kot vidite nisem mogla čisto iz svoje kože in sem najprej pomislila na situacije, s katerimi se srečujem v službi. Kot aktivna gasilka pa moram pomisliti tudi na druge težave iz tega naslova. Kako opozorilo na nevarnost "slišijo" gluhi ljudje? Kako nevarnost "vidijo" slepi? Imamo dovolj zvočnih in vizualnih opozoril za obe populaciji? 

Menim, da je po ustanovah, ki imajo več opravka s to populacijo, za tovrstne zadeve precej dobro poskrbljeno, kako pa je drugje, pa je povsem druga pesem. Če smo realni, na mnogih ulicah se oseba z invalidskim vozičkom ne more gibati že ob običajni situaciji, kaj šele v paniki. Del kraja v katerem je naša šola na primer, je zgrajen čisto na novo. Obrobje mesta. Popolne hiške, popolne zelenice, popoln pes v popolnem pesjaku. In pločniki za "popolne" otroke. Skoraj brez klančin, čeprav je v bližini šola za otroke s posebnimi potrebami. Kot bi delali sosesko v kateri voziček nima kaj iskat. Mogoče sem preveč kritična in gotovo v teh lepih hiškah živijo prav prijetni ljudje, ki niso nič krivi za to, kakšne pločnike so ji zgradili. Želim dati samo primer, da dokler te ne doleti praktičen primer stiske, dokler nisi primoran slepega, gluhega ali invalidnega spraviti iz goreče stavbe, najbrž v tej smeri niti razmišljal ne boš. Zato kapo dol URSZZR  za to potezo in to akcijo.

Na pomoč!

Koliko časa še?

Te dni ste lahko v oddaji Epilog spoznali problematiko financiranja terapij za otroke z motnjo v razvoju, predvsem huje gibalno ovirane, torej tiste, ki jih zdravstvo večkrat v samem začetku obsodi na invalidski voziček. O sami oddaji ne bi izgubljala  besed, najbolje, da si jo ogledate kar sami, zato vam prilagam povezavo:

http://www.24ur.com/novice/slovenija/otroci-vnaprej-obsojeni-na-invalidske-vozicke.html

Pravzaprav niti ne vem kje naj začnem, saj imam mnenj in komentarjev na to temo toliko, da bo kar težko izbrati tistih nekaj, ki bodo še prišli v okvir tega zapisa... Mogoče imam nekaj več uvida v problematiko tudi kot specialni pedagog, vendar pa bom naslednje besede zapisala predvsem kot ČLOVEK.

Zdravstvo, tako kot šolstvo in druge javne službe, zadnje čase na uporabnike gleda le skozi številke. Zaposleni v teh panogah sami za to niso krivi, saj so temu kriva leta in leta praznenja državne blagajne na takšne in drugačne načine, v katere se ne bom spuščala. Dejstvo pa je, da denarja ni. Ne za plače, kakršne bi si delavci zaslužili, ne za pripomočke, terapije, skratka stroške izvajanja dejavnosti. V nekaterih panogah imamo srečo, da lahko kaj priskrbimo sami, izdelamo učne pripomočke, naprosimo kakšne rabljene zadeve, v zdravstvu pa tako pač ne gre. In kdo jo najslabše odnese? Tisti, ki storitve najbolj potrebujejo.

Tudi sama sem velika zapravljivka, kar se tiče zdravstvene blagajne; so na meni le potrošili veliko denarja, saj sem kar hud srčni bolnik. Oziroma, sem bila, dokler me niso "porihtali" in zdaj z mano praktično ni dela. Zakaj se torej ta logika ne obnese pri gibalno oviranih otrocih? V prispevku je večkrat jasno povedano, da terapije v zgodnjem otroštvu lahko privedejo do sprememb, ki občutno spremenijo kvaliteto življenja in tudi zdravstveno stanje otroka, ergo država na ta račun celo prihrani denar, ki bi ga sicer kasneje porabila za sanacijo teh in onih težav, ki se pojavljajo pri invalidnih otrocih.

Pa da se ne bomo vrteli le okrog denarja. Poglejmo tudi z vidika vrednosti človeškega življenja. Kdo ima pravico oceniti, koliko truda je vreden nek otrok, ki ga vidiš le nekaj minut, ali pa eno uro morda. Gospa iz društva Vesele nogice je jasno povedala, da starši zahtevajo vključitev v strokovni tim, ki odloča o terapijah in financiranju le teh. Zakaj je to tako nemogoče?

Naj povem primer prakse iz posebnega programa vzgoje in izobraževanja, kjer imamo tudi otroke, kakršne srečamo v prispevku. Starš z razrednikom sodeluje skozi celo leto. Del strokovnega tima sicer ni, ker pač ni strokovnjak, se pa starša vključi tako v pripravo individualiziranega progama za otroka, kot tudi v evalvacijo le tega ob polletju in ob koncu leta. Čeprav imamo učitelji določena znanja s podočja specialne pedagogike, se zavedamo da nimamo znanja o dotičnem otroku niti približno toliko, kot ga ima njegov starš. Sestavni del vsakega IP-ja je tudi prostor za predloge staršev in tja le ti zapišejo, kaj pričakujejo oziroma katero področje bi želeli še posebej razvijati. Moram sicer povedati, da to ni čudežna svetilka, ki izpolni želje, saj se nekatere stvari pač ne morejo izvajati. Je pa po mojih izkušnjah še vsak starš prisluhnil tudi, če je argument govoril proti njegovi želji in smo se lepo pogovorili in našli srednjo pot, ki ustreza meni, staršu in najbolj otroku.

Včasih imajo starši tudi nerealna pričakovanja, pa ne govorim iz svojih izkušenj, a velikokrat se zgodi, da starš od otroka pričakuje preveč. Tudi to je povsem normalen del sprejemanja otroka in strokovnjaki smo tu zato, da staršem stvari razložimo, se pogovorimo, jim pomagamo uvideti morda boljšo pot, včasih pa tudi še enkrat premislimo, če nima starš morda prav in, če ne bi morda še enkrat premislili  o čem.

