Zelo bom vesela vašega odziva! Bodisi v obliki komentarjev pod objavami, ali pa e-poštnih sporočil. Vesela bom predlogov, želja, tudi kritik. Se beremo!

sreda, 15. julij 2009

Drugačnost nekoč in danes

Drugačnost se v najrazličnejših oblikah pojavlja skozi vso zgodovino človeštva ter na vseh področjih človekovega delovanja. Vsi ljudje smo po svoje drugačni od drugih, pa vendar večina ne odstopa preveč od meril in norm, ki jih družba postavlja za vključevanje vanjo.

Vseeno obstajajo ljudje, ki teh meril z bioloških, psiholoških ali socialnih vidikov ne morejo zadovoljiti. To so lahko tako ali drugače hendikepirani ljudje; invalidi, slepi, gluhi, ljudje z motnjami v duševnem razvoju, fizično hendikepirani ljudje,… Ne smemo pa pozabiti na socialne skupine na katere ob pojmu drugačnosti in segregacije pogosto pozabimo, medtem, ko so odrivanja in diskriminacije še najbolj deležne. To so na področju Slovenije predvsem Romi, priseljenci iz držav bivše Jugoslavije ter njihovi potomci in tudi revnejši ljudje z nižjim življenjskim standardom.

Takšne ljudi družba po navadi zazna kot drugačne, ter jih tako ali drugače sprejme ali pa odriva. Od družbe je odvisno ali bo nekoga, ki je na kakršenkoli način drugačen sprejela, ga integrirala v družbo in mu omogočila normalno življenje, ali pa ga bo segregirala in diskriminirala.

Znan latinski pregovor pravi: Historia vitae magistra est – Zgodovina je učiteljica življenja. S tem pregovorom se popolnoma strinjam, saj se da skozi zgodovino človeštva najti odgovore na skoraj vsa vprašanja v zvezi z obnašanjem ljudi v sodobnem času. Takšno ali drugačno sovraštvo in odrivanje ima vedno korenine nekje v zgodovini in skušala bom najti odgovor na vprašanje zakaj je sovraštvo do hendikepiranih še vedno tako močno prisotno med ljudmi.


Drugačnost nekoč

Med sedmim in šestim stoletjem pred našim štetjem se v Antični Grčiji pojavi beseda barbaros, barbar. S to besedo stari Grki označujejo tiste, ki ne govorijo Grško, tujce. Od 4. stoletja dalje beseda barbaros označuje vse, ki so jih dojemali za inferiorne. Grki so namreč negrško govoreče ljudi dojemali kot iracionalne, ne povsem človeške in sebi enake. Beseda barbar torej začne označevati drugačnost



V času, ko je nastala beseda barbar se je začelo tudi prvo ločevanje »zdravih« otrok od »nezdravih.« V stari Grčiji se je ta pojav najbolj očitno kazal v Šparti. Špartanska vzgoja ali agoge je od otroka in kasneje odraslega človeka zahtevala izredno fizično in psihično vzdržljivost in sposobnosti. Oče je novorojenčka takoj odnesel k starešinam, ki so pregledali otrokovo duševno in telesno zdravje ter odločili ali je z otrokom vse v redu. Če temu ni bilo tako so starši otroka izpostavili na gorovju Tajget. Podobne običaje so imeli tudi kasneje Rimljani.

Beseda barbar se s prej omenjenim pomenom ohrani v uporabi vse do začetka križarskih vojn v 12. stoletju našega štetja. Takrat so ljudje pod vplivom krščanstva podobe paradiža, nedolžnosti in brezmadežnosti iz preteklosti preselili v neevropske pokrajine. Med 14. in 16. stoletjem se zaradi tega beseda barbar transformira v termin plemeniti divjak. Barbari so od sedaj naprej neevropejci, ki naj bi bili necivilizirani in neracionalni, uporablja pa se tudi termin srečni divjak saj naj bi bili osvobojeni teže kulture.

V 18. stoletju se začne slepim, gluhim (senzorno oviranim) ter fizično deformiranim, pripisovati nedolžnost divjaka. Postanejo zgled zavesti, ki se je civilizacija ni dotaknila in na nek način polljudje.

