Ljubljanske ceste...

Danes sem se znova podila s fotoaparatom po ljubljani. Tudi za potrebe današnjega prispevka :) Ena od kolegic je pred kratki obiskala Korejo in med ostalimi fotografijami sem zasledila tudi naslednjo (foto: Katja Raztresen):

Če ne veste kaj je na sliki, na njej so talne oznake za slepe, ki so v veljavi v Koreji. Ravna črta označuje ravno pot, krogci križišče ipd. Pri nas česa takegaseveda ne poznamo, začela pa sem se spraševati, kakšne prilagoditve sploh imamo v Sloveniji za slepe in tudi za invalidne. In le kje bi se to dalo to bolje preveriti, kot v našem glavnem mestu.

Najprej se je moj pogled ustavil na železniški postaji Ljubljana. Sicer moram dostopnost invalidnim osebam kar pohvaliti, saj so ob vhodih v samo poslopje postaje klančine, razen na sprednje delu (pod uro). Prav tako je podhod na eni strani opremljen s klančino, na drugi strani najdemo dvigalo (foto). Zamislila sem se le pri dostopu na nekatere perone, a sem na uradni spletni strani ŽP Ljubljana našla podatek, da je dostop do peronov možen s pomočjo želežniškega osebja. Torej tu naj ne bi bilo problema.

V tistem trenutku je na peron pripeljal vlak in, ko so se odprla njegova vrata, sem dobila prvi pomislek. Skozi tista ozka vrata se že kakšna malo bolj ritasta gospa težko spravi, kaj šele invalidski voziček, če bi se ga že kdo upal dvigniti po tistih strmih stopnicah. Seveda mi radovednost ni dala miru in preverila sem, kako lahko invalidi potujejo z vlakom:

V daljinskem oziroma medmestnem prometu je prevoz oseb na invalidskih vozičkih mogoč na vlakih ICS (Inter City Slovenija), kjer sicer velja obvezna rezervacija sedežev. Možen je tudi na večini vlakov Euro City (EC) in na nekaterih vlakih InterCity. Vlaki, ki imajo v sestavi vagone za prevoz oseb na invalidskih vozičkih, so v voznih redih posebej označeni.

V lokalnem prometu je prevoz potnikov na invalidskih vozičkih možen v elektromotornih nizkopodnih garniturah (Siemens/Desiro) na progah: Ljubljana–Maribor, Ljubljana–Dobova, Ljubljana–Jesenice in Ljubljana–Sežana.

Slepe osebe in osebe, obolele za distrofijo ter podobnimi nevromišičnimi obolenji, imajo 75 odstotkov popusta za dvanajst voženj na leto v 1. ali 2. razredu vseh vlakov. Spremljevalec takih oseb potuje brezplačno, kar velja tudi za psa vodnika slepe osebe.

Nato sem se napotila proti centru. Poleg klančin na pločnikih, ki pa služijo tudi namenom kolesarjev ter otroških vozičkov, sem najprej opazila signalno napravo na prehodu za pešce (foto), ki naj bi služila slepim. Sicer so te naprave dobro opremljene tudi z reliefnimi znaki, pa vendar sem večkrat opazila, da to napravo najdemo le na eni strani prehoda za pešce. Ne vem sicer, če ima to kakšen poseben namen, a sprašujem se, kako bi se znašel slep pešec, ki bi se pač znašel na napačni strani. Upal, da bo ujel kakšen signal z druge strani?

Nato je moj pogled ujel znak na avtobusni postaji LPP-ja (foto). Tudi na avtobusni postaji ima invalid načeloma svoj prostor. Toda ali ga ima tudi na avtobusu? Resnici na ljubo, ne prav na vsakem. Priznam, da so novejši avtobusi zelo dobro opremljeni s klančinami za invalide. Ravno zadnjič je na avtobus, na katerem sem bila jaz, vstopala gospa na invalidskem vozičku. Voznik ji je prijazno namestil klančino in gospa se je mirno zapeljala na avtobus, kjer je imela tudi točno določen in označen prostor, tako, da se je mirno peljala ona sama, pa tudi ni povzročala gneče ali bila komu v napoto. Vendar pa niso vsi avtobusi taki. Nekateri imajo sicer prostor za invalide, tako, da če bi bil kdo pripravljen pomagati voziček spraviti na avtobus bi se invalid načeloma še lahko peljal, medtem, ko so najstarejši avtobusi tesni že za običajne ljudi, kaj šele za invalidski voziček.