Ste v zgornjem zapisu opazili kolikokrat se omenja beseda pogovor? To je ključ do sodelovanja in do napredka otroka. Pogovor, diskusija. In, če to lahko počnemo v šoli, zakaj se ne stori nekaj podobnega tudi v zdravstvu? Kako lahko mi v šoli starše vprašamo npr. če se jim zdi primerno, da pričnemo skupaj mi v šoli in oni doma opuščati rabo slinčka, v razpravi o tem, če bo  otrok smel obiskovati terapije, ki bodo morda ključne za to, če bo otrok hodil ali ne, pa je starš popolnoma izključen?

Nočem metati slabe luči na zdravstvo, saj ne morem reči, da imam kakšne slabe izkušnje, zdi pa se mi absurd, da mora narod sam skrbeti za najšibkejše člane naše družbe. Po eni strani je to lepo, saj se mi zdi da je v Sloveniji še vedno prisoten dobršen zalogaj empatije in pomoči sočloveku. Po drugi strani pa me je rahlo sram, da moramo pripraviti starše otroka, ki se je pač rodil, kot vsi mi ostali, le malce drugačen, do tega, da morajo prosit za pomoč. In to samo zato ker so postali starši otroka, ki ne ustreza standardom današnje kapitalistično usmerjene družbe. Ker ne bo nikoli produktiven. Ker bo državno blagajno samo praznil.

Hvala bogu za društva kot so Vesele nogice in pogumne starše, ki se ne dajo. Naše krajevno društvo se že vrsto let vključuje v razne akcije, zbiramo zamaške, delamo koncerte in dobrodelne predstave. Pomagali smo že Aljažu, letos Karin. Ni nam težko pomagat, tudi meni sami ni težko pošiljat SMS-e, zanima pa me, če bomo dočakali dan, ko pomoč ne bo več potrebna...

Upam le, da do takrat ljudje ne bodo izgubili še tistega zaupanja v zdravstvo in konec koncev tudi v šolstvo, ki jim je še ostalo. Upam, da se zavedajo, da delavci v teh panogah ne predstavljajo celotnega sistema. V vseh poklicih so dobri in slabi, a vendar si večina zasluži še vedno tisto mero zaupanja, ki si ga sam sistem pač ne več.

Vabljeni, da pomagate društvu Vesele nogice, glede načinov pomoči, pa obiščite njihovo spletno stran:

http://drustvo-veselenogice.si/

Iz vaših izkušenj

Danes sem prejela tole prisrčno elektronsko sporočilo, kot odgovor na prispevek o poljskem filmu Življenje je lepo. Z dovoljenjem mame objavljam sporočilo. Fant, tebi pa želim še veliko lepega v življenju!

Če se mi javi še kdo, pa bom zelo vesela!

Smo družina, ki imamo tudi sina s posebnimi potrebami starega 14 in pol let.

Vem, kot mama iz lastnih izkušenj, kako je drugim težko dokazati, da takšni otroci zmorejo in znajo ogromno, pa, čeprav ne morejo dosti povedati z besedami.

Meni je uspelo komaj prepričati strokovnjake na tem področju, za našega sina. Vztrajala sem samo zato, ker sem čutila sina kako uživa in je srečen ko lahko nekaj sam sporoči in je aktiven. Moram pa povedati, da sva vsako leto pri teh specialistih in vedno znova poudarjajo, kako je dobro, da sem vztrajala. Ker bi drugače naredili oni ogromno napako in bi bil naš sin za marsikaj prikrajšan.

Tako da se nam je ves trud in vztrajanje poplačalo  samo, da je naš sin srečen in smo z njim srečni tudi mi oz. Vsa družina. Pa čeprav je otrok s posebnimi potrebami nam da ogromno.

Včasih se sprašujem kdo je bolj bolan v narekovaju;  takšni otroci   ali    ostali  zdravi v narekovaju ljudje. Hvala bogu da imamo sina taksnega kot je lahko bi bilo še slabše.

Seveda lahko objavite na blogu našo zgodbo, ker smo res iz srca ponosni na našega sina. Imamo še starejšega sina, na katerega smo tudi iz srca ponosni, ker ima zelo rad mlajšega, ga spoštuje in je njegov najboljši prijatelj ( tako pravi mlajši, če ga kdo vpraša kdo je njegov najboljši prijatelj ) in vem da govori tisto kaj čuti – resnico.

MORDA NE MOREMO IMETI VSEGA, KAR SI ŽELIMO.

ZATO PA IMAMO RADI VSE KAR IMAMO....

Kar razneslo me bo!

Zdi se mi, da zadnje čase svet vrti stres, ne ljubezen, kot so včasih radi rekli. V ZDA naj bi terapevta vsaj enkrat obiskal že vsak četrti državljan. Kakšen je odstotek ljudi, ki poiščejo strokovno psihološko pomoč v Sloveniji, mi ni znano, dejstvo pa je, da število duševnih bolezni in psihosomatskih motenj povzročenih zaradi stresa krepko narašča.

Razmere v družbi nič kaj ne pripomorejo, da bi bilo karkoli drugače. Mediji nas dan na dan zasuvajo s slabimi novicami; hja... prestrašene ovčice pač raje sledijo pastirju, kajne? Poleg tega se je zmanjšal tudi življenjski standard, oziroma so nam vcepili to idejo. Delovna mesta so vse bolj negotova, brezposelnost se veča. S tem pa se veča tudi napetost na delovnem mestu in stres, ki ga le ta povzroča.

Sama se večkrat srečujem s stresom na delovnem mestu, saj moje delo pač ni lahko. No ja, če ga opravljaš rad, nobeno delo ni težko, je pa dejstvo, da je delo z otroci s posebnimi potrebami pač res morda bolj na udaru, kar se tiče takšnih in drugačnih stresorjev. Morate pač razumeti, da so otroci s posebnimi potrebami še bolj podvrženi vremenskim vplivom, vplivom lune in podobno in lahko si je predstavljati kako izgleda zelo nerazpoložen razred otrok s težjo motnjo v duševnem razvoju. Seveda piko na i dodamo tudi mi sami, ki smo živčni, utrujeni in dan je lahko hitro pokvarjen.