Začne se tudi ločevanje v šolah. V Franciji so bili slepi in gluhi do leta 1793 v istih internatih kot njihovi neprizadeti vrstniki. Leta 1793 se pojavijo prve zahteve po ločitvi otrok, saj naj bi morali slepi in gluhi dobiti pomoč države, da bi postali človeška bitja. V duhu teh zahtev je leta 1795 ustanovljen institut za gluhe v katerem bi se gluhi naučili brati in pisati, da bi lahko služili domovini. Dejansko je bil cilj take državne institucije iz gluhih monstrumov narediti človeška bitja. Slepe so v tistem času obravnavali kot bolj inteligentne od gluhih, saj so menili, da gluhi niso sposobni govoriti zaradi možganske okvare. Kasneje v osemnajstem stoletju postane prizadetost bolezen in moralno stanje.

V 19. stoletju so se fizične deformacije iz telesnih čudes transformirale v telesne napake. 19. stoletje lahko imenujemo tudi obdobje frikov, zaradi tako imenovanih »freak shows« na katerih so razkazovali ljudi s fizičnimi deformacijami (pritlikavci, siamski dvojčki, pretirano poraščeni ljudje,…). To obdobje vodi do nastanka posebne znanosti, teratologije, leta 1832. Teratologija je znanost o raziskovanju, klasificiranju in preoblikovanju monstruoznih teles.



Med letoma 1849 in 1857 dobijo besede norma, normalno in normalnost današnji pomen. Prej je beseda norma pomenila ideal, pri fizičnih lastnostih je bilo to na primer telo grškega boga. V 19. stoletju postane drug v Evropi osovražen in nevaren, nič več ni skrivnosten in občudovan. Fizično in duševno drugačne začno segregirati v posebne prostore.

Drugačnost danes in zakaj je tako

Zgodovinska dejstva, ki sem jih navajala v prvem delu, sem navedla z razlogom, da najdem povezavo med dogajanjem v zgodovini in človekovim mišljenjem danes. Dejstvo je namreč, da je družba v kateri živimo danes, le zrcalo zgodovine skozi katero se je oblikovala. Če na človeštvo gledamo s povsem psihološkega vidika, lahko vpliv zgodovine najdemo v arhetipih.

Po Carlu Gustavu Jungu, ki spada k psihoanalitični smeri v psihologiji, je človekova duševnost sestavljena iz treh delov: zavesti, individualnega nezavednega ter kolektivnega nezavednega. Kolektivno nezavedno je sestavljeno iz skupnih nezavednih spominov človeštva, arhetipov, ki se kažejo kot splošni človeški simboli, nastali pa naj bi s tem, ko se skozi zgodovino človeštva neki pojavi pojavljajo in se usedejo v nezavedno, v podzavest.


Prav na podlagi te trditve se meni osebno zdi povsem mogoče iskati razloge za zavračanje hendikepiranih in na kakršenkoli način drugačnih ljudi, v zgodovini.

Zdi se mi, da nam je zgodovina dala več kot dovolj temeljev na katerih bi lahko gradili sovraštvo do ljudi s posebnimi potrebami. Dandanes kadar se srečamo s sovraštvom do fizično ali duševno prizadetih, vedno iščemo razloge zanj v psihologiji medtem, ko bi po mojem mnenju morali na stvar pogledati s povsem praktičnega vidika.

Praktični razlogi za sovraštvo ne obstajajo, saj ti sovraštvo samo nikoli ne pomaga pri ničemer, lahko pa obstajajo praktični razlogi za dejanja, ki do sovraštva pripeljejo. Že sem omenila izpostavljanje otrok v Šparti na podlagi njihovih telesnih ali duševnih hib. V tistem času so na hendikep gledali zgolj s praktičnega vidika. Hendikepiran človek resnici na ljubo verjetno res ne bo mogel služiti družbi enako kot človek z normalnimi sposobnostmi, zato se jim je takrat zdelo najbolje takšno osebo enostavno »odstraniti.«

Če se vam zdi nesmiselno razloge za sovraštvo do hendikepiranih iskati tako daleč nazaj v zgodovini, se preselimo bližje današnjemu času. Eden največjih slovenskih književnikov, Ivan Cankar, je leta 1904 izdal svoj roman Hiša Marije Pomočnice. Roman opisuje hiralnico v katero pride hendikepirano dekle po imenu Malči. Ljudje v hiralnici in celo njena lastna mati jo prepričajo, da je smrt zanjo najboljša rešitev saj je breme sebi in družbi.

