Zelo bom vesela vašega odziva! Bodisi v obliki komentarjev pod objavami, ali pa e-poštnih sporočil. Vesela bom predlogov, želja, tudi kritik. Se beremo!

torek, 14. julij 2009

Zvezde

Tisočletja nazaj se je človek prvič zazrl v nebo in zagledal zvezde. Tiste zvezde, za katere še ni vedel, da bodo tako pomembno vplivale na njegovo življenje. Tiste zvezde s pomočjo katerih so menda Egipčani gradili piramide, zvezde, ki so vodile mornarje na poti dolgo pred izumom kompasa in nenazadnje zvezde, h katerim se v trenutkih stiske nemalokdo zateče s kupom vprašanj v upanju na odgovor. Zvezde pa so v nemaločim podobne nam, ljudem, ki smo tu spodaj in le hrepeneče zremo proti njm. V svoji Pesmi o zvezdah Tone Pavček pravi takole:



"Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep!
Kakor zvezda na nebu..."


Kot bodoča defektologinja se edinstvenosti človeškega bitja še kako zavedam. Vsak človek ima svoje posebnosti. Posebnosti pa ne pomenijo prednosti ali pomankljivosti, so le tiste edinstevene lastnosti človeka, ki ga ločijo od ostalih. To, da te lastnosti vidimo kot pomankljivosti ali hendikep, pa povzroči le nevednost in nepriprevljenost poseči malce dlje.

Če se znova povežem z zvezdami, kljub temu, da se nam sonce zdi tako pomembnejše od tiste majcene zvezdice, ki jo na nočnem nebu komajda opaziš, ne pomislimo, da je tista majhna zvezdica morda še večja kot je naše sonce, morda je center mnogo večjega osončja kot je naše in ima še pomembnejšo vlogo. Vse kar je na njej drugačnega je, da je daleč...

Prav tako je z osebami s posebnimi potrebami, ki jih srečujemo v vsakdanjem življenju. Večinoma se ne zavedamo kakšne so njihove posebnosti v resnici in ne dojamemo, da nekaj kar je sicer pomankljivost, zagotovo skriva tudi cel kup prednosti. Prav zaradi tega, so takšne osebe žal večinoma le drobne, velikokrat prezrte zvezdice.

Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš,
vse poti
je treba na novo začeti.


Tako živimo ljudje.
Vsak zase krmari k pogrebu.
Svetloba samo
nas druži kot zvezde na nebu.

A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže,
a včasih preblizu so si,
da z nohti lahko
srce kdo doseže ...


Od tega menda
človek umre,
od tega z neba
se zvezda ospe.

Ljudje smo družbena bitja in eden brez drugega ne moremo. Potrebujemo bližino ljudi, ki nas imajo radi in katere imamo radi tudi mi sami. Marsikdaj nas kdo prizadane, nam kot v pesmi z nohti doseže srce, vendar pa pomislimo kako bi bilo, če je bi se z zavračanjem in zaničevanjem srečevali dan na dan. Skušajmo sprejeti "drugačne" kakršne so in kmalu bomo ugotovili, da niso nič bolj drugačni kot vsak izmed nas; le čudovito edinstveni. Ko bomo sprejeli takšno osebo, ji narisali nasmeh na obraz in prižgali tisto drobno lučko, tisto svetlo zvezdico v njenih očeh... Takrat se bo tudi v naših očeh prižgala drobna zvezdica, droben a močan plamenček sreče.


6 komentarjev:

  1. zelo lepo :) bom z veseljem spremljala in kaj dodala :)))

    go ajda!

    OdgovoriIzbriši
  2. oooooo anči! :D sej jst tud un tvoj blog skoz že berem, mi je ful všeč zarad unih stvari k jih delaš :D

    tole sm se pa odločla pisat k mam tok enih stvari v glavi pa nikjer placa za spravt jih :D

    OdgovoriIzbriši
  3. Baby, kul post, keep it up!;)

    OdgovoriIzbriši
  4. ej the best, ti kr piši, beremo :P

    OdgovoriIzbriši
  5. Ajda! Zelo pohvalno. V življenju je pomembno ugotoviti, da je sreča to, da si in da imaš druge, da veš, da je za vsakega njegova nesreča, nadloga največja.
    Imeti moraš moč, da temu ne rečeš več nesreča, ampak moja pot.
    V bistvu je vse relativno; kar se tebi zdi mimo, je lahko drugemu simpatično. Kriv je pogled na svet, ki ima neka stereotipna merila, kaj je normalno in kaj ne zadovoljuje kriterijev. Vsakdo je v nečem edinstven. Imam majico od Sončka z napisom sonček eden za vse. Kdo ima pravico drugemu narediti senco?!

    OdgovoriIzbriši
  6. zelo dobra primerjava, res, kdo ima pravico drugemu narediti senco... Sabina hvala za komentar, me veseli, da spremljaš blog

    OdgovoriIzbriši