Seveda se s tem soočajo tudi v drugih poklicih; zoprna stranka na blagajni, napaka v sistemu ob tekočem traku, nerazpoložen šef. Povsod se pojavlja tisoč in en razlog za stres. Torej, pridemo lahko do zaključka, da stresa pač ne bomo odpravili oziroma vsaj vzrokov zanj ne. Lahko pa poiščemo učinkovite načine, kako ga omiliti in premagati. Pretirana izpostavljenost stresu lahko namreč povzroči nemalo psihosomatskih motenj in do veliko bolezni pride prav zaradi stresa.

Pobrskala sem po nekaj straneh in našla nekaj nasvetov glede kontroliranja stresa. 

1. Najprej ugotovimo od kje prihaja stres oziroma kaj ga povzroča.

2. Nato razmislimo, kateri del le tega lahko kontroliramo in delajmo na tem! Veliko ljudi se namreč "živcira" zaradi stvari, na katere ne moremo vplivati in to početje je najbolj škodljivo, saj nima praktično nobene učinkovite rešitve. Zato namesto, da ste pod stresom zaradi slabega vremena, raje pomislite kaj v zvezi s tem lahko ukreneti vi sami. Ker oblakov pač ne morete odpihniti, pojdite zato raje prej od doma, da ne boste zaradi počasnih voznikov zamudili v službo in oblecite kaj toplega, da vas ne bo zeblo. Ima vreme še vpliv na vas?

3. Počnite kar vas veseli. Sama imam srečo, da imam svoje delo resnično rada in vem, da marsikdo nima sreče, da bi dobil službo, ki ga res veseli. Vseeno pa si lahko v prostem času poiščete konjičke, ki vas veselijo in si na prijeten način zapolnite prosti čas.

4. Učinkovito razporejajte svoj čas. Največkrat smo pod stresom zaradi pomanjkanja časa. Pišite si urnik za posebej natrpane dneve, zapisujte obveznosti v koledarček. Ko boste videli točno kaj vse vas še čaka in koliko časa vam bo to vzelo, boste veliko manj pod stresom.

5. Imejte pripravljeno prvo pomoč za stresne situacije. Naredite si seznam tehnik sproščanja, kot je naprimer globoko dihanje, ko ste se zataknili v gostem prometu, sprehod po napornem dnevu in podobne.

6. Izločite stvari, ki niso obvezne. Ali je res potrebno iti h kolegici pomagat selit novo stanovanje? Morate nujno prebrati tisti članek? Stvari, ki niso zares obvezne včasih brez slabe vesti preprosto odpovejte.

7. Ugotovite, če sami sebi dopuščate biti še posebej dovzetne za stres. Stres sam po sebi nam ne more nič. Vse je odvisno od tega, kakšno je naše stanje duha. Če si enostavno ne bomo pustili biti pod stresom, se nam bo to zgodilo vse manjkrat.

8. Ohranite zdrave meje. Zavedajte se, kje se konča služba in začne zasebno življenje. Vedite do koder seže mnenje prijateljice in kje se pač konča. Če boste sami postavili jasne meje, ne bo nobena stvar mogla iti čeznje.

9. Razlikujte med tem, da vas skrbi in, da vam ni vseeno. To, da vam ni vseeno je zdravo in nujno potrebno, skrb pa je popolnoma drugačno čustvo. Če vam ni vseeno, da je vaš otrok doma z vročino, ko ste vi v službi je nekaj povsem zdravega, ko pa vas skrbi, ali je vaš mož šel za otroka po zdravila, ali je doma vse ok, ali bo otrok že zdrav do izleta s taborniki.... pa to povzroča velik stres.

10. Cenite svoje napake in ne utapljajte se  v perfekcionizmu. Nihče ni popoln in zakaj bi morali biti vi? Sprejmite svoje napake in se jim naučite tudi nasmejati.

Ne nam rož'c sadit!

Danes sem si ogledala dokumentarno oddajo iz serije BBC Horizon z naslovom Living with Autism. Pričakovala sem nekaj informacij o avtizmu, o biološkem ozadju le tega, vključevanju oseb z motnjami avtističnega spektra (v nadaljevanju MAS) v družbo, življenje... Dobila pa to, kar nam zadnje čase mediji in stroka zelo radi servirajo. Idealistično podobo oseb z MAS in izpostavljanje posameznikov, ki po Gaussovi krivulji teh oseb spadajo čisto na konec, v tisti majhen procent izredno uspešnih oseb.

Sicer sem navdušena nad tem, da se ne predstavlja zgolj črnih scenarijev, ampak tudi primere dobre prakse, vendar imam občutek, da se zadnje čase počne ravno obratno. Po časopisih beremo o fantu z Downovim sindromom, ki je dokončal fakulteto, o osebah z MAS, ki so na vodilnih položajih, o dislektikih, ki so vodili podjetja, bili izumitelji, znanstveniki. Vse lepo in prav, a zavedajmo se, da so to izjeme oziroma nek majhen procent ljudi, ki so kljub svojim posebnim potrebam visoko funkcionalni. Tudi v omenjenem dokumentarcu je to omenjeno, vendar le bežno, z nobeno besedo pa ni omenjeno koliko avtističnih otrok je po šolah in zavodih, povsem nefunkcionalnih, ob spremljavi motenj v duševnem razvoju, odsotnosti govora in popolni nesocializaciji.

Ne gre se mi za to, da bi staršem oziroma bralcem bloga vzbujala slab občutek, jim jemala upanje. Želim si le, da bi javnost poznala realno sliko. Kajti, če bomo dobili občutek, da so osebe z MAS vse nekakšni Rainmani, malo čudaški geniji z neverjetnimi sposobnostmi, ne bomo nikoli prav dobro razumeli, skozi kaj vse morajo iti njihovi starši, družinski člani, učitelji in ostali, ki se z njimi soočajo. Nikoli ne bomo vedeli koliko truda je vloženega vanje, koliko truda konec koncev vložijo tudi oni sami v najmanjše in za nas najbolj običajne stvari, kot je npr. nakup kruha v trgovini (do česar, da smo si na jasnem, ljudje s hujšimi oblikami MAS nikoli niti ne bodo prišli).