Zanimivo se mi zdi, da delo, ki je staro komaj dobrih sto let, še vedno skriva idejo, ki je bila v veljavi 2000 let nazaj v Šparti. Če nisi v korist družbi, oziroma če si ji v breme, je tudi zate bolje da umreš. Miselnost, ki jo je izpostavil Cankar, je bila slovenskem prostoru prisotna zelo dolgo, predvsem na podeželju.

Potrditev te teze sem našla tudi v noveli Cirila Kosmača, Tantadruj:

»Tantadruj je bil zelo drobno bitje in tudi pamet je imel drobceno, njegova dušica pa je bila dovolj prostorna, da je v njej nosil svojo veliko in edino željo: umreti. Odkar mu je bila mati nekoliko dopovedala, da bo srečen šele takrat, ko bo umrl, je bila ta želja v njem tako živa, da je pravzaprav živel samo zanjo.«

Tantadruj in druge novele, Ciril Kosmač; Ljubljana, Mladinska knjiga 1995

Kot vidimo je bila torej na slovenskem podeželju v 19. in 20. stoletju ukoreninjena ideja, da so hendikepirani ljudje povsem nepotrebni za družbo in, da tudi sami niso srečni ter je zato zanje bolje da umrejo. Takšno razmišljanje se nam zdi nelogično in staromodno toda, če dobro pomislimo lahko ugotovimo, da se je na nek način ohranilo vse do danes.

Še vedno se večini ljudi zdi, da je takšen ali drugačen hujši hendikep tako velika ovira v življenju človeka, da njemu in njegovi družini preprečuje normalno in srečno življenje, ter bi bilo bolje, da se takšna oseba sploh nebi rodila. Če se s to mojo trditvijo ne strinjate vam postavim vprašanje, zakaj se starši v primeru da se tekom nosečnosti ugotovi, da se bo otrok rodil hendikepiran, odločijo za splav?

Po mojem mnenju je odgovor na to vprašanje večinoma miselnost, da tak otrok tako ali tako nebi bil srečen v življenju, počutil bi se odrinjenega zaradi svoje drugačnosti, starši bi imeli z njim veliko več dela kot z zdravim otrokom in slabih strani njegovega obstoja je tako veliko, da je zanj boljše da se sploh ne rodi. Vsi dobro vemo, da je takšno razmišljanje povsem nekonstruktivno, saj nikoli ne vemo kakšne sposobnosti bo razvil človek s posebnimi potrebami. Naj vam podam dva praktična primera: Andrea Bocelli, je kljub svoji slepoti eden najslavnejših tenoristov na svetu in eden najgenialnejših svetovnih znanstvenikov Stephen Hawking je to postal kljub bolezni, ki ga je skoraj povsem ohromila.

Razloge za sovraštvo do hendikepiranih lahko najdemo še kasneje kot pri Cankarju in Kosmaču. Zadnje selekcije med »družbeno uporabnimi in neuporabnimi« ljudmi se moja prababica še precej dobro spomni, vsi pa o njej vemo zelo veliko, čeprav morda ne vemo, da je šlo zanjo. Prizadete so pobijali v nacistični Nemčiji, od tega pa ni minilo niti sedemdeset let. V koncentracijskih taboriščih so (kar je manj znano) namreč ljudi najprej razdelili na ekonomsko uporabne in ekonomsko manjvredne. Kriterij za uničevanje prizadetih je bila najprej delovna nezmožnost, šele kasneje pa etnična oziroma rasna pripadnost. Kar večina ljudi ne ve je, da je bil telesno ali duševno hendikepiran arijec vreden manj kot zdrav Žid. Če stvar poenostavim, po prihodu v koncentracijsko taborišče so najprej pobili vse hendikepirane ljudi ne glede na njihovo raso, vero, spol ali starost.


Torej lahko najdemo razloge za sovraštvo hendikepiranih predvsem v njihovi stereotipni ekonomski neuporabnosti, ki je bila skozi zgodovino precej večji problem, kot v današnjih socialno stabilnejših časih.

Kadar pomislimo na drugačnost, imamo po navadi pred očmi telesno ali dušeno hendikepirane. V Sloveniji se kadar je govora o segregaciji veliko večkrat pojavljata drugi dve skupini »drugačnih« ljudi. To so tujci in socialno šibkejši ljudje.

Kar se tiče tujcev sta v slovenskem prostoru najbolj problematični skupini Romi in priseljenci iz držav bivše Jugoslavije ter njihovi potomci. Razlogi za sovraštvo do tujcev so lahko različni, temelje vseh pa znova lahko najdemo skozi zgodovino.