Vseeno se mi LPP ne zdi vreden graje kar se tiče tega saj se stanje počasi a sigurno izboljšuje. Poskrbljeno je tudi za slepe, saj imajo novejši avtobusi že zvočne signale, opozorila na postaje, ki se jim avtobus približuje.

Nato sem se sprehodila med trgovinami v centru Ljubljane. Z dvigali so opremljene večje trgovine, kot npr. H&M, Müller, Nama, Maximarket,... Motilo me je, da je marsikatera manjša trgovina popolnoma nedostopna invalidom, gre pa se za trgovine kot je Mercator (npr. na Miklošičevi), ki so bolj pomembne saj ponujajo osnovne življenjske potrebščine. Opazila sem tudi poseben vhod za invalide pri trgovini Tally Weijl na Čopovi (foto). Zelo dobro je urejen dostop do lekarn, npr. na Miklošičevi ulici in na Prešernovem trgu, kjer je celo poseben vhod za invalide.

O dostopnosti Ljubljane za invalide sem dobila na splošno kar dober vtis. Seveda bi se dalo narediti še toliko več, tudi v Ljubljani so na kakšnih mestih tako velike pomankljivosti, da se ustrašiš kako je šele v manjših mestih, če je stanje že v metropoli tako.

Malo sem pobrskala po internetu in preverila dostopnost invalidom na različnih destinacijah po Sloveniji. Arboretum Volčji potok npr. ponuja celo izposojo invalidskega vizička, invalidom prilagojene vhode ima tudi večina muzejev in galerij, prilagoditve pa se pojavljajo tudi že v raznih fitnes centrih.

Na koncu dneva, ko sem prijetno utrujena sedela na avtobusni postaji in čakala prevoz za domov, pa se mi je kot nalašč zgodilo nekaj, kar me je prepričalo, da kljub morebitnem pomanjkanju sredstev ali pa volje, da bi nareili Slovenijo invalidom še prijaznejšo, smo Slovenci vseeno pripravljeni priskočiti na pomoč in prisluhniti potrebam sočloveka.

Z enega od avtobusov je stopil mlad moški, nič kaj napačen na pogled, vsekakor pa niti malo drugačen od vseh ostalih. Dokler ni sestavil bele palice, ki jo je zloženo stiskal v roki. Bil je slep. Gledala sem ga kako je brez problemov stopil do avtobusne postaje in se postavil k strani. Pripeljal je avtobus in, ko so se odprla vrata je fant voznika vljudno vprašal, katera številka je ta avtobus in voznik mu je odvrnil, da dvajsetka. Fant se je zahvalil in stopil nazaj na postajo. Poleg mene je bila na avtobusni postaji še ena ženska, ki je tudi opazovala dogajanje.

Na avtobusno postajo sta pripeljala dva avtobusa naenkrat. Fantu sem rekla: "Osemka je, zadaj pa šestka!" Fant se je zasmejal in rekel "Jaz pa ravno sedemko čakam! Hvala!" Sama sem šla na šestico, a sem vseeno ujela voznika osmice, ki je pripeljala prva. Komaj je odprl vrata je že zaklical fantu: "Osemko furam, zadi je pa šestka." Fant se je nasmehnil in zahvalil. Ko se je na postajo pripeljala še šestica na kateri sem že sedela sama, je voznik prav tako odprl vrata in zaklical: "Šestka je fant! Greš gor?" Takrat se je fant že na ves glas smejal. Vsi smo mu na vsak način hoteli pomagati in smo bili pri tem že skoraj smešni.

Ko sem se z avtobusom odpeljala s postaje, sem videla fanta, ki se je še kar nasmihal. In imel je razlog. Ne glede na to, da naše ulice niso opremljene z najnovejšimi pripomočki, da po njih ne vozijo najbolje prilagojeni avtobusi in, da bi se dalo še marsikaj popraviti... Dokler bo ob njem vedno prijazen človek, ki mu bo pripravljen pomagati, pa četudi le voznik, ki mu bo povedal številko avtobusa, se mu ni česa bati.