Četudi mediji in javnost mislijo, da s takšnimi in drugačnimi neverjetnimi in skrajno pozitivnimi zgodbami skušajo starše teh oseb in njih same opogumiti in jim dati upanje, pa vse večkrat jemljejo težo določenim težavam in dajejo občutek, da to vse "itak ni nič hudega." Ne rečem, da je. Hvala bogu, da včasih res ni nič hudega, zavedati pa se moramo, da če je nekje nek otrok z Downovim sindromom naredil fakulteto, je na drugi strani 10 otrok z downovim sindromom, ki ne bodo nikoli samostojni in ne pišejo, niti ne berejo. Če je nekje nek avtistični otrok, ki je pravi genijalec in ti lahko za katerikoli datum iz zgodovine pove, na kateri dan je padel, je na drugi strani 10 avtističnih otrok, ki so ujeti čisto v svojem svetu, ki se bojijo vsakega dotika, s katerimi se leta in leta dela, da bodo lahko na primer sedeli na zobozdravniškem stolu.

Ne dajajmo diagnozam takoj slabega prizvoka, saj sama diagnoza res ne pomeni veliko, zavedajmo pa se, da so taki briljantni primeri izjeme in, da je za večino oseb, ki se soočijo s tovrstnimi diagnozami in njihove svojce, življenje posuto prej s trnjem, kot z rožami in, da je vsak uspeh, ki ga dosežejo dobesedno prigaran.

Življenje je lepo

Gotovo ste že slišali za poljski film Life feels good ali  Chce sie zyc v izvirniku. Film je posnet po resnični zgodbi o fantu Mateuszu, ki je bil rojen s hudo obliko cerebralne paralize. Ni zmogel govoriti, hoditi, premikal se je s drsanje po tleh po hrbtu, gibi rok so okorni in komaj funkcionalni. Ima pa fant to srečo, ali pa nesrečo, da mu razum deluje povsem pravilno...

Zgodba govori o njegovem življenju, o poskusih, da bi opozoril nase in na to, da pač NI RASTLINA, na napačne interpretacije njegovih zmožnosti s strani ozkogledih strokovnjakov in na začuda zelo srečno življenje v zavodu za osebe z motnjo v duševnem razvoju, v katerega sicer ni želel iti. Zgodba se nekako sklene, ko ga opazi terapevtka, ki je sicer prišla obravnavat drugega otroka in z njim poskusi komunikacijo prek mežikanja in simbolov. Ko Mateusz končno pokaže okolici, da je običajno inteligentna oseba, ga dajo na komisijo, da bi ga preusmerili v drugo institucijo, saj v zavod za osebe z motnjo v razvoju ne spada več, ker pač ni eden od njih. A na komisiji se Mateusz naredi... neumnega, po domače povedano. Kajti spada tja, kjer so njegovi prijatelji in njegovo srce in ne tja, kamor ga potiska ozkogledo sito sistema in komisij za usmerjanje.

Ob ogledu filma so me prevevala najrazličnejša čustva, še posebej ob trudu njegove matere, ki je vedno trdila, da jo fant razume in, da ni rastlina. Veliko stvari me je zabolelo, saj se vprašaš, ne glede na to, da si upam trditi, da se ob svojem delu maksimalno potrudim vključiti in dati priložnost vsem otrokom, ali nisi tudi sam spregledal kakšnega Mateusza? Sicer menim, da je ob tej tehnologiji, tehnikah in metodah komunikacije, skoraj nemogoče, da bi se naredila taka napaka, pa vendar... Razmišljaš o tem, kako lahko včasih v želji, da bi nekomu naredili dobro, povzročamo soljudem stiske, kako jih silimo v stvari, na primer v hranjenje, pa čeprav ne iz svoje lastne želje ampak v dobro otroka....

Ja, veliko stvari se vprašaš, a mislim, da te to ne naredi slabšega delavca, negotovega, nesposobnega prepoznat Mateusze tega sveta. Kvečjem je to potrditev, da si kljub določenim izkušnjam in znanjem ki jih imaš, sposoben pogledati prek sebe in požreti včasih svoj ponos in poskusiti znova in drugače.

Film si lahko downloadate z interneta prek številnih slovenskih in tujih portalov, podnapise pa sem prevedla kar sama in, če jih želite mi lahko pišete. Pa še zelo pomemben podatek; film nikakor ni moreč in depresiven ampak podan z dobro mero humorja in lahkotnosti. Zato je vreden ogleda.

Po dolgem, dolgem času...

Bralci in bralke tega bloga, pozdravljeni po, nič več in nič manj kot štirih letih od zadnje objave.
Kam sem izginila? V zadnji letnik faksa in potem v službo. To bi nekako povzelo ta štiri leta in odgovorilo na vprašanje, kje so objave. Izgovor, da nimam časa, najbrž ne bo zalegel. Najbrž zmanjka volje. Ja, to bo tisto. Pa ne volje za moje področje; specialno in rehabilitacijsko pedagogiko, ampak za pisanje o tem, saj imam sedaj s stvarmi opravka v praksi.

In zakaj se oglašam zdaj?

Pred kake pol leta sem prejela e-pošto gospe s fundacije za pomoč bolnim otrokom, ki je prebrala moj blog o njihovi fundaciji in drugih ustanovah za pomoč tej populaciji in jo je zanimalo kje sem in kaj zdaj počnem. :) Danes pa sem dobila lepo sporočilo gospodične, ki ima Aspergerjev sindrom. Po branju sporočila, katerega prilagam spodaj, sem pomislila, da morda se bo pa le še našel kak kanček energije še za kak blogerski zapis. Konec koncev se izkušnje, vtisi, znanja, pridno nabirajo in zakaj se ne bi nekje shranjevali?

Pa še vas zanima kje sem in kaj počnem; delam na osnovni šoli za otroke s posebnimi potrebami; na kateri tisti, ki me poznate veste, za ostale naj ostane skrito. Delam v posebnem programu vzgoje in izobraževanja v kombinaciji prve in druge stopnje. Imam razred šestih otrok starih od 7 do 10 let, ki imajo od zmerne do težje motnje v duševnem razvoju.

Na šoli poleg tega počnem še kup drugih stvari a o tem morda kdaj drugič.