Sovraštvo do Romov se ne pojavlja le v slovenskem prostoru, temveč v večini držav v katerih se romska skupnost pojavlja v večjem številu. Romi namreč niso avtohtoni prebivalci Evrope. V evropski prostor so prišli v 9. ali 10. stoletju, predvidoma iz Indije. Sovraštvo do njih izhaja po mojem mnenju predvsem iz dejstva, da so prišli v kulturno že precej definiran evropski prostor s svojo kulturo, ki se je od evropske precej razlikovala. Odrivanje Romov kot nekaj tujega, drugačnega, nerazumljivega in neciviliziranega pa se je žal ohranilo vse do danes.
V Slovenskem prostoru se je Rom oziroma Cigan večkrat pojavljal kot predmet zastraševanja. To začutimo tudi v verzu iz ene od slovenskih ljudskih pesmi:

»Kada' so cigani prišli, te' je bilo joj«
V slovenskem prostoru je namreč prevladovalo mnenje, da so cigani »zlobni črni ljudje, ki kradejo otroke.« Vsi vemo, da se to mnenje do današnjih dni ni veliko spremenilo, le da naj bi namesto otrok danes »cigani« kradli… vse ostalo.

Druga »problematična« skupina tujcev, ki občuti odrivanje v Sloveniji, so priseljenci iz držav bivše Jugoslavije ter njihovi potomci, ki se jih je prijelo več slabšalnih oznak kot so »šiptarji« in najpogosteje »čefurji.« Tovrsten problem se ne pojavlja le v slovenskem prostoru. Po mojem mnenju ga najbolje ponazori naslednji citat:

»Vsaka država ima svoje južnjake.«
Kajmak in marmelada, režija: Branko Đurić – Đuro, Ata Produkcija d.o.o., november 2003

Dejstvo je, da je prav v vsaki državi neka etnična skupina, katere pripadniki so tam zaradi zgodovinskega razvoja države smatrani kot vsiljivci, tujci in nenazadnje kot manjvredni. V slovenskem prostoru so zaradi zgodovine države to prebivalci držav bivše Jugoslavije, saj je bil Balkan skozi zgodovino manj razvit, Slovenija pa se je vedno opirala na razvitejši sever, konkretneje na Avstro-Ogrsko.

Če pogledamo na problem »južnjakov« bolj globalno, lahko ugotovimo, da jih resnično najdemo povsod. Na primer v ZDA vsi dobro poznamo problem latinoameričanov ter afroameričanov.


Drugačnost jutri...?

Skušala sem potrditi svoje mnenje, da lahko temelje za sovraštvo do drugačnih najdemo v zgodovini človeštva in zdi se mi, da sem svoj cilj dosegla. Ugotovili smo, da sovraštvo do hendikepiranih izhaja predvsem iz njihove ekonomske manjvrednosti v zgodovini, ter da sovraštvo do tujcev izhaja iz medkulturnih razlik, njihovega nerazumevanja in napačne interpretacije.

Hkrati z tezo, da so se nam vsi te predsodki v podzavest vtisnili zaradi same zgodovine človeštva, pa ne moremo mimo dejstva, da jih prav zaradi tega ne bo tako lahko izbrisati iz naše podzavesti. Večtisočletno sovraštvo in odrivanje je težko spremeniti v ljubezen in sprejemanje. Nove inkluzivne in integracijske težnje poskušajo storiti prav to, vendar je dela na tem področju še veliko. Mišljenja, ki je v veljavi dva tisoč let se ne da spremeniti v dveh letih, verjetno niti ne v dvajsetih, vendar sem mnenja, da če se bomo zares potrudili ceniti drugačnost, nam bo skupaj uspelo.

2 komentarja:

  1. Ajda, lepo si se poglobila v to skrivnostno temo.

    lp

    OdgovoriIzbriši
  2. Tudi sama se trenutno ukvarjam s podobno temo, članek lepo zaobjema celoten pregled pereče tematike hendikepa AMPAK 90% snovi imate prepisane brez navedbe vira. Toliko, v vednost.

    VIR
    1. Zaviršek, D. (2000): Hendikep kot kulturna travma. Ljubljana: Založba
    *cf.
    ... pa še vsaj 3 manjkajo

    OdgovoriIzbriši