Za danes vas lepo pozdravljam, spodaj pa obljubljeno pisemce:


Moje ime je ********* in sem stara 25 let in imam Aspergerjev sindrom. Danes ko sem malo brskala po internetu in sem našla tvoj blog, ki je zelo močno pritegnil mojo pozornost. Pritegnil je mojo pozornost zaradi njegovega naslova " Vsak človek je svet zase" in sem ga malo prebrala. Moram ti povedati da mi je zelo všeč tvoje razmišljanje in rada bi ti rekla samo hvala ker pomagaš nam drugačnim ljudem, da bi nas drugi sprejeli v svojo družbo in nas imela radi zaradi nas samih in nas nebi več obsojali zaradi naše drugačnosti. Veš velikokrat srečam ljudi ki mi ko izvedo da imam Aspergerjev sindrom rečejo da sem ******** in gredo stran od mene še preden bi jim lahko sploh kar koli povedala o sebi. Prazvaprav me to zelo boli ker me družba večino ne sprejma zaradi nečesa na kar jaz nimam vpliva. Jaz namreč nisem kriva da sem se rodila z Aspergerjevim sindromom. No in zaradi tega kar se mi dogaja počnem točno to kar počneš ti in to je pišem. Pišem blog o svojem življenju in o svojih težavah ker želim ljudi rasvetliti in ker bi rada da bi razumeli da tudi drugačni živimo med njimi. moj blog najdeš na tej povezavi.  http://vse-zivo.blogspot.com/. Še enkrat najlepša hvala ker pomagaš nam drugačnim da bi nam v tem svetu bilo lažje.

Varnost pri delu...

Ker je 28. april svetovni dan varnosti in zdravja pri delu in ker se bliža 1. maj, praznik dela, se spodobi, da rečemo kakšno besedo o varnosti pri delu in o posledicah "nevarnosti" pri delu. Tudi delovne nesreče ali pa neprimerne razmere so lahko mnogokrat razlog za invalidnost.

V Sloveniji od 8. julija 1999 velja Zakon o varnosti in zdravju pri delu, ki v svoojih 66 členih zapoveduje potrebne varnostne, preventivne ukrepe, pa tudi ravnanje v primeru nezgode.

Poglejmo si le nekaj odlomkov iz omenjenega zakona:

"Delodajalec je dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi.

Delodajalec je dolžan izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu, ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca in na vseh organizacijskih ravneh." (5.člen)

"Delavec mora spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu.

Delavec mora opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb.
Delavec mora uporabljati varnostne naprave ter sredstva in osebno varovalno opremo pri delu skladno z njihovim namenom, pazljivo ravnati z njimi in skrbeti, da so v brezhibnem stanju." (9. člen)

Kot vidimo imata oba, delodajalec in delavec svoje dolžnosti kar se tiče zagotavljanja varnosti, vendar se le teh velikokrat eden ali drugi ne drži. Zaradi majhne napakice lahko pride do nesreče, ki lahko pri človeku povzroči invalidnost.


Nesreče pri delu

Vsako leto se v Evroši zgodi 4 milijone nesreč pri delu, povečuje pa se tudi število specifičnih obolenj, ki jih povzročijo neustrezne delovne razmere.

Po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju se za poškodbe pri delu štejejo:

	poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan,
	poškodba, ki jo utrpi zavarovanec na redni (običajni) poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, na službeni poti ali na poti, da nastopi delo.
	obolenje, ki je neposredna in izključna posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela oziroma dejavnosti, na podlagi katereje oboleli zavarovan.
	dijaki ter študenti na dodiplomskem in podiplomskem študiju pri opravljanju dela prek pooblaščenih študentskih servisov,
	osebe na prestajanju kazni zapora, ki niso obvezno zavarovane po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ter mladoletniki, proti katerim se izvršuje vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom, pri delu, poklicnem izobraževanju in pri opravljanju dovoljenih dejavnosti,

Za poškodbo pri delu pa se smatrajo tudi poškodbe, ki jih utrpijo:

	dijaki in študenti pri praktičnem pouku, pri opravljanju proizvodnega dela oziroma delovne prakse in na strokovnih ekskurzijah,
	otroci in mladostniki z motnjami v telesnem in duševnem razvoju pri praktičnem pouku v podjetjih za usposabljanje ali na obveznem praktičnem delu,
	osebe, ki so po končanem šolanju na prostovoljni praksi, ne glede na to, ali zanjo prejemajo nagrado,
	osebe, ki so uveljavile izvzem1 iz zavarovanja,
	vojaški invalidi, civilni invalidi vojne in druge invalidne osebe na poklicni rehabilitaciji oziroma usposabljanju pri praktičnih delih in vajah,
	oseba,ki opravlja pridobitno oziroma poklicno dejavnost in je vpisana v razvid samostojnih podjetnikov posameznikov oziroma drug predpisan register, pa ni zavarovana po 15. členu2 zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, je obvezno zavarovana za invalidnost, telesno okvaro ali smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni pri opravljanju navedene dejavnosti.

Sedaj pa preidimo bolj paktično na konkretne najpogostejše poškodbe pri delu:

• Poškodba hrbtenice - nastopi najpogosteje pri padcih, v prometnih nesrečah ali pri udarcih, lahko pa je celo usodna ali pa povzroči invalidnost. Do obolenj hrbtenice lahko pride tudi posredno npr. kot posledica dolgotrajnega in nepravilnega sedenja ali stanja (npr. vozniki, pisarniški delavci, gostinci, delavci za tekočim trakom...) ali zaradi dvigovanja ali nošenja težkih tovorov pa tudi ljudi (medicinsko osebje, gradbeni delavci, vzgojitelji (dvigovanje otrok), večina fizičnih delavcev).
• Poškodba glave - do nje lahko pride na več načinov npr. ob udarcu (na gradbiščih ob ne nošenju zaščitne čelade, ob padcih...), v prometni nesreči, do poškodbe možgan pa lahko pride tudi zaradi različnih sevanj.
• Poškodba vida - do poškodb oči in vida lahko pride zaradi mehanskih poškodb očesa (brez uporabe zaščitnih očal - delci priletijo v oko), poškodb s kemikalijami, eksplozij, posledično pa tudi zaradi npr. vsakodnevnega sedenja pred ekranom.
• Poškodba sluha - tudi do poškodbe sluha lahko pride kot posledica mehanskih poškodb, večinoma pa je to posledica neuporabe zaščitnih slušalk na delovnih mestih, kjer je glasnost zvokov iz okolice večja npr. gradbišča, letališča, žage...

Varnostnih ukrepov pri delu je nešteto in večina od njih sploh ni težka za upoštevanje, pa vendar se tolikokrat spozabimo in velikokrat imajo poškodbe lahko težke in trajne posledice. Zato pamet v roke, čelado na glavo, slušalke na ušesa in očala na oči, če je to le potrebno :D

Rad te imam...

Pred kratkim sem v objavi Ko spregovorijo roke govorila o znakovnem jeziku, takrat pa še nisem vedela, da se mi bo nasmehnila ta sreča, da se bom kretanja dejansko tudi učila. Na fakulteti sem se namreč odločila za izbirni jezik Neverbalna komunikacija, pri katerem se učimo osnov kretanja. Na prvi uri smo se naučili enoročne abecede in nekaj osnovnih kretenj. Kot verjetno že veste, znakovni jezik ni mednarodno enoten jezik, ampak se od države do države razlikuje.

Nekatere kretnje se vseeno ponavljajo širom po svetu in eni izmed njih sem se odločila nameniti današnji blog.Ena izmed najlepših stvari, ki jih lahko nekomu poveš, so zagotovo besede, ki jih vsak od nas zagotovo zna v kar nekaj jezikih; rad te imam, I love you, ich liebe dich, Je T'aime, volim te,... Zakaj ne bi znali reči "rad te imam" tudi v znakovnem jeziku? Kretnja za "rad te imam" je namreč mednarodno priznana in zagotovo jo kdo od vas že pozna.

Kretnja je enostavna, sestavljena pa je iz treh kretenj za črke I, L in Y.

Znak za rad te imam oziroma I love you, zadnje čase uporablja tudi vse več znanih osebnosti kot so politiki, igralci, glasbeniki... Pa si poglejmo nekaj primerov:

Barrack Obama

Dr Thomas Marshburn

Ameriška političarka Sarah Palin


Na koncu pa še primer napačne uporabe znakovnega jezika :) Kretnji lahko že z majhno napako popolnoma spremenimo pomen. Če palec pri kretnji I love you ni odprt ampak ga položimo čez dlan, namreč naredimo znak, ki v ameriškem znakovnem jeziko označuje hudiča, satana in je po navadi v uporabi pri hard rockerjih ali metalcih :D Kaj nam je torej hotel sporočiti dragi George Bush? Go to hell? :D

Lep dan še naprej!

Odgovornost

Tako kot lani se bom tudi letos kot animatorka udeležila počitnic s Karitasom in pred nekaj tedni smo imeli prve priprave. Tema priprav je bila odgovornost in pogovarjali smo se o tem, kakšno odgovornost nosijo animatorji do otrok, do voditeljev tedna, do soanimatorjev. Vikend je bil zelo zanimiv in dejansko smo dobili nov pogled na odgovornost, sama pa sem začela razmišljati o odgovornosti v drugih življenjskih okoliščinah. Kot se za moj blog spodobi, sem se ustavila pri odgovornosti, ki jo ima prav vsak človek, ne le specialni in rehabilitacijski pedagog in drugi strokovni delavci, ki se ukvarjajo z njimi, do oseb s posebnimi potrebami. Moja razmišljanja sem se odločila strniti v današnji blog.

Pomagati vedno, ko nekdo pomoč potrebuje, a le takrat, ko jo potrebuje

Verjetno se komu zdi zgornji stavek čuden, a če dobro pomislite boste kaj kmalu dojeli njegov pomen. Osebe s posebnimi potrebami definitivno v nekaterih situacijah potrebujejo našo pomoč in od nas bi bilo sila neodgovorno, če jim takrat ne bi pomagali, vendar pa bi bilo včasih še bolj neodgovorno, če bi jim nudili preveč pomoči. Osebe s posebnimi potrebami vsekakor zmorejo veliko stvari, ki pa jih seveda ne bodo počele, če jim tega zaradi prevelike naše pomoči, ne bo potrebno početi.

Prednost dajati osebi in ne njeni motnji

O tem se zadnje čase v javnosti kar precej govori, saj so še vedno v uporabi izrazi, ki v besednjak vsakega vsaj približno izobraženega človeka vsekakor ne sodijo. Žalostno pa je, da te izraze velikokrat uporabljajo celo strokovnjaki z področij, ki se ukvarjajo z OPP, celo specialni pedagogi in drugi pedagoški delavci. Govorimo o izrazih kot so epileptik, dislektik, hiperaktivec, invalid, gluh, slepec, ... Zakaj ne bi uporabili izrazov oseba z epilepsijo, disleksijo, oseba, ki ne hodi, ne vidi, ne sliši... Zagotovo imajo te osebe še veliko drugih dobrih lastnosti in bi bilo do njih res nepravično, da bi jih vrednotili po eni sami lastnosti, ki jo sicer ločuje od običajne populacije.

Osveščati ljudi o realni podobi oseb s posebnimi potrebami

Žal velikokrat še danes velja o osebah s posebnimi potrebami napačno mnenje. Veliko ljudi, si ne predstavlja, kako npr. oseba z motnjo v duševnem razvoju funkcionira in se je zato boji, se ji posmehuje ali jo zaničuje. Naša dolžnost in odgovornost je, da skušamo ljudem odpreti oči, da osebe s posebnimi potrebami niso ljudje, ki bi se jim morali smejati, se jih bati ali jih poniževati. So ljudje tako kot mi le, da mogoče kdo od njih ne hodi, ne sliši, vidi, mogoče ni tako inteligenten kot mi, ampak zato nič manj srčen. Posebno pomembno je, da zavest o sprejemanju oseb s posebnimi potrebami širimo med otroci, saj bo otrok, ki bo OPP sprejemal in jih ne poniževal in se jih bal, nekoč zrasel v starša, ki bo to priučil tudi svojim otrokom. Če bi vsak o tem podučil vsaj eno osebo, bi bil svet za osebe s posebnimi potrebami kaj kmalu lepši, kajne?

O odgovornosti do oseb s posebnimi potrebami bi lahko govorila še celo večnost, pa vendar se mi zdi, da če bi vsak od nas sprejel vsaj toliko odgovornosti kot je bilo poudarjeno v tem blogu, bi bilo kaj kmalu kar precej drugače. Zavedam se, da ne morem spremeniti sveta, ampak kakor je rekel Ghandi; "Be the change you want to see in the world." Če hočem, da se ljudje spremenijo, moram najprej sama delati tisto, kar si želim, da bi delal ves svet.

Gary in Scott

Na začetku vsem bralcem mojega bloga želim eno lepo, strpno in ljubeče leto 2010. Upam, da ste preživeli lepe praznike in, da ste z velikim veseljem stekli novim dogodivščinam na proti.

Ker sem praznike večinoma preživela doma in ker se, resnici na ljubo, domačih kaj hitro lahko naveličam, sem pogledala kar nekaj takšnih in drugačnih resničnostnih šovov tipa pokaži kaj znaš in zazdelo se mi je kot, da se je v tovrstnih oddajah začel pojavljati nek prav poseben pojav. Verjetno ste ga opazili tudi vi. Čedalje večkrat se na takšne oddaje prijavljajo ljudje s takšnimi ali drugačnimi posebnimi potrebami, proti čemur sicer nimam popolnoma nič, ampak se tudi vam zdi, da se zanašajo bolj na svoje pomanjkljivosti, kot na talent?

Prvi primer je Scott James, ki se je prijavil na Britanski glasbeni izbor X-factor. Njegovo avdicijo si lahko ogledate na povezavi: http://www.youtube.com/watch?v=_j7c4HNX3TU. Že takoj na začetku povezovalec pove srce parajočo življenjsko zgodbo 21-letnika in poudari, da ima eno izmed različic avtizma. Fant nato odkoraka na oder, še enkrat pove, da to počne za vse avtistične ljudi po svetu in odpoje pesem You raise me up. Množica joče in navdušeno ploska. Pesem je sicer zapel dobro pa vendar smo slišali že kakšno boljšo verzijo, priznajte. Toda fant je avtist! Je to res olajševalna okoliščina...?

Drugi primer je Gary Samulian, ki ga lahko opazujemo v MTV-jevem šovu Styl'd kjer agencija MMA izbira izmed petih kandidatov nekoga, ki bo nato kot stilist podpisal pogodbo z agencijo. Gary je zelo talentiran, lagala bi, če bi rekla, da ni in izredno prijetnega videza. Že takoj v prvi ali drugi epizodi šova, ko ga ena od stilistk, njegova nadrejena, okara zaradi neposlušnosti in zmedenosti, pa Gary poudari, da boleha za ADD (preberite si članek o Heather in o ADHD, ADD je blažja oblika ADHD). Nadrejeni seveda njegovo situacijo razumejo in skušajo biti potrpežljivi, kakšno stvar še enkrat ponoviti ali pa dvakrat, trikrat,... Toda, ko si Gary še vedno ničesar ne zapiše, ne zapomni, ne posluša, eni od stilistk poči film. S tem Garyju dela krivico?

Moje stališče do oseb s posebnimi potrebami vsi, ki me poznate ali pa samo berete tale blog zelo dobro poznate in veste, da nimam nobenih predsodkov, ne dvomim v njihove sposobnosti in jih na vse načine smatram kot enakopravne običajnim ljudem, pa vendar... Poudarila bi ENAKOPRAVNOST. Vse večkrat opažam, da začnejo ljudje svoje posebne potrebe izkoriščati sebi v prid. Seveda moramo ločiti med izkoriščanjem in le zahtevanjem tistega kar ti pripada. V Garyjevem primeru naprimer bi bilo normalno to, da pač prosi, da nadrejena navodila ponovi, da ga večkrat pokliče po imenu,... Izkoriščanje pa je stalno sklicevanje na ADD, opravičevanje lastnih napak s to motnjo. V primeru Scotta ne morem ravno reči, da izkorišča, vsekakor pa bi na njegovo avdicijo vsi drugače gledali, če bi o avtizmu spregovoril šele na koncu. Tako je cela dvorana pričakovala od njega manj in, ko je dal od sebe več so bili navdušeni, četudi morda njegov prispevek ni bil tako kvaliteten kot marsikateri od tistih, ki so morali tekmovanje zapustiti.

Po drugi strani priznam, da bi verjetno tudi sama izkoristila vse kar bi lahko, da bi prišla do zadanega cilja, pa vendar, če želimo doseči enakopravnost oseb s posebnimi potrebami jim enostavno ne smemo popuščati. Sploh v zasebnem življenju, ta dva primera sta ekstrema, pomislimo pa koliko je vsakdanjih primerov, ki lahko osebam s posebnimi potrebami povzročijo ogromno škodo. Naprimer otrok z učnimi težavami, ki vsak dan joče, da ne želi narediti domače naloge. Kolikokrat se je že komu od vas tak otrok zasmilil in ste nalogo naredili sami? Pa mu to res koristi? Ali pa oseba na invalidskem vozičku, ki te dan na dan prosi, da mu prineseš to, ono,... Če tega res ne zmore je seveda to druga zgodba, če pa zmore, pa tega ne naredu zaradi lenobe... Nedelo in ždenje v stanovanju takšne osebe vodijo le v stagnacijo in takšna usluga ni nič drugega kot medvedja usluga.

Zato vas še enkrat lepo lepo prosim. Zapomnite si, da so osebe s posebnimi potrebami enakovredne nam po eni in drugi strani. Zaslužijo si pozornost, ne pa potuho in popuščanje. Le tako bodo lahko napredovale in iz sebe res naredile to, kar zmorejo narediti.

Pot na dosegu roke

Najprej se vsem, ki berete moj blog iskreno opravičujem za čas, ki je pretekel od zadnje objave... Zaradi obilice obveznosti in pomanjkanja časa, sem morala tovrstno izražanje žal začasno postaviti na stranski tir, vendar sem znova tu, z novo izkušnjo in zgodbo.

Včeraj smo imele s kolegicami hospitacije na Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. Potrebovala bi ure in ure, če bi želela povedati kaj vse sem zanimivega videla, kaj se novega naučila in kaj vse me je navdušilo. Seveda sem se najprej zaljubila v malega Tima v vrtcu, nato so me navdušil vsi raznovrstni pripomočki in brajica, največ kar sem odnesla od včerajšnjega obiska zavoda pa je potrditev, da me tiflopedagogika resnično zanima. Celo tako zelo, da bi se zelo rada, če bo le mogoče, v četrtem letniku vzporedno vpisala v prvi letnik programa Tiflopedagogika s pedagogiko specifičnih učnih težav.

Pa da ne bom predolgo razpredala o svojih željah in načrtih za prihodnost... Eden od najbolj značilnih pripomočkov slepih in slabovidnih, ki smo jih spoznali tudi na zavodu, je zagotovo bela palica. Prav dobro jo pozna skoraj vsak človek, saj je postala nekakšen simbol za ljudi, ki ne vidijo. Seveda je vsem prav dobro jasno, da se palica uporablja za orientiranje v prostoru in tudi, kot opozorilo ljudem v okolici, da se srečujejo s slepo osebo. Vprašala pa sem se zakaj ravno bela palica? Od kdaj se uporablja in kdo jo je izumil? Obstaja še kakšna zanimivost v zvezi z belo palico? Pobrskala sem po spletu in našla odgovore na svoja vprašanja.

Bela palica se uporablja že od nekdaj za orientacijo slepih oseb v prostoru. Sprva je bila izdelana iz lesa, dandanes pa večinoma iz aluminija ali umetnih materialov. Prvi naj bi svojo palico leta 1921 na belo pobarval v prometni nesreči oslepeli britanski fotograf James Biggs in sicer z razlogom, da bi ga vozniki na cesti lažje opazili. Kmalu za tem je bela palica postala simbol slepote in to ostala vse do danes.

Mednarodna zveza slepih je leta 1970 razglasila 15. oktober za mednarodni dan bele palice. Bela palica je za slepega podaljšek roke in s tem najpomembnejše čutilo, s pomočjo katerega se orientira v prostoru. Slepi se pri zaznavi okolja opirajo predvsem na tip in bela palica tako rekoč pomeni, da ima slepi svoje okolje, pot in ovire tako rekoč na dosegu roke.

Ko govorijo roke

Prejšnji teden sem na enemu od avtobusov LPP-ja na lastni koži občutila kaj pomeni hierarhični obrat, ki sem ga že omenjala kot enega izmed odzivov neprizadetih na prizadete. Do tega pojava pride, ko se oseba brez posebnih potreb ob stiku z osebo s posebnimi potrebami počuti neprijetno in ta prevzame oblast nad njo. Naj razložim kaj se je zgodilo. S kolegicami smo sedele na sedežih čisto na koncu avtobusa in na eni od postaj so nanj prihrumeli otroci, kakih 5, 6 jih je bilo, in se vsedli prav blizu nas. Kmalu smo opazile, da so gluhi oziroma naglušni (nekateri so uporabljali slušne aparate), saj so se med seboj pogovarjali v znakovnem jeziku. Sprva nam jih je bilo zanimivo opazovati, kmalu pa nam je postalo neprijetno, saj so začeli kazati na nas, nismo vedele, kaj se pogovarjajo in kako naj se odzovemo, ko nas je eden od njih pozdravil. Ena od kolegic je zelo dobro opisala moja občutja, ko je rekla: "Gluhi in naglušni so edina izmed skupin OPP, ob kateri mi je neprijetno, saj enostavno ne znam komunicirati z njimi."

Po naključju smo bile vse študentke SRP smeri DP FIBO, torej med nami ni bilo nobene bodoče surdopedagoginje in logopedinje, ki se s to populacijo dejansko ukvarjajo. Meni na moji smeri tudi dejansko ne bo nikoli treba obvaldati kretanja in vedeti prav dosti o delu z gluhimi in naglušnimi, pa vseeno sem se vprašala, kaj pa, če se bom slučajno kdaj primorana ukvarjati s to populacijo? Prva stvar, ki mi je ob tem padla na pamet je bila, da bi bilo hudičevo dobro, če bi znala znakovni jezik. In tako sem se odločila malo raziskati teren :)

Znakovni jezik

je za gluhe in na glušne prvi jezik, slovenščina na primer je zanje šele drugi. Znakovni jezik se med državami razlikuje, razlike lahko opazimo že znotraj ene same države, tako da to ni enotni jezik gluhih po svetu, kot bi si kdo mislil. V RS je uporaba znakovnega jezika pravica gluhega v postopkih pred državnimi organi, organi lokalnih skupnosti, izvajalci javnih služb ter v vseh drugih življenjskih situacijah, kjer je gluhota ovira za zadovoljevanje človekovih potreb. V teh primerih ima gluhi pravico do tolmača.

Znakovni jezik je sestavljen iz mimike obraza, položaja ustnic, rok, telesa oziroma mimike telesa. Slovenski znakovni jezik vsebuje ogromno znakov, ki so si lahko med seboj zelo podobni, zato je treba biti pri izvajanju znakovnega jezika zelo previden, saj lahko kaj hitro popolnoma spremeniš pomen povedanega.

Kje se lahko naučim znakovnega jezika?

Ker se mi zdi znakovni jezik zelo zanimiv, bi morda kdaj obiskala kak tečaj, da bi se naučila vsaj osnov in zato sem malo pobrskala po internetu. Na spletni strani http://www.tolmaci.si/ sem našla ponudbo za 40-urni začetni tečaj kretanja, ki stane 175 EUR, ponudbo za tečaj SZJ pa sem našla tudi na spletni strani zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana (http://www.zgnl.si/) in tudi tu tečaji potekajo 30-40 ur za posamezno stopnjo, cena pa je odvisna od statusa tečajnika.

Na youtubu sem našla posnetek na katerem nas nek mladenič uči znakovnega jezika za poimenovanje različnih živali. Kako natančna so njegova navodila ne morem presoditi, vseeno pa je zanimivo pogledati:

http://www.youtube.com/watch?v=EIHBx936Myo

Tako, za danes imam znakovnega jezika dovolj, toda kdo ve, morda se enkrat v bližnji prihodnosti pa le udeležim tečaja kretanja. Morda vam bom takrat sama pripravila kak podoben posnetek :)